Jedro

V sklepu tožene stranke je bilo določeno, da tožnici sporazumno preneha delovno razmerje pri toženi stranki z določenim dnem. Ta sklep je bil izdan v posledici tožničine odstopne izjave (katere prejem je pisno potrdila tudi tožena stranka) in ima značaj pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja po 2. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR. Če delavec do prenehanja delovnega razmerja krši delovne obveznosti, ima delodajalec pravico zoper njega začeti disciplinski postopek, če pa v tem obdobju neopravičeno izostane z dela zaporedoma 5 delovnih dni, mu lahko delodajalec v posledici tega dejstva izda sklep o prenehanju delovnega razmerja po 5. oz. 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR kljub dogovorjenemu sporazumnemu prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi tožnice se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na izplačilo odpravnine (3. tč. 1. odst. izreka izpodbijane sodbe) in glede odločitve o stroških postopka (6. tč. 1. odst. in 2. odst. izreka izpodbijane sodbe), razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je predlagala razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 7.7.2000, ugotovitev, da ji je delovno razmerje prenehalo 30.6.2000 na podlagi sklepa o sporazumnem prenehanju delovnega razmeja z dne 15.6.2000 in na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka plačati odpravnino v znesku 3.337.862,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2000 dalje do plačila, ji vpisati manjkajočo delovno dobo v delovno knjižico od 21.6.2000 do vključno 30.6.2000 in ji za navedeno obdobje plačati vse pripadajoče prispevke, da ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, poleg tega pa je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje oz. podrejeno, da pritožbi ugodi ter samo odloči o stvari. V pritožbi navaja, da se stranki v sklepu o razrešitvi tožnice s funkcije predsednice uprave družbe z dne 15.6.2000, ki je bil izdan na podlagi odstopne izjave tožnice, nista dogovorili o koriščenju letnega dopusta niti da se tožnici izplača odpravnina pod pogoji, da opravi primopredajo poslov. Po citiranem dokončnem sklepu je obstajala obveznost tožene stranke, da tožnici izplača odpravnino do 30.6.2000 in obveznost tožnice, da v času med 15.6.2000 in 30.6.2000 obvezno opravi zapisniško primopredajo poslov. Datum izvedbe primopredaje poslov tako ni bil točno določen, pri čemer so priče in stranke v postopku izpovedale, da je bil datum primopredaje prepuščen dogovarjanju med tožnico in g. Horjakom. Iz spisovnih podatkov je nemogoče zaključiti, da do fizične primopredaje poslov ni prišlo izključno po krivdi tožnice, kot to ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Primopredaja poslov narekuje sodelovanje obeh strank primopredaje in ne samo tožnice, zato ni jasno, zakaj bi morala biti ravno tožnica tista, ki bi se morala prilagajati natrpanemu delovnemu urniku g. H.. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica po 15.6.2000, ko je pri toženi stranki potekala stavka, ni imela več dostopa v svoje pisarne. Sodišče je nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnica v spornem času imela dopust. Tožnica je namreč svojo odstopno izjavo zaradi specifične situacije pogojevala z dopustom. Sklep o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja z dne 15.6.2000 je postal dokončen 23.6.2000, zato je pravno nedopustno, da ji je tožena stranka po dokončnosti tega sklepa izdala ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi petih dni neupravičenega izostanka. Poleg tega je nadzorni svet šele s sklepom z dne 29.11.2000 razveljavil tisto točko sklepa z dne 15.6.2000, ki določa odpravnino, pri čemer nepravilnosti, ki se očitajo tožnici, s samo pravico do odpravnine nimajo neposredne zveze. Po stališču tožnice odpravnina kot korporacijsko pravni institut po Zakonu o gospodarskih družbah nima neposredne zveze z delovnim razmerjem in ga ni mogoče šteti med osebne prejemke po delovnopravnih predpisih.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V tem odgovoru navaja, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v skladu z določbo 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR zaradi neopravičenih izostankov več kot pet delovnih dni zaporedoma, do katerih je prišlo po izdaji sklepa o razrešitvi z dne 15.6.2000, s katerim je bilo dogovorjeno sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Po razrešitvi je imela tožnica status delavke z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja. Neresnična je trditev tožnice, da je odstopno izjavo z dne 15.6.2000 podala pod pogojem, da ji k toženi stranki ne bo več potrebno hoditi. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da ji v času od 21.6.2000 do 30.6.2000 ni bilo odobreno koriščenje letnega dopusta. Dejstvo je tudi, da tožnica v času od 15.6.2000 do 30.6.2000 ni opravila primopredaje, to primopredajo pa bi lahko opravila le, če bi prišla na delo. Tega namena pa očitno ni imela, saj je po lastni izjavi odšla celo na morje. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med tožnico in toženo stranko, izplačila odpravnine v primeru sporazumne odpovedi delovnega razmerja ni predvidevala.

