Jedro

Odgovorna oseba mora sprejeti oškodovanca takega, kot je. Osebne lastnosti oškodovanca – v obravnavanem primeru njegovo stanje alkoholiziranosti – niso podlaga za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti. Obravnavani primer je v tem drugačen od primerov, ko se zaradi alkoholiziranosti upošteva prispevek k nastali škodi, nastalih v prometu ali pri delu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 7.809,15 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža za 309,15 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku za plačilo odškodnine v višini 7.809,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo. Tožniku je naložilo povrnitev dela toženčevih stroškov postopka, sorazmerno uspehu v pravdi.

2. Toženec v pritožbi zoper odločitev o ugoditvi zahtevku in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma prisojeni znesek odškodnine zniža, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec se ne strinja z zaključkom, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Pomembno je, da je tožnik toženca v lokalu brez razloga udaril po glavi s steklenico piva. Ko je toženec tožnika nato zunaj odrinil, ni mogel vedeti, ali ima pri sebi res pištolo in nož in ali ga ne bo poškodoval. Sam odriv ni bil močan in je tožnik očitno padel, ker je izgubil ravnotežje, saj je bil močno vinjen. Časovna razlika med dogodkoma še ne pomeni, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Drugačen zaključek sodbe je napačen. Dokazi z zaslišanjem navzočih prič, ki jih je predlagal toženec, niso bili izvedeni, odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov pa ni ustrezno obrazložena. Ugotovitev, da je toženec tožnika udaril v nos, nima podlage v tožbenih trditvah. Upoštevati bi bilo treba tožnikovo alkoholiziranost, ki je nedvomno prispevala k nastanku škode. Odškodnina za telesne bolečine je previsoka. Prejemal je tolikšne odmerke analgetikov, da ni mogel trpeti hudih bolečin. Ni dokazano, da bi tožnik v škodnem dogodku utrpel zlom reber. Glede na to, da je tožnik trpel za glavoboli že pred škodnim dogodkom, tudi ti niso posledica poškodbe. Prav tako ni verjeti tožniku, da je zaradi poškodbe izgubil sluh. Tožnik je imel že pred škodnim dogodkom zdravstvene težave, ki po škodnem dogodku niso izginile. Odškodnina za strah je bistveno previsoka. Tožnik je le na splošno zatrjeval, da je trpel strah v času trajanja hudih bolečin kot strah pred zapleti zdravljenja in invalidnostjo. O strahu ni ničesar izpovedal, izvedensko mnenje pa ne more biti izključna podlaga za prestani strah, sploh pa razmejitev ni mogoče način, kot je storjeno v 20. točki obrazložitve. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni jasno, kako so upoštevani glavoboli, ki niso posledica poškodbe. Glede na vse dokaze v spisu je jasno, da glavoboli in vrtoglavica niso posledica škodnega dogodka. Ker je naglušnost bolezenskega izvora, 1/3 okvare sluha na desnem ušesu ni mogoče pripisati tožencu. Ni podlage za prisojo odškodnine za premoženjsko škodo zaradi nakupa slušnega aparata, ker iz računa jasno izhaja, da se strošek nakupa krije iz zavarovanja. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških. Zmotna pa je tudi ugotovitev o deležu tožnikovega uspeha, ki znaša 12 % in ne 13 %, kot je ugotovljeno v sodbi.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Očitki o zmotni zavrnitvi toženčevega ugovora o tožnikovem prispevku k nastali škodi niso utemeljeni. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da je šlo za dva ločena dogodka in da tožnikovo poškodovanje toženca v lokalu ni povezano s kasnejšim dogajanjem pred lokalom. Ponavljanje pravilnih in popolnih razlogov izpodbijane sodbe ni potrebno. Pritožnik se je pred sodiščem prve stopnje sicer branil s trditvijo, da ga je tožnik pred lokalom napadel, vendar pa ugotovitev, da je toženec tožnika odrinil, ta pa je zaradi tega padel, temelji na njegovi izpovedbi. Pritožba ne zatrjuje, da bi predlagane priče izpovedale drugače, niti da so sploh videle dogajanje pred lokalom (iz listin v kazenskem spisu izhaja, da tega dogajanja niso videle). Zaradi neizvedbe predlaganih dokazov tako ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka, odločitev o zavrnitvi dokaznih predlogov pa je v izpodbijani sodbi tudi ustrezno obrazložena.

