Jedro

Na tožnikovo znatno begosumnost kažejo njegova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Bolgariji, državo zapustil in prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in to šele po tem, ko ga je prijela policija, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati. Iz navedb tožnika namreč sledi, da je bila njegova ciljna država Francija, da je bila celotna ilegalna pot od doma do Francije plačana vnaprej, da je po prijetju bolgarske policije za azil zaprosil izključno zaradi premestitve iz zaprtega v odprti kamp, kar mu je omogočilo nadaljevanje načrtovane in kot navedeno, že plačane poti v smeri ciljne države, ki je bilo tožniku s prijetjem slovenske policije ponovno onemogočeno. Dejstva, ki jih ugotavlja tožena stranka, po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje znatno nevarnost pobega tožnika, saj je po presoji sodišča izkazano, da tožnik v postopku pristojne države do sedaj ni imel niti namena sodelovati (prošnjo je po lastnih navedbah vložil le zato, da pride iz zaprtega kampa in kljub temu, da ni imel želje za pridobitev zaprošenega statusa v Bolgariji) in tudi dejansko ni sodeloval, saj je državo zapustil pred koncem postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi drugega in tretjega odstavka 28. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju: Uredba Dublin III), v povezavi s 5. alinejo prvega odstavka 84. člena, četrtim odstavkom 84. člena ter 7. točko 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. ... 1. 1996 v vasi B., državljana Afganistana, pridržala za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni do predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III (1. točka izreka); in sklenila, da se tožnika pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 10. 1. 2017 od 14.20 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik dne 24. 12. 2016 podal prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Ob podaji prošnje je bil soočen s policijsko depešo, iz katere izhaja, da je bil tožnik dne 1. 12. 2016 obravnavan s strani Policijske uprave Koper, kamor je pripotoval peš iz Hrvaške. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ne poseduje potnega lista za prestop notranje meje, pripeljan je bil v Center za tujce v Postojni, ker ni takoj zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa je dne 12. 12. 2016 podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Na vprašanje uradne osebe, ali je za mednarodno zaščito že zaprosil v kateri izmed držav članic EU, je tožnik izjavil, da je zaprosil v Bolgariji. Tožnik je pojasnil, da je Bolgarijo zapustil, ker so bili nevzdržni pogoji in slabi odnosi policije in državljanov Bolgarije do tujcev. Ugotovljeno je bilo, da je prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji podal dne 29. 9. 2016. 3. Na podlagi in skladno z napotki sodbe Upravnega sodišča I U 13/2017 z dne 6. 1. 2017 tožena stranka v ponovnem postopku tožniku omogoči dopolnitev prošnje za mednarodno zaščito z navedbami o razmerah, ki jih navaja kot razlog za zapustitev Bolgarije in o razlogih za to, da je namero za vložitev prošnje podal šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tudi po dopolnitvi postopka in presoji tožnikovih izjav tožena stranka vztraja pri prvotni ugotovitvi, da je tožnik izrazito begosumen, kar tudi v ponovnem postopku narekuje odločitev, da se mu gibanje omeji.

