Jedro

Tako sklep z dne 01. 10. 2001, kot sklep z dne 05. 08. 2001 je sestavil in podpisal S.P. kot glavni direktor družbe. Vsebine obeh navedenih sklepov torej ni oblikoval in sestavil notar ali druga oseba z javnimi pooblastili, zato ima lahko notarjev podpis in žig na teh dokumentih zgolj naravo overitve podpisa S. P.. Tožena stranka tako v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da sta obe navedeni listini po svoji naravi zasebni listini, na katerih so udeleženi notarji zgolj potrjevali podpise oz. identičnost kopij z izvirniki ipd.. Uradne osebe oz. osebe z javnimi pooblastili teh listin niso sestavljale (npr. v obliki notarskih zapisov) in tudi niso odgovorne za njihovo vsebino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.060,30 EUR, v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala plačilo 199.581,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, tožeči stranki pa je še naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 11.579,10 EUR.

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije. Po oceni izvedenih dokazov je ugotovilo, da tožeča stranka, ki je družba iz Nevade, ZDA, ni dokazala, da je ista družba ali pravna naslednica družbe z enakim imenom iz Delawara, ZDA, ki je s toženo stranko dne 20. 05. 1998 sklenila konsignacijsko pogodbo, iz katere izvira terjatev, uveljavljana v tožbenem zahtevku.

Tožeča stranka v pritožbi navedeni zaključek izpodbija in meni, da je z javnimi listinami dokazala, da je družba iz Delawara prenesla sedež v Nevado in da tožeča stranka ni drug subjekt od tistega, s katerim je bila tožena stranka v poslovnem razmerju. Prvostopnemu sodišču očita zlasti, da ni uporabilo dokaznega pravila iz 1. odstavka 224. člena ZPP, po katerem javna listina dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Po 1. odstavku 224. člena ZPP gre za javno listino, če je ta izdana v predpisani obliki s strani državnega organa v mejah njegove pristojnosti, ali (in) samoupravne lokalne skupnosti, družbe ter druge organizacije ali posameznika pri izvrševanju javnega pooblastila, ki mu je poverjeno z zakonom. Če ni z mednarodno pogodbo drugače določeno, imajo tuje javne listine, ki so po predpisih overjene, ob pogoju vzajemnosti enako dokazno moč kot domače javne listine (225. člen ZPP).

Pogoje, ki listini podeljujejo značaj javne listine, in ki so tudi overjene v skladu s 225. členom ZPP, pa izpolnjujejo zgolj nekatere od listin, predloženih v spis. Lastnost javne listine ima tako po mnenju pritožbenega sodišča listina o ustanovitvi družbe, ki jo je podpisal notranji minister države Nevada (A39), potrdilo države Nevada z dne 01. 02. 2006, da so pripete kopije resnične in točne kopije vseh zahtevanih izjav in dokumentov, vloženih v arhiv Urada notranjega ministra, oddelka za trgovinski register (priloga A41), potrdilo o obstoju družbe s statusom dobrega imena, ki ga je izdal notranji minister države Nevada 01. 02. 2006 (priloga A42), potrdilo državne sekretarke države Delaware z dne 26. 01. 2008, da je družba uradno ustanovljena v skladu z zakoni države Delaware in da dobro posluje ter obstaja kot pravna oseba (priloga B14). Vendar pa vse navedene listine dokazujejo le, da obstajata dve različni pravni osebi z istim imenom (T. Inc.), prva (ki je tožeča stranka) s sedežem v Nevadi, ZDA, druga (ki je pogodbena stranka) pa s sedežem v Delaware, ZDA. Navedene listine z dokazno močjo javnih listin dokazujejo prav nasprotno od tega, kar trdi tožeča stranka; da je namreč subjekt v Nevadi druga pravna oseba kot subjekt v Delawaru.

