Jedro

Pravila o objektivni odgovornosti se uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Podlaga objektivne odgovornosti pa niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina uporabe, niso pa nevarne že same po sebi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku priznalo odškodnino v višini 8.075,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz II. točke izreka. Zahtevek za plačilo višjega zneska odškodnine je zavrnilo (III. točka izreka) in toženki naložilo povračilo 2.579,80 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni v njegovo korist; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Opozarja, da je sodišče spregledalo njegovo precizacijo tožbenega zahtevka v vlogi z dne 5. 11. 2020. Zvišal je zahtevke za posamezne oblike nepremoženjske škode, toženka pa se ni odzvala ne na vlogo ne na mnenje izvedenca medicinske stroke. Zato bi moralo sodišče precizacijo tožbenega zahtevka šteti za neprerekano in mu v celoti ugoditi.

Z ugotovitvijo, da zavarovanec toženke ni objektivno odgovoren za nastalo škodo, je bilo materialno pravo napačno uporabljeno. Glede na okoliščine dogodka in dejstvo, da se je v času zdrsa nahajal na višini vsaj 1,5 m, pri tem pa se z glavo ni zadeval ob strop, bi moralo sodišče ugotoviti, da gre za nevarno dejavnost. Zadeva II Cp 2007/2016, ki jo kot primerljivo izpostavlja sodišče, je neustrezna. Tožnik je namreč opravljal težje dimnikarsko delo.

Napačna je tudi odločitev o njegovem soprispevku k nastanku poškodb. Delodajalec je tisti, ki mora skrbeti za varno delo in v ta namen izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delu. Tudi če res ni opozoril na neustreznost lestve, mu to ne sme iti v škodo. Čevlji in rokavice pri poškodbi ne igrajo vloge. Pričo Ferenčaka in vodstvo je opozoril na obrabljenost lestve. V tem delu dokazna ocena sodišča ni logična. Sodišče je napačno podelilo zaupanje pričama A. A. in B. B. Preveliko težo je dalo dejstvu, da ni opozoril na neustreznost lestve in ni zamenjal čevljev ter rokavic. V prvi vrsti je zavarovanec toženke povzročil nastanek škodnega dogodka, ker je opustil skrb za varno delo.

Odškodnina je prisojena prenizko. Kljub pregledu objavljene sodne prakse, sorodnega primera sicer ni najti. V znatno milejših primerih so odškodnine dosegale približno 4.000 do 5.000 EUR, vendar je bilo to pred 20 leti veliko denarja in ti zneski predstavljajo veliko večjo vrednost, kot jih danes preračunano predstavlja 5.000 EUR. Iz novejše sodne prakse pa lažji primeri kažejo na odškodnino med 6.000 in 14.500 EUR. Vse to izkazuje, da je prisojena odškodnina znatno prenizka. Sodišče se z višino ne bi smelo ukvarjati, ker toženka precizaciji tožbenega zahtevka ni nasprotovala in ga ni prerekala ter ni imela pripomb na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke.

4. Toženka v pritožbi izpodbija odločitev o pravdnih stroških. Opozarja, da razširitvi zahtevka ni nasprotovala, sodišče pa o spremembi tožbe ni odločilo in o tem ni izdalo nobenega sklepa. Upoštevaje zvišano vrednost zahtevka je njen uspeh višji, kar je treba upoštevati pri stroških postopka in ob pobotanju stroškov obeh pravdnih strank. Predlaga spremembo odločitve v izpodbijanem delu ter znižanje prisojenih pravdnih stroškov tožniku. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, nobena pa ni podala odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožnika**