Pritožba tožnice je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje v zvezi z odločitvijo o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odpravnine, nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z odločitvijo o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 7.7.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnice. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožničin izostanek z dela po 20.6.2000 ni bil upravičen, saj ji nadrejeni delavec koriščenja letnega dopusta za navedeno obdobje ni odobril, prav tako pa dokazi, izvedeni v okviru dokaznega postopka, ne potrjujejo tožničinega zatrjevanja, da je dne 15.6.2000 podala odstopno izjavo (A 2) pod pogojem, da ji k toženi stranki ni treba več priti. Ta pogoj namreč ni vsebovan niti v odstopni izjavi, niti v sklepu o razrešitvi s funkcije predsednice uprave družbe in sporazumnega prenehanja delovnega razmerja z dne 15.6.2000 (A 3), prav tako pa tega niso potrdile priče, ki so bile v času, ko je tožnica podala odstopno izjavo, navzoče na kraju dogodka. Takšnemu zaključku pritrjuje tudi dejstvo, da je bila med tožnico in toženo stranko dogovorjena izvedba primopredaje poslovodstva v času od 15.6.2000 do 30.6.2000, pri čemer je po stališču pritožbenega sodišča logično, da se takšna primopredaja med razrešeno predsednico uprave in njenim naslednikom (seznanitev s stanjem pri toženi stranki, seznanitev s člani kolegija, pregled in primopredaja poslovne dokumentacije) opravi v prostorih tožene stranke. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da je bila tudi na podlagi 16. čl. pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožnico in toženo stranko, tožnica ob prenehanju mandata dolžna zapisniško opraviti primopredajo del s primopredajo vse poslovne dokumentacije in vrniti toženi stranki službeni avtomobil. Ker je tožnica z dela pri toženi stranki izostala od 21.6.2000 in ker za ta izostanek ni imela upravičenih razlogov, na delo k toženi stranki pa se ni vrnila, ji je tožena stranka tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno izdala sklep z dne 7.7.2000 o prenehanju delovnega razmerja.

V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da ji tožena stranka tega sklepa z dne 7.7.2000 z ozirom na dokončni sklep z dne 15.6.2000 o razrešitvi s funkcije predsednice uprave družbe in sporazumnega prenehanja delovnega razmerja (A 3) sploh ne bi smela izdati. V sklepu z dne 15.6.2000 je bilo določeno, da tožnici sporazumno preneha delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 30.6.2000. Ta sklep je bil izdan v posledici tožničine odstopne izjave z dne 15.6.2000 (A 2). Po stališču pritožbenega sodišča ima predmetna odstopna izjava, katero prejem je pisno potrdila tudi tožena stranka, značaj pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja, kot ga opredeljuje 2. tč. 1. odst. 100. čl. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93 - v nadaljevanju ZDR, ki je bil v spornem obdobju v veljavi). Ker je za takšen način prenehanja delovnega razmerja merodajen sporazum, saj delavcu preneha delovno razmerje z dnem, določenim v sporazumu, ne pa z dokončnostjo oz. vročitvijo sklepa, ki bi bil izdan na podlagi sklenjenega sporazuma, ima sklep tožene stranke z dne 15.6.2000 v delu, ki se je nanašal na način in datum prenehanja delovnega razmerja, deklaratoren značaj. Ker je delavec do datuma prenehanja delovnega razmerja, določenega v sporazumu, še vedno v delovnem razmerju pri delodajalcu, ima v tem obdobju vse pravice in obveznosti, ki iz delovnega razmerja izhajajo. Če delavec v obdobju do datuma prenehanja delovnega razmerja krši delovne obveznosti, ima delodajalec pravico zoper njega začeti disciplinski postopek, če pa v tem obdobju neopravičeno izostane z dela zaporedoma 5 delovnih dni, mu lahko delodajalec v posledici tega dejstva izda sklep o prenehanju delovnega razmerja po 5. oz. 6. tč. 1. odst. 100. čl. ZDR kljub dogovorjenemu sporazumnemu prenehanju delovnega razmerja.

