Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VDSS sodba Pdp 975/2011

ECLI:SI:VDSS:2012:PDP.975.2011 Oddelek za individualne in kolektivne delovne spore

izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi rok za podajo odpovedi seznanitev z razlogom zagovor
Višje delovno in socialno sodišče
16. februar 2012
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, saj jo je tožena stranka podala pet mesecev po tem, ko se je seznanila z razlogi za odpoved na zagovoru tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 25. 10. 2010 nezakonita in da zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo na isto delovno mesto in pod enakimi pogoji kot doslej na podlagi pogodbe o zaposlitvi, v roku 8 dni, pod izvršbo (2. točka izreka) in mu za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 26. 3. 2011 dalje do vrnitve na delo, priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja ter mu pri plačilu zaostalih plač plačati tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne v mesecu za izplačano plačo preteklega meseca, v roku 8 dni, pod izvršbo (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka svoje stroške postopka krije sama, tožniku pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 624,98 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se iz razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da presojana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila vročena v razumnem roku, saj ni upoštevalo okoliščine, da je med pravdnima strankama že tekel spor pod opr. št. I Pd 1523/2010, v katerem je bilo s sodbo z dne 2. 2. 2011 odločeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2010 nezakonita iz razloga, ker tožniku ni bila vročena osebno. Šele z odločitvijo sodišča prve stopnje v prej navedeni zadevi je tožena stranka ponovno vročala izredno odpoved, pri čemer je tožnika pred tem pozvala nazaj na delo, skladno s prej navedeno sodbo. Tožena stranka je ocenila, da je že v prvem postopku ravnala skladno z zakonom, zato je bilo treba počakati na odločitev sodišča prve stopnje v tem sporu. Šele s pravnomočnostjo te odločitve je presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožena stranka tožniku lahko ponovno vročila. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za že razsojeno stvar. Tožena stranka je presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdala v zakonsko določenem roku, šteto od dneva, ko je izvedela za razloge, kar pa je bilo takrat, ko je tožnik podal svoj zagovor. Sporno pa je, ali je tožena stranka tožniku navedeno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila v razumnem roku. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) takšnega roka ne določa. Pomembno je le, da je odpoved vročena najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga, kar je tožena stranka tudi izpolnila. Tožnik je storil kaznivo dejanje oziroma dejanje z vsemi elementi kaznivega dejanja. Posledično mu je tožena stranka v zakonitem roku (6 mesecev), kot to določa drugi odstavek 110. člena ZDR, podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Da je tožena stranka vročila tožniku odpoved v rokih, ki jih določa ZDR, pa utemeljujejo tudi naslednje okoliščine primera: da je med pravdnima strankama potekal drug spor, od katerega je bilo odvisno, kako nadalje ravnati v zvezi z vročitvijo, in da je tožena stranka šele s pravnomočnostjo sodbe v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. I Pd 1523/2010, lahko že izdano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročila tožniku. Sodna praksa Višjega sodišča (oddelek za prekrške) in Vrhovnega sodišča RS je takšna, da se odločitve kršiteljem vročajo šele po nekaj mesecih, torej po izteku zastaralnega roka, s pojasnilom, da ni pomembno, kdaj je odločba vročena, ampak datum odločitve sodišča. Glede na sklicevanje na pravno državo je tudi v danem primeru treba ravnati na analogen način. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in, da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 10. 2010. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da se je tožena stranka najpozneje na zagovoru dne 19. 10. 2010 seznanila z razlogi za izredno odpoved, da je le-ta sicer datirana na dan 25. 10. 2010, vendar pa jo je tožena stranka tožniku poslala s povratnico šele dne 25. 3. 2011. Z ozirom na navedeno je zaključilo, da je tožena stranka zamudila 30 dnevni rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR, zato je ugodilo tožnikovemu zahtevku na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji torej na ugotovitvi, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (subjektivni rok), in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga (objektivni rok). V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon. V obravnavanem primeru ima očitana kršitev tožniku vse (objektivne) elemente kaznivega dejanja, zato je lahko tožena stranka pogodbo o zaposlitvi veljavno odpovedala v 30 dnevnem subjektivnem roku in objektivnem roku, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in te ugotovitve pritožba tudi ne izpodbija, da se je tožena stranka najpozneje na zagovoru v postopku izredne odpovedi (tj. dne 19. 10. 2010) seznanila z razlogi za izredno odpoved. Ob upoštevanju drugega odstavka 110. člena ZDR je bila tako dolžna tožniku podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od 19. 10. 2010, tj. najkasneje dne 18. 11. 2010. Katero dejanje delodajalca se šteje za „podajo“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ZDR ni opredeljeno. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče (glej sodbo in sklep opr. št. VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010), da je pri odgovoru na to vprašanje potrebno izhajati iz narave roka za odpoved, ki je glede na ustaljeno sodno prakso prekluziven, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi oziroma mu poda odpoved. Ob upoštevanju takšne narave roka za podajo odpovedi zato ni dovolj, da delodajalec v roku sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi začne učinkovati šele z vročitvijo delavcu (prim. sodbo VS RS opr. št. VIII Ips 436/2008 z dne 3. 12. 2008), zato je mogoče kot dejanje delodajalca, ki je bilo storjeno najkasneje zadnji dan izteka roka za odpoved in izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, šteti na primer (priporočeno) oddajo odpovedi na pošto idr.. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka presojano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poslala tožniku s povratnico šele 25. 3. 2011, zato pritožbeno sodišče zaključuje, da je v tem sporu mogoče šele to dejanje tožene stranke opredeliti kot resno namero o tem, da naj sestavljena odpoved učinkuje. Z ozirom na navedeno je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zamudila rok za podajo izredne odpovedi pravilen, nasprotne pritožbene navedbe, da je bila odpoved tožniku vročena v razumnem roku, pa so, glede na navedene razloge, v celoti neutemeljene.