6. Pritožbeno utemeljevanje tožnikovega prispevka k nastali škodi zaradi njegove alkoholiziranosti prav tako ne more privesti do drugačne odločitve. Po utrjenem stališču sodne prakse mora odgovorna oseba sprejeti oškodovanca takega, kot je. Osebne lastnosti oškodovanca – v obravnavanem primeru njegovo stanje – niso podlaga za (delno) razbremenitev odškodninske odgovornosti. Obravnavani primer je v tem drugačen od primerov, ko se zaradi alkoholiziranosti upošteva prispevek k nastali škodi, nastalih v prometu ali pri delu. V obeh primerih, na katera se sklicuje pritožba, je alkoholiziranost lahko podlaga za ugotovitev prispevka, ker so bila z delom ali z vožnjo pod vplivom alkohola kršena pravila.

7. Smiselno uveljavljen očitek kršitve razpravnega načela, storjen z ugotovitvijo, da je toženec tožnika udaril v nos, ni utemeljen. Toženec ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožnik padel in se poškodoval zaradi njegovega ravnanja, ali je bil to odriv ali udarec v nos, pa v danem primeru ni odločilno. Ugotovitev, da je toženec tožnika udaril v nos, je poleg navedenega podana še v kontekstu razlogov, ki utemeljujejo način nastanka poškodb glave in reber. V tem kontekstu ni šlo za odločilno dejstvo, katerega izostanek zatrjevanja pomeni nesklepčnost tožbe, ampak le za dokazno pomembno dejstvo. Ker se je toženec imel možnost o njem izreči – in je to tudi storil, ga je sodišče smelo upoštevati pri argumentaciji zaključkov o obsegu škode.

8. V prisojeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem sta ustrezno upoštevani tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, vsebovani v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ugotovitve izpodbijane sodbe o obsegu škode temeljijo tako na oceni tožnikove izpovedbe kot izvedenskih mnenj. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost ugotovitev o bolečinah in nevšečnostih, ki so posledica škodnega dogodka, in tistih, ki jih tožnik trpi iz drugih vzrokov. Pritožbene trditve, da tožnik zaradi odmerkov analgetikov ni trpel hudih bolečin, nimajo podlage v izvedenskem mnenju. Tudi ugotovitev o zlomu reber temelji na obrazloženem izvedenskem mnenju, ki mu pritožba oporeka le z nasprotno neobrazloženo trditvijo. Podobno velja za pritožbene navedbe o neobstoju vzročne zveze med glavoboli in izgubo sluha ter poškodbami, ki jih je tožnik utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. V izpodbijani sodbi so o neutemeljenosti toženčevih ugovorov navedeni razlogi, ki temeljijo na izvidih in mnenja izvedencev. S ponovitvijo stališč, ki jih je toženec zastopal pred sodiščem prve stopnje, ne da bi argumentirano zatrjeval pomanjkljivosti ali nepravilnosti izvedenskih mnenj, pritožba ne more uspeti. V odgovor na pritožbene navedbe zadostuje sklicevanje na obrazložene ugotovitve izpodbijane sodbe.