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev temeljilo na naslednjih pravno relevantnih ugotovitvah: - tožnik je v času nezgode stal na lestvi in z nje pregledoval horizontalni dimni vod v kopalnici, vanj svetil, pri tem pa se držal za rob dimovodne odprtine; - stal je na višini do 1,2 m, na zložljivi oziroma modularni lestvi, ki ji je na stiku s tlemi manjkala ena protizdrsna gumica, na zgornjem delu, kjer je bila lestev naslonjena na steno, pa sta manjkali obe, poleg tega je bila zlomljena ena od ročic za fiksacijo dveh spojenih delov lestve ter zgornji del riglja, ki se je držal te ročice, v notranjosti pa je rigelj še obstajal; - tožnik je lestve uporabljal šest do sedem let, v tem času pa jih ni nihče pregledoval; - nosil je obrabljene rokavice in čevlje, o iztrošenosti opreme tožnik ni nikogar obvestil; - ko je stal na enem od klinov in pregledoval dimovod, mu je naenkrat spodrsnilo in je s celo težo obvisel na dimovodu; - pri padcu je utrpel ureznino drugega in tretjega prsta desne roke s popolno prekinitvijo tetive globokega fleksorja.

8. Na podlagi izvedenega postopka in ugotovljenih pravno relevantnih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka odgovorna za škodni dogodek v višini 70 %, tožnikov soprispevek k nastanku škodnega dogodka pa znaša 30 %. Tožniku je bila priznana odškodnina za nematerialno škodo v višini 22.000 EUR, upoštevajoč 30 % soprispevek pa 15.400 EUR. Obenem je bilo upoštevano, da je toženka tožniku na račun nematerialne škode 30. 1. 2019 plačala 5.168,53 EUR, po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja z dne 26. 10. 2015 pa še 1.670 EUR in 7. 9.2018 1.001,40 EUR. Tožniku je bil tako na račun nematerialne škode priznan znesek v višini 7.371,30 EUR, na račun materialne škode pa ob upoštevanju 30 % soprispevka 1.359,40 EUR. Od skupnega zneska 8.730,70 EUR je sodišče prve stopnje odštelo 7,5 % odbitno franšizo in toženko zavezalo k plačilu 8.075,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje tako glede temelja kot tudi višine prisojene odškodnine. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva; napravljena je v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP.

10. Tožnikovo zatrjevanje o obstoju objektivne odgovornosti toženke za nastalo škodo je zmotno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo – in tega pritožbi ne uspe omajati – da je tožnik pred zdrsom stal na višini približno 1,2 m. Z zgornjim delom telesa je bil stegnjen v levo proti dimnemu vodu in v taki poziciji se je njegovo težišče nahajalo izven običajnega centra. V teh okoliščinah je prišlo do padca, ker lestev ni imela ustrezne protizdrsne zaščite in se je ob uporabi majala/tresla; k zdrsu pa so pripomogli tudi obrabljeni čevlji.

11. Le dejavnost, pri kateri gre za povečano nevarnost in kjer obstaja statistično večja nevarnost nastanka škode, kot je to običajno, potencialno grozeča škoda pa ni majhna, je moč opredeliti kot nevarno dejavnost. Objektivna odgovornost je izjema od splošnega pravila in je bila uzakonjena zaradi stvari in dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati in nevarnosti ni mogoče odkloniti ter praviloma in pogosto povzroča posledice1. Pravila o objektivni odgovornosti se uporabljajo samo takrat, ko nevarnost ni posledica nedopustnega ravnanja nosilca dejavnosti ali nepravilnega dela oškodovanca. Podlaga objektivne odgovornosti pa niso stvari ali dejavnosti, ki postanejo nevarne šele zaradi nepravilnega načina njihovega uporabljanja/opravljanja, niso pa nevarne že same po sebi.2 Že gornje ugotovitve kažejo na to, da v obravnavani zadevi o objektivni odgovornosti ni moč govoriti. Delo na lestvi na višini 1,2 m ali pa tudi na višini 1,5 m, ki jo zatrjuje pritožba, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja nevarne dejavnosti. Zato pritožbeno sodišče v celoti sprejema argumentacijo prvostopenjskega sodišča v točkah 11 do 14 obrazložitve, v katerih so prepričljivo pojasnjeni razlogi za sprejeto odločitev o odsotnosti obstoja objektivne odgovornosti.

