Jedro

Če delodajalec delavcu poda odpoved PZ s ponudbo nove, v 30-dnevnem roku, ki ga ima delavec na voljo, da se izjasni o sklenitvi nove PZ, odpovedana PZ še velja. Če v tem času delavec krši določbe odpovedane PZ, mu delodajalec lahko poda redno odpoved PZ iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točki 1, 2, 3, 4, 6 in 7 izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 9.7.2003, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi neveljavna in nezakonita in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne

11.8.2003, ampak ji še vedno traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki od tega dne dalje vzpostaviti delovno razmerje po ponujeni pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 10.6.2003 za delovno mesto referent za podporna dela pri posebnih projektih oziroma za drugo delovno mesto, ki je uvrščeno v VII. tarifni razred ter ji od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja priznati vse pravice, ki iz tega izhajajo in ji vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od

11.8.2003 dalje do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja.

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto plačo in razliko v plači za obdobje od 12.8.2003 do 31.8.2004 v zneskih in z njihovo zapadlostjo, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati regres za leto 2004 v znesku

182.162,00 SIT in izplačati neto znesek 135.291,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 dalje do plačila.

Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek v 3. in 4. točki, in kar zahteva tožnica drugače po 4. točki podrednega tožbenega zahtevka glede izplačila v bodoče zapadlih neto zneskov brez časovne omejitvi, po 2. točki primarni zahtevka glede ugotovitve, da ji delovno razmerje ni prenehalo 10.8.2003 in 3. točki podrednega zahtevka glede vzpostavitve delovnega razmerja 10.8.2003. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 191.862,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila odpoved tožeči stranki iz krivdnega razloga nezakonita. Tožnica je potem, ko ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga, vztrajno kršila osnovna določila delovnopravnega razmerja in kljub opozorilu in pozivu tožene stranke, da ji bo pogodba o zaposlitvi odpovedana in naj izostanek, v kolikor se na delo ne namerava vrniti, vsaj opraviči, tega ni storila. V času odpovednega roka so tožnico še zavezovali delovnopravne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja in je bila še nadalje dolžna izvrševati delovne obveznosti na mestu, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ki je bila odpovedana, delodajalec pa je bil ta čas dolžan plačevati za dogovorjeno delo plačilo. Tožeča stranka je samovoljno kršila svoje obveznosti, saj brez obvestila ni več prihajala na delo. Tožena stranka zato meni, da mora biti delodajalcu kljub dani odpovedi še vedno dana možnost, da na kršitev delavca ustrezno reagira.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem tožena stranka ni uspela, v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo sodišča prve stopnje, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, v posledici česar tudi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja.

V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožeča stranka toženi stranki podala v času, ko je tekel 30-dnevni rok, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga in ji je bila ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, v katerem bi se morala izjaviti, ali sprejema ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, kot je to določeno v 2. odstavku 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) oziroma je tekel odpovedni rok po

1. alinei 2. odstavka 92. člena ZDR, v kolikor tožnica ne bi sprejela ponujene pogodbe o zaposlitvi. Ker je tožnica v času pred začetkom teka odpovednega roka (93. člen ZDR) in v času teka odpovednega roka, po stališču tožene stranke neupravičeno izostala z dela, je le-ta izvedla postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da delodajalec, v času, ko teče odpovedni rok, delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz drugega razloga, zaradi česar je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita. Obenem je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je tožnica imela namen sprejeti ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki vzpostaviti delovno razmerje po ponujeni pogodbi o zaposlitvi oziroma drugo delovno mesto, uvrščeno v VII. tafirni razred.

Pritožba utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da delavcu v času odpovednega roka ni mogoče odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz drugega razloga, ker je pogodba o zaposlitvi že odpovedana. V konkretnem primeru je potrebno ugotoviti, da gre za specifičen primer, ko je bila pogodba o zaposlitvi tožnici iz krivdnega razloga odpovedana v 30-dnevnem roku, v katerem se je tožnica imela možnost izjaviti ali sprejema novo pogodbo o zaposlitvi, ta rok pa je soupadal tudi z odpovednim rokom v primeru, da tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ne sprejme. V tem času je bila še v veljavi odpovedana pogodba o zaposlitvi, ki sta jo morala tako tožnica kot delavka, kot tožena kot delodajalec izvrševati, kar tudi pomeni, da je tožnica kot delavka imela obveznost prihajati na delo oziroma delodajalca obvestiti o razlogu odsotnosti. Ker pogodbena določila še veljajo, ima po stališču pritožbenega sodišča delodajalec tudi možnost v času 30-dnevnega roka, v katerem ima delavec možnost izjaviti se o sklenitvi nove ponujene pogodbe o zaposlitvi oziroma v času odpovednega roka odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz razloga kršenja pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja po

3. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR oziroma izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov na strani delavca, določenih v 111. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje zaradi napačnega materialnopravnega stališča sploh ni presojalo zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po vsebini. Zaradi navedenega je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, da bo sodišče prve stopnje v novem postopku po izvedbi predlaganih dokazov o zahtevku v zvezi z zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov in posledičnimi zahtevki ponovno razsodilo.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka, saj so ti vezani na uspeh v sporu. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 355. člena ZPP.