9. Neutemeljen je tudi očitek o previsoko odmerjeni odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnik v škodnem dogodku utrpel poko v predelu desne strani zatilne kosti, centimeter veliko obtolčenino z okolišno oteklino možganov, približno tri centimetre širok izliv krvi pod trdo možgansko opno in kri v desnem sfenoidalnem sinusu. Zaradi tega je skupno deset dni trpel hude bolečine, tri tedne srednje hude in štiri tedne lahke bolečine, ki se mu še vedno občasno pojavljajo. Tožnik trpi tudi za popoškodbenimi glavoboli, ki bodo izzveneli. Med nevšečnostmi je bila upoštevana devetdnevna hospitalizacija, šestkratno rentgensko slikanje glave in prsnega koša, trikratno CT slikanje glave, večkratni prevozi z rešilnim vozilom, pregledi v kirurški, nevrokirurški, internistični in nevrološki ambulanti ter pri osebnem zdravniku. Niti ugotovljeni obseg škode niti primerjava s podobnimi primeri iz sodne prakse ne dajeta podlage za znižanje prisojene odškodnine v višini 3.000 EUR.

10. Neutemeljen je tudi očitek o previsoki odškodnini za strah. Glede na ugotovljeno težavnost komunikacije s tožnikom se je sodišče pri ugotavljanju obsega te škode pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Teža poškodb in zahtevnost njihovega zdravljenja ne utemeljujeta zaključka o neobstoju te oblike škode zgolj iz razloga, ker tožnik o tem ni izpovedal oziroma ni bil sposoben izpovedati, tako da izvedensko mnenje, ovrednoteno z vidika splošnih življenjskih izkušenj o doživljanju povprečnega oškodovanca, daje dovolj podlage za prisojo odškodnine za navedeno obliko škode. Ugotovitve, da je tožnik trpel hud sekundarni strah ob prvem pregledu v kirurški ambulanti in hospitalizaciji ter ob postopkih v času hospitalizacije in srednje hud strah ob pregledih v specialističnih ambulantah v času zdravljenja, da je bila zaskrbljenost za izid zdravljenja prvi mesec hujša, nato pa je postopoma popuščala, in da je dva meseca trpel srednje hud strah zaradi izgube sluha na desnem ušesu, nato pa še en mesec strah lažje stopnje, dajejo dovolj podlage za prisojo odškodnine v višini 1.500 EUR.

11. Neutemeljen je tudi očitek o previsoki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz ugotovitev sodbe jasno izhaja, da v obsegu škode ni bilo upoštevano tožnikovo trpljenje zaradi glavobolov, ki niso posledica poškodb, in da je bil kot odločilen upoštevan le tisti obseg izgube sluha, ki je posledica škodnega dogodka. Tudi v tem delu so izvedenska mnenja, na katera se opira sodba, nudila zanesljivo podlago za ugotovitev obsega škode. Ugotovljeno je bilo, da se je tožnikovo psihično stanje zaradi anksioznosti in depresivnosti, ki sta posledica obravnavanih poškodb, poslabšalo, zaradi okvare sluha, ki je deloma tudi posledica poškodbe in zaradi katere mora uporabljati slušni aparat (ki bi ga v primeru zgolj starostnega izgubljanja sluha pričel uporabljati kasneje), pa težje komunicira z drugimi, manj zahaja v družbo in je posledično bolj osamljen. Ovrednotenje tako ugotovljenega obsega škode v znesku 3.000 EUR ni previsoko.

12. Utemeljen pa je pritožbeni očitek o zmotnosti ugotovitve o obstoju stroška za nakup slušnega aparata. Sodba se opira na račun, ki ga je predložil tožnik, pritožba pa utemeljeno opozarja, da iz tega računa izhaja, da je bil strošek za nakup slušnega aparata v višini 309,15 EUR krit iz zdravstvenega zavarovanja.

13. Pritožbeni očitek o enoprocentni razliki med ugotovljenim in dejanskim uspehom tožnika ne utemeljuje posega v sprejeto odločitev.

14. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in znesek prisojene odškodnine v I. točki izreka izpodbijane sodbe znižalo za 309,15 EUR (druga alineja 358. člena ZPP). Sicer je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Ker gre za sorazmerno majhno spremembo v primerjavi s prisojenim zneskom odškodnine, navedena sprememba ni narekovala spremembe odločitve o stroških postopka.

15. Glede na zelo majhen pritožbeni uspeh (manj kot 4 %) pritožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).