Jedro

Bolezen, pri kateri ima delovni proces oziroma delovno okolje vlogo predisponirajočega, ne pa vzročnega dejavnika za njen nastanek, in ki je pomembna za zbiranje podatkov zaradi izboljšanja delovnih razmer, je bolezen, povezana z delom (61. člen ZVZD-1). Prav takšno stanje, kot je opredeljeno v 61. členu ZVZD-1, je podano pri tožnici. Med obolenjem tožnice in dražečimi snovmi na delovnem mestu sicer obstaja vpliv oziroma povezava, vendar med njima ni vzročne zveze v smislu 65. člena ZPIZ-1 (po katerem so poklicne bolezni določene bolezni ,

povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan ), zato pogoji za opredelitev vzroka invalidnosti kot poklicne bolezni niso izpolnjeni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodiš ča prve stopnje.

Tožnica

krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodiš če prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se v dokončni odločbi toženca št. ... z dne 5. 1. 2010 spremeni vzrok kategorije invalidnosti iz bolezni v poklicno bolezen.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da iz izpodbijane sodbe glede na izvedensko mnenje izhaja, da gre pri tožnici za bolezen, povezano z delom. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je invalidnost pri tožnici nastala zaradi dela in ne zaradi bolezni. Izvedenski organ je namreč ugotovil, da je bolezen nastala zaradi dela. Sodišče prve stopnje bi zato moralo odločiti, da gre pri tožnici za poklicno bolezen in ji priznati status delovnega invalida, ne glede na uvrstitev bolezni na Seznam poklicnih bolezni. Ni sporno, da je bolezen nastala zaradi dela z nevarnimi kemičnimi snovmi, kot so heksan, etil, butanol, heptan in cinkov oksid, ki so uvrščeni na Seznam poklicnih bolezni. Prav zaradi vdihavanja teh snovi je tožnici bila postavljena diagnoza alergijski rinitis, poleg tega pa tudi druge diagnoze, ki so uvrščene na Seznam poklicnih bolezni. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodiš če je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

T

ožnica v tem socialnem sporu na podlagi določbe 63. člena ZDSS-1 izpodbija dokončno odločbo toženca z dne 5. 1. 2010 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 9. 7. 2009, pri čemer kot vzrok invalidnosti uveljavlja poklicno bolezen. Toženec je tožnico z odločbo z dne 9. 7. 2009 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer ne bo v stiku s hlapi lepila, s polnim delovnim časom od 17. 6. 2009 dalje. Na podlagi tožničine pritožbe je toženec z dokončno odločbo z dne 5. 1. 2010 pritožbo zavrnil, v reviziji pa prvostopenjsko odločbo spremenil tako, da je tožnici priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo opravljala delo v ugodnih klimatskih pogojih in ne bo vdihavala dražilnih snovi. Invalidska komisija I. stopnje je v izvedenskem mnenju z dne 17. 6. 2009 kot vzrok tožničine invalidnosti opredelila bolezen, s čimer je dne 16. 12. 2009 soglašala tudi invalidska komisija II. stopnje. Takšno odločitev toženca je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi sprejelo, z njo pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Gre torej za spor o vzroku invalidnosti. Vzroka za nastanek invalidnosti sta po 62. členu do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) tudi bolezen in poklicna bolezen. Poklicne bolezni po tem zakonu so skladno s 1. odstavkom 65. člena ZPIZ-1 določene bolezni, povzročene z daljšim neposrednim vplivom delovnega procesa in delovnih pogojev na določenem delovnem mestu ali na delu, ki sodi v neposredni okvir dejavnosti, na podlagi katere je oboleli zavarovan. Poklicne bolezni in dela, na katerih se pojavljajo te bolezni, in pogoje, ob katerih se štejejo za poklicne bolezni, določi minister, pristojen za delo, v sodelovanju z ministrom, pristojnim za zdravstvo (2. odstavek 65. člena ZPIZ-1). Na tej podlagi je bil sprejet Pravilnik o seznamu poklicnih bolezni (Ur. l. RS, št. 85/2003 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), ki kot poklicne bolezni opredeljuje tudi bolezni, povzročene z naslednjimi kemijskimi snovmi: estri (aceton, kloroaceton (2-propanon), bromoaceton, heksakloroaceton, butanon (etilmetilketon), 2heksanon (metil butil keton), 4metilpentan-2-on (metil izobutil keton), 4-hidroksil, 4metilpentan-2-on (diaceton alkohol), 4-metil- 3penten-2-on (1/23. točka Pravilnika).