4. Tožena stranka tožnikovo begosumnost utemeljuje z ugotovitvami, da je Bolgarijo zapustil samovoljno, še preden bi lahko o njegovi prošnji za mednarodno zaščito sploh odločali, kar ustreza okoliščini nesodelovanja v postopku skladno s 5. alinejo prvega odstavka 68. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožnik je sicer zatrjeval, da so življenjske razmere v Bolgariji slabe, da je utrpel fizično nasilje s strani uradnih oseb in s strani prebivalcev, vendar pa svojih trditev ni z ničemer izkazal. Navedbam tožnika, da je iskal tudi zdravniško pomoč, zaradi poškodbe noge ter zobobola, a oskrbe ni dobil, in navedbi, da v tamkajšnjem postopku ni imel prevajalca in pravnega zastopnika, tožena stranka ne verjame, saj jih tožnik z ničemer ne dokaže, neskladne pa so tudi s pravicami, ki jih prosilcem za mednarodno zaščito zagotavlja bolgarska zakonodaja. Sklicuje se tudi na članek, dostopen na spletu, ki za zapuščanje Bolgarije navaja večjo podporo beguncem v bogatejših državah članicah. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik Bolgarijo zapustil po lastni volji in da v to ni bil prisiljen. Na vprašanje, katera je njegova ciljna država, je tožnik odgovoril, da se je s tihotapcem že v Afganistanu dogovoril za pot do Francije. Navedeno dejstvo potrjuje prepričanje, da tožnik v Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, kolikor ga tu ne bi prijela policija. To prepričanje utrjuje tudi dejstvo, da je prosilec podal namero za prošnjo za mednarodno zaščito šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, kar pa kaže na tožnikovo begosumnost skladno s 4. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnik je sicer pojasnil, da je za mednarodno zaščito zaprosil že na policijski postaji ob prijetju v Republiki Sloveniji, da prevajalca takrat ni razumel, da je ta imel do tožnika odklonilen odnos in da so ga želeli deportirati, čemur pa tožena stranka ne sledi. Dejstvo, da je tožnik v Slovenijo vstopil na nedovoljen način pa predstavlja zadnjo okoliščino, ki utemeljuje nevarnost pobega tožnika skladno s 1. alinejo drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Navedeno kaže na utemeljen sum, da bi tožnik, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in ponovno odšel v kakšno drugo državo članico EU. Če bi tožnik dejansko želel podati prošnjo za mednarodno zaščito, bi to storil takoj in ne šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožena stranka je prepričana, da je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito zgolj zato, da bi bil lahko nato premeščen v azilni dom v Ljubljani, v katerem mu gibanje ne bi bilo omejeno in bi tako lahko odšel v Francijo, ki jo je navedel kot ciljno državo. Tudi v Bolgariji je namreč po vložitvi prošnje dosegel premestitev v center z odprtim režimom, ki ga je nato, brez dovoljenja in torej samovoljno zapustil ter nato nedovoljeno prečkal več državnih meja, vse z namenom, da bi prišel v Francijo, za kar je tudi plačal v Afganistanu. Za nadaljevanje postopka je tako nujno potrebno tožniku omejiti gibanje na prostore Centra za tujce in s tem zagotoviti, da bo ostal na ozemlju Slovenije, dokler ne bo opravljena njegova predaja državi, pristojni za reševanje njegove prošnje za mednarodno zaščito.

5. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj milejši ukrep pridržanja na območju azilnega doma ni primeren in je zato uporabila strožji ukrep pridržanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1). Poudarja, da v azilnem domu ni mehanizmov za preprečitev odhoda tujca, zato s pridržanjem na območje azilnega doma ne bi bilo mogoče doseči namena Uredbe Dublin III. Delež samovoljnih zapustitev glede na nastanjene prosilce v azilnem domu od 1. 1. 2016 do vključno 31. 12. 2016 je 64,92%, kar pomeni, da je več kot polovica prosilcev zapustilo azilni dom še preden je bil njihov postopek končan. Izrečen strožji ukrep je tudi skladen z določbami Recepcijske direktive(1), ki v 10. členu, pod določenimi pogoji, dopušča nastanitev prosilcev v zaporu, zaradi česar okoliščine pridržanja prosilca v Centru za tujce na zakonitost odrejenega ukrepa ne morejo vplivati. Pri tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014). Skladno s tretjim odstavkom 28. člena Uredbe Dublin III pridržanje traja čim manj časa in ne sme trajati dlje, kot je razumno potrebno za skrbno izvedbo potrebnih upravnih postopkov vse do izvršitve predaje. Tako bo pridržanje trajalo od ustne naznanitve dne 10. 1. 2017 od 14.20 ure do predaje, oziroma mora biti predaja opravljena najkasneje v šestih tednih od sprejema odgovornosti ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper dublinski sklep. Po preteku tega časa oseba ne sme biti več pridržana.

6. Tožnik vlaga tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja.

7. V zvezi z (znatno) nevarnostjo pobega, ki se v izpodbijanem sklepu utemeljuje z nesodelovanjem v postopku, s sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča I U 16/2017 in sodbo Sodišča EU v zadevi Mahdi C-146/14 PPU, 5. 6. 2014 meni, da se mora nesodelovanje nanašati na postopek v državi, kjer teče postopek odstranitve in ne na postopek v tretji državi (Bolgariji) in da je zato kriterij iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 uporabljen nepravilno.