12. Pravilna je tudi odločitev v zvezi s tožnikovim soprispevkom k nastanku škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je za škodni dogodek vsekakor podana odgovornost zavarovanca toženke, ki ni poskrbela za redno pregledovanje lestev. Te bi morale imeti nameščen sistem proti zdrsu na stabilizatorju lestve, ki je pritrjen na dno lestve; nepoškodovani bi morali biti klini, prav tako pa tudi vsi sistemi za zaklepanje. K škodnemu dogodku pa so tudi po oceni izvedenca prispevali obrabljeni čevlji in rokavice. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o menjavi čevljev in rokavic je prepričljiva. Na podlagi izpovedb zaslišanih prič, ki jim pritožba ne uspe izpodbiti verodostojnosti, je bilo ugotovljeno, da si je tožnik čevlje kupoval sam, ker je imel nadstandardno veliko nogo. Po nakupu je dobil kupnino povrnjeno. Nobena težava ni bila dobiti novih rokavic in tožnik bi lahko dobil novo delovno opremo, če bi zanjo izkazal interes oz. na iztrošenost opozoril delodajalca. Lahko bi dobil tudi nove lestve, če bi izkazal potrebo po zamenjavi. Vendar tožnik za novo delovno opremo oz. za nove lestve ni nikoli zaprosil in na neustreznost opreme ni opozoril. Že ustrezni čevlji in rokavice bi tudi po presoji pritožbenega sodišča bistveno prispevali k zmanjšanju poškodb na rokah. Zato je ocenjeni prispevek k nastanku poškodb v deležu 30 %, ki ima podlago v določbi 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ), tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem ustrezen.

13. Pritožba zmotno meni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti, ker toženka na zvišanje (t. i. precizacijo) tožbenega zahtevka z dne 5. 11. 2020 ni odgovorila. Toženka je temelju in višini tožbenega zahtevka ugovarjala že pred precizacijo/zvišanjem tožbenega zahtevka. Pritožba zato zmotno meni, da se sodišče z višino odškodnine sploh ne bi smelo ukvarjati. V tem primeru namreč ne gre za priznanje dejstev iz 214. člena ZPP. Pravična denarna odškodnina je pravni standard in odmera pravične denarne odškodnine pomeni uporabo materialnega prava. Toženkina neopredelitev do precizacije tožbenega zahtevka zato ne more imeti učinkov, za katere se zavzema pritožba.

14. Določitev pravične denarne odškodnine, ki pomeni uporabo materialnega prava, je rezultat upoštevanja načela individualizacije in hkrati objektivne pogojenosti višine odškodnine.3 Tema načeloma je sodišče prve stopnje zadostilo. Ustrezno je upoštevalo trajanje tožnikovih telesnih bolečin in številne nevšečnosti med zdravljenjem ter mu iz tega naslova priznalo 11.000 EUR.

15. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil tožniku priznan znesek v višini 9.000 EUR. V točkah 25 in 26 obrazložitve so podrobno opisane tožnikove trajne posledice v anatomskem, funkcionalnem in kozmetskem smislu. Pritožbeno sodišče se do te oblike odškodnine natančneje ne opredeljuje, ker je tudi pritožba – enako velja tudi za druge oblike nepremoženjske škode – podrobneje ne analizira.

16. Pritožbi ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost prisojene višine odškodnine iz naslova nematerialne škode. Primeri, ki jih navaja, izkazujejo bistveno nižje zneske, kot je bil priznan tožniku. Zato je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

**O pritožbi toženke**

17. Toženka izpodbija le odločitev o stroških postopka. Meni, da bi moralo sodišče pri odmeri stroškov za izhodišče vzeti zvišano vrednost zahtevka. Temu pritožbeno sodišče ne sledi. Iz sodbe oz. njene obrazložitve izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odločalo v okviru prvotno postavljenega zahtevka. Toženka pa v postavljenem roku iz 325. člena ZPP tudi ni predlagala izdaje dopolnilne sodbe, zato je njena pritožba v stroškovnem delu neutemeljena.

18. Pritožbeno sodišče je glede na pojasnjeno obe pritožbi zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni ugotovilo kršitev, na katere – skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP – pazi po uradni dolžnosti.

19. Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli in nobena ni podala odgovora na pritožbo, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj II Ips 683/2007, II Ips 394/2021. 2 Primerjaj II Ips 659/2004, II Ips 198/2006 in II Ips 394/2011. 3 Primerjaj II Ips 226/2003.