Sodišče prve stopnje je za razjasnitev dejanskega stanja v zvezi z vzrokom tožničine invalidnosti najprej zaslišalo izvedeno pričo A.A., dr. med., ki je pojasnil, da je ob preventivnem zdravstvenem pregledu tožnice v letu 2008 posumil na poklicno genezo tožničinih zdravstvenih težav, nato pa izdelal ekspertizo z dne 9. 6. 2009, da gre pri tožnici za sum na poklicno obolenje in gre za bolezensko stanje, ki je posledica dela z dražilnimi snovmi, vendar za priznanje poklicne bolezni pogoji niso izpolnjeni. Nato je sodišče prve stopnje pridobilo izvedensko mnenje Kliničnega inštituta za A., B. centra v C..

Na podlagi medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu, zapisov v tožničinem zdravstvenem kartonu in osebnem pregledu tožnice, je izvedenski organ v izvedenskem mnenju z dne 28. 3. 2008 menil, da pri tožnici vzrok III. kategorije ni poklicno obolenje, povzročeno z nevarnimi kemijskimi snovmi iz 1/23. točke Pravilnika, pač pa gre za bolezni, povezane z delom v smislu 61. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/11). Izvedenski organ je po jasnil, da n i zanesljivih dokazov, da bi na nastanek rinitisa in motenj vonja ter okusa, vplivali izključno dejavniki delovnega mesta, to je izpostavljenost organskim snovem, predvsem organskim topilom. Izpostavljenost organskim snovem z dražečim delovanjem je, po mnenju izvedenskega organa, vplivala na poslabšanje bolezni oziroma bolezenskih znakov. Možno je, da so tudi simptomi anksioznosti in depresivnosti povezani z izpostavljenostjo organskim topilom na delovnem mestu, vendar stopnje povezanosti glede na razpoložljive podatke ni mogoče oceniti. Verjetno so na nastanek obojestranskega sindroma zapestnega prehoda ter kroničnega bolečinskega sindroma vratne in ledvene hrbtenice vplivale tudi obremenitve na delovnih mestih. Takšno mnenje je sodišče prve stopnje sprejelo kot prepričljivo in skladno z medicinsko dokumentacijo.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v izvedenih dokazih, zlasti pa v izvedenskem mnenju izvedenskega organa, imelo dovolj strokovne in objektivno prepričljive podlage za zaključek, da je vzrok tožničine invalidnosti bolezen in ne poklicna bolezen. Na izvedensko mnenje izvedenskega organa tožnica ni dala pripomb niti v roku, ki ga je postavilo sodišče, niti na naroku za glavno obravnavo dne 12. 6. 2013. Tudi v pritožbi tožnica izvedenskemu mnenju ne nasprotuje, meni pa da je njena bolezen, ker gre za bolezen, povezano z delom, nastala zaradi dela, kar naj bi pomenilo poklicno bolezen. Takšno stališče tožnice je zmotno. Bolezni, povezane z delom, oziroma bolezni v zvezi z delom, namreč ni mogoče enačiti s poklicno boleznijo.

Obolenje se šteje kot poklicna bolezen, če so izpolnjeni naslednji pogoji: če je zavarovanec delal na delovnem mestu, za katerega je v posebnem seznamu določeno, da se na tem delovnem mestu (ali pri opravljanju dejavnosti) pojavlja takšna bolezen kot poklicna bolezen; če je zavarovanec obolel za takšno boleznijo, oziroma da izpolnjuje pogoje, da se pri njem šteje takšno obolenje za poklicno bolezen; če je kot taka izkazana v seznamu poklicnih bolezni in če obstaja vzročna zveza med daljšim neposrednim vplivom škodljivih agensov na določenem delovnem mestu (ali pri opravljanju dejavnosti) in boleznijo zavarovanca.(1) Za opredelitev bolezni kot poklicne, je med drugim tako bistveno tudi to, da je daljši in neposreden vpliv delovnega mesta, na katerem je zavarovanec delal, vzrok za nastanek bolezni.

Bolezen, pri kateri ima delovni proces oziroma delovno okolje vlogo predisponirajočega, ne pa vzročnega dejavnika za njen nastanek, in ki je pomembna za zbiranje podatkov zaradi izboljšanja delovnih razmer, je bolezen, povezana z delom (61. člen ZVZD-1).

Prav takšno stanje, kot je opredeljeno v 61. členu ZVZD-1, je podano pri tožnici. Med obolenjem tožnice in dražečim snovem na delovnem mestu sicer obstaja vpliv oziroma povezava, vendar med njima ni vzročne zveze v smislu 65. člena ZPIZ-1, zato pogoji za opredelitev vzroka invalidnosti kot poklicne bolezni niso izpolnjeni.

Glede na navedeno je pritožbeno sodiš če na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Upoštevajo

č 1. odstavek 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.

Op. št. (1): Tako komentar Mirana Kalčiča v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem, Gospodarski vestnik, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana 2000.