8. Neskladna z 21. členom ZMZ je tudi dokazna ocena tožnikove izjave, saj pri presoji niso upoštevane okoliščine, ki jih zakon določa kot relevantne. Prevod članka, na katere se sklicuje tožena stranka, v spis ni vložen v prevodu, hkrati pa tožena stranka pri odločitvi popolnoma ignorira znane in splošno dostopne informacije, ki kažejo na zelo slabe razmere v centrih za tujce v Bolgariji (tako tudi sodba M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011), npr. poročila BHC, ELENA in informacijo Pravno informacijskega centra nevladnih organizacij PIC, ki je bila toženi stranki posredovana 15. 12. 2016 in dejstva, da slabe razmere v centrih za tujce v Bolgariji in sistemske pomanjkljivosti izhajajo tudi iz sodb naslovnega sodišča. Članek, ki ga citira tožena stranka tožniku tudi ni bil predočen in se o njem tudi ni mogel izjaviti. Torej gre tudi za kršitev procesnega zakona. Seveda se tožnik z njim ne strinja. O razmerah, ki vladajo v centru za tujce v Bolgariji, bo izpovedal na zaslišanju. Sicer pa članek tudi ne more izpodbiti poročil nevladnih organizacij, niti sodne prakse evropskega in naslovnega sodišča. 9. Skladno s stališčem sodne prakse gre v zadevi za poseg v tožnikovo osebno svobodo in ne za omejitev gibanja. Zato je ukrep utemeljen le, če obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila. Skladno z Uredbo Dublin III mora biti ukrep sorazmeren. Tak pa je ukrep v obravnavani zadevi lahko le ob upoštevanju razlogov za zapustitev Bolgarije.

10. Glede na vse navedeno tožnik meni, da tožena stranka ni imela podlage za izrek izpodbijanega ukrepa pridržanja in ga je potrebno odpraviti.

11. Tožnik hkrati s tožbo vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in predlaga, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je že izkazal zakaj v njegovem primeru niso podani pogoji za izrek ukrepa, hkrati pa navaja, da mu bo izvrševanje ukrepa prizadelo nepopravljivo škodo. V omejenem prostoru azilnega doma se počuti zelo slabo. V konkretnem primeru gre za poseg v njegovo osebno svobodo iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah, zato kršitev te pravice predstavlja škodo že sama po sebi in je izdaja začasne odredbe nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

13. Na naroku za glavno obravnavo stranki v celoti vztrajata pri svojih dosedanjih stališčih. Tožena stranka poudari, da prosilci ne morejo sami odločati, v kateri državi bodo zaprosili za mednarodno zaščito, ampak v prvi državi EU, v katero vstopijo. V dublinskem postopku pa se presoja, če je ta država primerna za vračanje, ali ne. Poudari še visok odstotek prosilcev, ki so iz Centra za tujce bili izpuščeni zaradi dublinskega postopka in ki ne počakajo na njegovo dokončanje. Tožnik replicira, da se navedeni podatki v spisu ne nahajajo, sploh pa je treba po mednarodni zakonodaji prosilce obravnavati individualno.

K I. točki izreka

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi gre za ukrep pridržanja za namen tožnikove predaje odgovorni državi članici po Uredbi Dublin III in s tem za situacijo iz pete alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Vprašanje utemeljenosti predaje tožnika odgovorni državi članici ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Zato se kot sporno v tem postopku presoja le tožnikovo pridržanje v prostorih in na območju Centra za tujce v Postojni in s tem obstoj pogojev, ki so za pridržanje oseb, v zvezi s katerimi poteka postopek predaje, predpisani v drugem odstavku 28. člena navedene Uredbe.

16. Drugi odstavek 28. člena Uredbe, na katerega se (v povezavi z omenjeno 5. alineo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1) opira sklep o tožnikovem pridržanju, določa, da kadar obstaja znatna nevarnost, da bo oseba pobegnila, lahko države članice na podlagi presoje vsakega posameznega primera zadevno osebo pridržijo, da bi omogočile izvedbo postopkov za predajo v skladu s to Uredbo, vendar le, če je ukrep pridržanja sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev.