Neuspešno se tožena stranka sklicuje tudi na dejstvo, da je med pravdnima strankama tekel spor, ki se je vodil pod opr. št. I Pd 1523/2010, v katerem je bilo sporno tudi vprašanje vročanja presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na že navedene razloge namreč ta okoliščina na tek prekluzivenga roka ne more imeti odločilnega vpliva. Drugačno stališče (da je tožnik upravičeno čakal na zaključek postopka v tamkajšnji zadevi) bi bilo v neskladju z ZDR, saj bi pomenilo, da uveljavitev delodajalčeve pravice do odpovedi pogodbe o zaposlitvi s časovnega vidika ne bi bila vezana na predpisan prekluzivni rok, temveč bi bila prepuščena volji delodajalca. S tem pa bi bila tudi izničena vloga, ki jo ima rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR nasproti delavcu, katerega ščiti pred pravno negotovostjo, glede njegovega delovnopravnega statusa. Pritožbene navedbe, da je treba šteti, da je tožena stranka tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v rokih, ker je treba upoštevati, da je med pravdnima strankama tekel spor, v katerem je bilo izpostavljeno tudi vprašanje pravilnega vročanja presojane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so torej neutemeljene. Tudi sicer pritožbene navedbe tožene stranke glede negotovosti v zvezi s pravilnim vročanjem ne morejo biti uspešne, saj v našem pravnem sistemu velja načelo ignorantia iuris nocet, kar pomeni, da nepoznavanje prava škoduje, zato se nanj pravdna stranka ne more uspešno sklicevati.

Materialnopravno zmotno je stališče, ki ga tožena stranka zastopa v pritožbi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, ker je bila podana v roku 6 mesecev, kot to določa drugi odstavek 110. člena ZDR. Odpoved je treba podati v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca) - subjektivni rok, rok 6 mesecev pa je določen kot skrajni oz. objektivni rok. To določbo je treba razlagati tako, da mora pogodbena stranka podati odpoved v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved (in storilca), ne pa kadarkoli do izteka 6 mesečnega roka. Ta objektivni rok je namreč skrajni trenutek, ki pride v poštev le, če pogodbena stranka prej ni vedela za razlog za izredno odpoved in storilca. Ker pa se je tožena stranka, kot je bilo že navedeno, najkasneje na zagovoru dne 19. 10. 2010 seznanila z razlogi za izredno odpoved (in logično tudi s tem, kdo je bil storilec), je tožniku lahko veljavno odpovedala pogodbo o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh (torej v subjektivnem roku).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore (zlasti v zvezi s sodno prakso Višjega sodišča, oddelek za prekrške) ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni. Sodišče namreč presoja tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Sodišče prve stopnje je tako relevantne dejanske okoliščine popolno in pravilno ugotovilo, glede na navedeno pa je njegova odločitev o ugoditvi tožnikovega tožbenega zahtevka tudi materialnopravno pravilna, nasprotne pritožbene navedbe pa so v celoti neutemeljene.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vendar kasneje pritožbenih razlogov ne konkretizira, zato je to odločitev sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče preizkusilo le glede bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje teh kršitev ni storilo. Na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia