Jedro

V trgovini ni bilo gneče, preglednost nad tlemi je bila več kot dobra, tla svetlo sive barve, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica v teh okoliščinah morala ob povprečni skrbnosti in pazljivosti pri hoji opaziti na tleh ležeče liste solate. Čistilo se je redno dvakrat na dan, med obratovanjem trgovine pa po potrebi. Zahteva po posebej določenem urniku čiščenja in oseb določenih za čiščenje, za kar se zavzema pritožba, je pretirana. Brez podlage so tudi posplošene pritožbene trditve, da bi moralo biti čiščenje ravno na oddelku sadja in zelenjave organizirano drugače (ker stranke artikle same jemljejo s polic in jih pakirajo), pri čemer pritožnica niti sama ne pojasni, kako.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 9.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2015 do plačila. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 37,00 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožnica zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je odločitev sodišča, ki temelji na oceni, da si zavarovanec tožene stranke ves čas prizadeva skrbeti za čistost tal v trgovini, materialnopravno napačna. Sodna praksa res postavlja relativno stroge pogoje presoje predpostavk odškodninske odgovornosti in da delavcem v trgovini ni mogoče naložiti neprekinjenega in neprestanega nadzora nad čistočo. Vendar v obravnavanem primeru ni šlo za nobeno izmed teh situacij, temveč za primer, ko so se v trgovini tla čistila dvakrat, obakrat zunaj obratovalnega časa, med obratovanjem trgovine pa je bilo čiščenje prepuščeno iniciativi posameznega delavca trgovine ali pa so se tla čistila, če so bili delavci na to opozorjeni. To ni ustrezna raven skrbnosti. Zavarovanec tožene stranke bi moral ravnati z višjo stopnjo skrbnosti od običajne in sicer s skrbnostjo dobrega gospodarja in zagotoviti pogostejše čiščenje tal trgovine. Tla so bila onesnažena v predelu, kjer se prodaja sadje in zelenjava in že zato bi moral biti način čiščenja tega področja v trgovini drugačen in bi se moral vsaj ta del trgovine čistiti bolj pogosto in ne samo dvakrat dnevno. V dokaznem postopku tudi ni podlage za oceno, da tla, kjer so bili odpadli lističi solate, niso bila mokra. Priča T. K. je celo dopustila možnost, da so tla bila mokra, vendar je ocenila, da tal ni bilo treba brisati, kar je, glede na dejavnost, ki jo zavarovanec tožene stranke opravlja, ravnanje, ki ne ustreza skrbnosti dobrega gospodarja. Glede na navedeno je tudi protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tla v času padca tožeče stranke niso mogla biti mokra. O stanju tal sta lahko izpovedali samo tožnica ter priča, prva je povedala, da so bila mokra, druga pa je dopustila možnost, da so bila mokra. Očitek tožnici, da bi morala ob povprečni skrbnosti in pazljivosti pri hoji opaziti na tleh ležeče liste solate in previdno stopiti do hladilnika, je neživljenjski. Življenjsko je, da je pri nakupovanju pozornost usmerjena primarno na razstavljeno blago in da kupec ni posebej pozoren na tla v trgovini in življenjsko je tudi, da pričakuje, da so tla v trgovini očiščena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Tožnica zahteva od tožene stranke plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela ob padcu dne 3. 1. 2015 v trgovini A. (zavarovanec tožene stranke). Trdi, da je kupovala živila na oddelku sadja in zelenjave in ji je na listih solate, ki so bili odvrženi na tla, pri čemer so bila tla tudi mokra in spolzka, spodrsnilo. Padla je in si poškodovala levo koleno in levo stran prsnega koša. Tožena stranka trdi, da tožnica ni padla zaradi mokrih ali spolzkih tal in da tudi če bi se izkazalo, da je do poškodbe tožnice prišlo na mokrih in spolzkih tleh, je novejša sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da ni mogoče v vsakem primeru pričakovati, da bi se na vsaki točki trgovine zagotovilo čiščenje oziroma odstranjevanje madežev oziroma ostankov hrane, kapljic in podobno. Obiskovalci trgovine morajo računati na možnost, da so lahko tla na določenih mestih vlažna.

6. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo vsa relevantna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo (določba 131. člena Obligacijskega zakonika). Za civilno odgovornost tožene stranke mora biti namreč poleg škode (tožničinih poškodb, ki jih je utrpela obravnavanega dne) dokazano še, da so nastale zaradi protipravnega ravnanja odgovorne osebe, v tem primeru zavarovanca tožene stranke. Odločitev je utemeljena v jasnih, popolnih in prepričljivih razlogih, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ker je odločitev pravilna v pravnem in dejanskem pogledu in ni obremenjena z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami, bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovorilo le na bistvene pritožbene poudarke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da so na tleh ob hladilniku res ležali trije listi solate, da pa tla niso bila potrebna posebnega čiščenja oziroma brisanja (s krpo ali metlo) izven siceršnjega urnika. Sodišče je to ugotovilo na podlagi izpovedbe priče, ki ji je tožnica prišla povedat, da je padla. Tožnica tudi ni uspela dokazati, da bi bila tla mokra zato, ker naj bi solato v hladilniku delavci zavarovanca tožene stranke večkrat na dan močili.

8. Ugotovljeno je bilo tudi (in tega pritožba ne izpodbija), da v trgovini ni bilo gneče in je bila preglednost nad tlemi več kot dobra, tla svetlo sive barve, na podlagi česar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožnica v teh okoliščinah morala ob povprečni skrbnosti in pazljivosti pri hoji opaziti na tleh ležeče liste solate. Pritožbeno sodišče sprejema tudi oceno sodišča prve stopnje, da ugotovljeno ravnanje zaposlenih glede čiščenja tal zadošča pričakovani stopnji skrbnost. Čistilo se je redno dvakrat na dan, med obratovanjem trgovine pa po potrebi. Zahteva po posebej določenem urniku čiščenja in oseb določenih za čiščenje, za kar se zavzema pritožba, je pretirana. Brez podlage so tudi posplošene pritožbene trditve, da bi moralo biti čiščenje ravno na oddelku sadja in zelenjave organizirano drugače (ker stranke artikle same jemljejo s polic in jih pakirajo), pri čemer pritožnica niti sama ne pojasni, kako.

9. Zaradi navedenega in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).