17. Pojem „nevarnost pobega“ po točki (n) 2. člena Uredbe pomeni nevarnost, da bo prosilec ali državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v zvezi s katero poteka postopek predaje, pobegnila, v skladu z oceno posameznega primera na podlagi objektivnih kriterijev, ki so določeni z zakonom. Tako Vrhovno kot tudi Upravno sodišče sta že zavzela stališče, da opredelitev pojma „nevarnost pobega“, kot je vsebovana v 68. členu ZTuj-2, omogoča ustrezno uporabo Uredbe, čeprav ni mogoče uporabiti vseh kriterijev, pač pa le tiste, ki so skladni s posebnimi značilnostmi in cilji Uredbe. Po stališču Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 26/2016 in I Up 154/2016 so to najmanj kriteriji po tretji, četrti in peti alineji prvega odstavka. Zatrjevane neskladnosti razlogov izpodbijanega sklepa z navedenimi stališči sodišče ne ugotavlja. Dodaja le, da ZMZ-1 opredeljuje pojem „nevarnost pobega“, in sicer, da pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. To pa, ob upoštevanju navedenega stališča o uporabi prava, pomeni, da se nevarnost pobega glede na podane okoliščine, presoja z upoštevanjem relevantnih objektivnih kriterijev iz 68. člena ZTuj-2. Odločitev o pridržanju je pogojena z izpolnitvijo pogojev, določenih z Uredbo, in v tem pogledu pravno vezana.

18. V zvezi z zahtevo Uredbe Dublin III, da je mogoče ukrep pridržanja izreči le, če je sorazmeren in ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov, sodišče enako kot npr. v sodbi I U 1145/2015-17, ki ji je v tem delu pritrdilo tudi Vrhovno sodišče (sodba I Up 200/2015) meni, da bi glede na četrti odstavek 8. člena Direktive o sprejemu, po katerem države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju (kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu) določena v nacionalnem pravu, ta morala biti določena v slovenski zakonodaji. Vendar pa to v obravnavanem primeru ne pomeni, da je izrečeni ukrep strožji od nujno potrebnega. Ob (sicer spornem) sklepu tožene stranke, da glede na ugotovljena dejstva in okoliščine obstaja znatna nevarnost, da bo tožnik pobegnil, se vprašanje sorazmernosti pojavlja le z vidika možnosti uporabe milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. V tem pogledu je tožena stranka po presoji sodišča zadostno obrazložila, da z milejšim ukrepom od izrečenega, ne bi bil dosežen namen pridržanja, ki je v tem, da se omogoči izvedba postopka za predajo v skladu z Uredbo Dublin III. Obrazloženo (z opisom razmer v azilnem domu) se v izpodbijanem sklepu namreč ugotavlja, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v Center za tujce kot edinim razpoložljivim prisilnim ukrepom mogoče zagotoviti izvedbo postopka za predajo odgovorni državi članici. Na ta način je po presoji sodišča ustrezno obrazložena sorazmernost odrejenega pridržanja v smislu določb Uredbe Dublin III in hkrati (tudi) drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predpisano v prvem odstavku tega člena. Ob ugotovljenem obstoju znatne nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, je zato šteti izrečeni ukrep za legitimen, in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Gre za ukrep, ki je sicer strožji, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. To pomeni, da dolžnost države za zagotavljanje posebnih prostorov po Direktivi ni absolutna, temveč se država oziroma tožena stranka pri odreditvi ukrepa odloča na podlagi dejanskih možnosti, ki so ji na razpolago, in s tem na način, kot je bilo storjeno v konkretnem primeru. Smiselno enako izhaja tudi iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, zato ne drži smiselna trditev tožnika, da bi se morala nemožnost uporabe manj prisilnih sredstev nanašati le na okoliščine v zvezi s tožnikom. Prekomeren poseg pa tudi ni razviden iz tožbenih navedb in tožnikove izpovedbe na naroku. V tožbi se sicer zatrjuje prekomernost posega v tožnikovo osebno svobodo, vendar brez konkretnih navedb, ki bi se nanašale na tožnika in iz katerih bi izhajal takšen zaključek. Drugače sledi iz izpovedbe tožnika na naroku, ki pove, da je v centru za tujce zanj dobro poskrbljeno in da z njim lepo ravnajo. V centru za tujce se počuti dobro in da ga moti le stroga omejitev gibanja.