Ob upoštevanju navedenega je prvostopenjsko sodišče po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zavrnilo del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 7.7.2000, na ugotovitev, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 30.6.2000 na podlagi sklepa z dne 15.6.2000, na vpis manjkajoče delovne dobe v delovno knjižico in na dolžnost tožene stranke za plačilo pripadajočih prispevkov za navedeno obdobje. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnica izostala z dela 5 delovnih dni zaporedoma iz neupravičenih razlogov, pritožbene navedbe v zvezi s tožničino krivdo za to, da do primopredaje poslov ni prišlo, po stališču pritožbenega sodišča niso bistvenega pomena za presojo zakonitosti sklepa tožene stranke z dne 7.7.2000. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da ne drži pritožbena navedba tožnice, da po 15.6.2000 ni imela več dostopa do svoje pisarne. Tožnica je namreč sama izpovedala, da se je pri toženi stranki zglasila že 16.6.2000, potem ko je bila stavka končana in da je takrat v svoji pisarni prosila g. H., če lahko stvari zaključi do ponedeljka zaradi obveznosti, ki jih je imela s hčerko.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnice o njenem posebnem statusno pravnem razmerju do tožene stranke pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju, kar izhaja iz 1. tč. pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.1998. Glede na to je potrebno po stališču pritožbenega sodišča tako institute, ki so navedeni v tej pogodbi, kot pravne posledice odločitev tožene stranke, presojati v skladu z delovnopravnimi določbami.

Sklep tožene stranke z dne 15.6.2000, ki je, kot je bilo že ugotovljeno, postal dokončen in tudi pravnomočen, pa je v 4. tč. določal, da se tožnici izplača odpravnina v višini treh mesečnih plač do 30.6.2000. To točko je tožena stranka očitno vnesla v navedeni sklep na podlagi tožničine odstopne izjave z dne 15.6.2000 oz. sporazuma, kar je razvidno iz obrazložitve tega sklepa. V delovnem pravu je uveljavljeno načelo dokončnosti sklepov organov delodajalca. To izhaja tako iz 3. odst. 80. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR, ki se je v spornem obdobju uporabljal kot predpis RS) in 1. odst. 83. čl. ZTPDR, posredno pa tudi iz 105. čl. ZDR. To pomeni, da sta tako delodajalec kot delavec vezana na dokončne odločitve organov delodajalca. Glede na to je mogoče dokončno odločbo delodajalca spremeniti le z izrednim pravnim sredstvom obnove postopka pri delodajalcu oz. s sodno odločbo v okviru individualnega delovnega spora. V spisu ni podatkov o tem, da bi do spremembe te dokončne odločbe prišlo v skladu z zgoraj navedenim. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o utemeljenosti dela tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na plačilo odpravnine, tega ni upoštevalo, je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo posledično dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče 3. tč. 1. odst. izreka izpodbijane sodbe razveljavilo, poleg tega pa tudi odločitev o stroških postopka pred prvostopenjskim sodiščem, in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank in ob predpostavki, da 4. tč. dokončnega sklepa z dne 15.6.2000 ni bila spremenjena na zakonit način, ugotoviti, do kolikšne odpravnine bi bila tožnica upravičena in ponovno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka in o stroških postopka.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi glede preostalega dela izpodbijane sodbe niso bili podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožnice zavrniti in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 4. odst. 165. čl. ZPP, iz katere izhaja, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če delno razvljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.