Narave javnih listin pa nima sklep upravnega odbora družbe T. Inc. Delaware z dne 05. 08. 2001 (A40) o preselitvi sedeža družbe iz Delaware v Nevado, kot tudi ne sklep skupščine direktorjev T. Inc. Delaware z dne 01. 10. 2001 (list. št. 205) o prenosu lastniških deležev na družbo v Nevadi. Na sklepu upravnega odbora družbe z dne 05. 08. 2001 (A40) se sicer nahaja žig in podpis notarja J. A. L. iz New Yorka, prav tako je notar V. B. potrdil, da je priložena listina pravilna in točna kopija odločbe upravnega odbora z dne 05. 08. 2001 (A124), pa tudi notarka države Delaware S. L. je dne 08. 02. 2007 potrdila, da je bila izjava V. B. potrjena s prisego in podpisana pred njo. Sklepu skupščine direktorjev (list. št. 205) pa je priloženo potrdilo notarja W. S., da je ta listina pristna in točna kopija izvirnika tega sklepa, zaprisežen pa je bil in listina podpisana pred javnim notarjem države Delaware V. B. Dne 08. 05. 2008. Nobena od navedenih uradnih oseb oz. oseb z javnimi pooblastili (notarji) pa ni niti sestavila listine niti potrdila resničnosti vsebine navedenih listin. Tako sklep z dne 01. 10. 2001, kot sklep z dne 05. 08. 2001 je sestavil in podpisal S.P. kot glavni direktor družbe. Vsebine obeh navedenih sklepov torej ni oblikoval in sestavil notar ali druga oseba z javnimi pooblastili, zato ima lahko notarjev podpis in žig na teh dokumentih zgolj naravo overitve podpisa S.P. Tožena stranka tako v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja, da sta obe navedeni listini po svoji naravi zasebni listini, na katerih so udeleženi notarji zgolj potrjevali podpise oz. identičnost kopij z izvirniki ipd.. Uradne osebe oz. osebe z javnimi pooblastili teh listin niso sestavljale (npr. v obliki notarskih zapisov) in tudi niso odgovorne za njihovo vsebino.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče o pomenu apostille na tujih listinah. Tako po 4. členu Haaške Konvencije odprave potrebe legalizacije tujih javnih listin (Ur. l. FLRJ MP, št. 10/62) kot po 3. členu Zakona o overitvi listin v mednarodnem prometu (Ur. l. RS, št. 64/2001, ZOLMP) pomeni apostilla le potrditev verodostojnosti podpisa osebe, ki je listino podpisala, njene funkcije in pečata ter žiga na listini. Z njo se ne overja resničnost vsebine listine. Apostilla zato listini ne podeljuje lastnosti javne listine in s tem domneve resničnosti vsebine (glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 641/2007).

Sodišče prve stopnje je zato oba navedena sklepa upravnega odbora oz. skupščine direktorjev družbe pravilno upoštevalo kot zasebni listini, na katere pa zakon ne veže nobene domneve, zato sodišče njihovo dokazno moč prosto presoja. To je tudi storilo (glej 10., 11. in 12. točko izpodbijano sodbe), z njegovimi razlogi pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju sklicuje nanje. K temu še dodaja, da si sklepa z dne 05. 08. 2001 in 01. 10. 2001 po vsebini celo nasprotujeta, kar še dodatno omajuje njuno verodostojnost. Medtem ko prvi govori le o prenosu sedeža družbe v drugo državo, drugi ureja korporacijsko preoblikovanje družbe v hčerinsko družbo z ustanovitvijo družbe matere. Ključno dejstvo, ki ga pritožba ni uspela izpodbiti, je, da tožeča stranka ni izkazala, da gre za isto pravno osebo oz. da je terjatev, katere imetnik je bila družba iz Delawara, na kakršenkoli način prešla na tožečo stranko.

Pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (350. člen ZPP). Ker s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeča stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je povrniti toženi stranki stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini sestave odgovora po Odvetniški tarifi in takse za odgovor.