19. V dejanskem pogledu pa sodišče ugotavlja, da je vsebina izjav, ki jih je v postopku podal tožnik, in ki so povzete v obrazložitvi izpodbijane odločbe, v zadevi nesporna. Sporna je njihova presoja in sicer najprej v delu, ki se nanaša na tožnikovo navedbo Francije kot ciljne države, ki jo v izpovedi na glavni obravnavi utemeljuje z dejstvom, da je sledil nasvetu očeta in da mu druge države (npr. Hrvaška in Slovenija) sploh niso bile poznane. Tudi v ponovnem postopku ostaja sporna ugotovitev tožene stranke, da je tožnik Bolgarijo samovoljno zapustil. Po tem ko se tožena stranka skladno z napotki naslovnega sodišča v izpodbijanem sklepu izreče o razlogih za zapustitev države, ki jih je navedel v prvotnem in v ponovljenem postopku, tožnik ugovarja razlogom, s katerimi so trditve tožnika zavrnjene kot nedokazane. Glede na izpovedbe tožnika na glavni obravnavi se v zvezi s podano namero prošnje za mednarodno zaščito pokaže tudi upoštevanje dejstva, da je tožnik namero podal šele po 12 dneh bivanja v Centru za tujce. Tožnik s svojimi navedbami ne prepriča. Razlogi za odhod iz azilnega doma v Bolgariji, ki jih v tožbi in na glavni obravnavi navaja tožnik, kot tudi razlogi za vložitev namere zaprositi za mednarodno zaščito po 12 dneh bivanja v Centru za tujce, ki jih na glavni obravnavi navede tožnik, po presoji sodišča ne izpodbijejo presoje in zaključkov tožene stranke, ki so razvidni iz izpodbijanega sklepa. Na tožnikovo znatno begosumnost kažejo tožnikova dejanja in navedbe v dosedanjem postopku, zlasti dejstvo, da je tožnik, čeprav je prošnjo za mednarodno zaščito vložil v Bolgariji, državo zapustil in prišel v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, in to šele po tem, ko ga je prijela policija, kar kaže na to, da v Sloveniji ni imel namena ostati. Iz navedb tožnika namreč sledi, da je bila njegova ciljna država Francija, da je bila celotna ilegalna pot tožnika od doma do Francije plačana vnaprej, da je po prijetju bolgarske policije za azil zaprosil izključno zaradi premestitve iz zaprtega v odprti kamp, kar mu je omogočilo nadaljevanje načrtovane in kot navedeno, že plačane poti v smeri ciljne države, ki je bilo tožniku s prijetjem slovenske policije ponovno onemogočeno. Tožnikovo nadaljnje ravnanje zato sodišče ocenjuje zgolj kot poskus dosege prostega gibanja, ki bi mu omogočilo odhod v smeri druge, ciljne države. Dejstva, ki jih ugotavlja tožena stranka, po vsebini ustrezajo objektivnemu zakonskemu kriteriju, ki utemeljuje znatno nevarnost pobega tožnika (peta alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 v povezavi z (n) točko 2. člena Uredbe), saj je po presoji sodišča izkazano, da tožnik v postopku pristojne države do sedaj ni imel niti namena sodelovati (prošnjo je po lastnih navedbah vložil le zato, da pride iz zaprtega kampa in kljub temu, da ni imel želje za pridobitev zaprošenega statusa v Bolgariji) in tudi dejansko ni sodeloval, saj je državo zapustil pred koncem postopka.

20. Sodišče ob navedenih razlogih ne ugotavlja zatrjevane kršitve 21. člena ZMZ-1. V zvezi s sklicevanjem na sodno prakso in na informacije nevladnih organizacij o stanju v Bolgariji pa poudarja, da se sodba EKČP na katero se sklicuje tožnik, nanaša na postopek vračanja, ki ni predmet tega upravnega spora, obenem pa se tudi ne nanaša na Bolgarijo. Ob upoštevanju enotnega evropskega azilnega sistema in dejstva, da uradne ugotovitve pristojnih institucij o neznosnih razmerah v centru za tujce v Bolgariji, o surovem ravnanju s prosilci za azil ter o zlorabah pooblastil uradnih oseb, ne obstajajo, zatrjevanemu dejanskemu stanju ne more slediti zgolj na podlagi tožnikove izjave. Sodišče se sicer strinja, da je tožniku dokazovanje otežkočeno, vendar pa se sodišče zgolj na podlagi izjave stranke ne more postaviti na stališče, da se v Bolgariji dogajajo zlorabe, ki jih opisuje tožnik.

21. Sodišče je zato, glede na povedano, tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka

22. V skladu 32. členom ZUS-1, na katerega tožnik opira svojo zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta oziroma začasno uredi stanje do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda.

23. V obravnavanem primeru je ob odločanju o začasni odredbi že tudi odločeno o tožbi, in to pravnomočno, kar pomeni, da z ozirom na citirano zakonsko ureditev, po kateri se izvršitev izpodbijanega akta lahko odloži le do pravnomočnosti sodbe, odločitev o predlagani zahtevi ne bi imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano začasno odredbo ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. opomba (1) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.