Jedro

Družinska skupnost med obsojencem in oškodovanko, ki sta bila v zakonski zvezi, je obstajala tudi še po tem, ko se je oškodovanka zaradi obsojenčevega nasilja iz njunega skupnega doma izselila.

Spravljanje v podrejen položaj je konkretizirano z navedbo, da se je v posledici nasilja oškodovanka počutila ponižano in je bila v strahu za svoje življenje, saj je vedela, da obsojenec poseduje orožje, v posledici česar se je izselila iz družinske hiše.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 400,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivih dejanj nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in nasilja v družini po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen enega leta zapora, za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1 pa šest mesecev zapora ter mu na podlagi drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo (pravilno določilo, opomba Vrhovnega sodišča) enotno kazen enega leta in petih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 je obsojencu v izrečeno kazen vštelo čas pridržanja od 14. 2. 2017 od 22.20 ure do 15. 2. 2017 do 16.05 ure. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov iz prve do šeste točke drugega odstavka 92. člena ZKP, od tega sodno takso v višini 168,00 EUR, ter stroške oškodovanke in njene pooblaščenke. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanko z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, določeni kazni zapora in stroških kazenskega postopka glede dejanja pod točko 2 izreka ter določeni enotni kazni razveljavilo in po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavrglo obtožnico za kaznivo dejanje po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 191. člena KZ-1. Po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice v tem delu obremenjujejo proračun, na podlagi prvega odstavka 97. člena ZKP pa je oškodovanka svoje stroške in stroške svoje pooblaščenke dolžna kriti sama. V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga obsojenčeva zagovornica, kot navaja, iz razloga kršitve kazenskega zakona po prvem in „drugem“ odstavku 372. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče odločbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter kazenski postopek zoper obsojenca ustavi.

4. Na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP je vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante odgovorila na zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornica v zahtevi prepleta neopredeljene zatrjevane kršitve kazenskega zakona s kršitvami kazenskega postopka in očitki o zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Glede očitkov o pomanjkljivi obrazloženosti izpodbijanje sodbe vrhovna državna tožilka navaja, da je sodišče prve stopnje podalo obširno in jasno dokazno oceno, ki ji gre slediti. Že višje sodišče je ugotovilo, da je zagovornica v pritožbi razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavljala le pavšalno, brez kakršnekoli obrazložitve, ter da pod videzom kršitve določb kazenskega postopka zatrjuje zmotno in/ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Višje sodišče je zavrnilo tudi očitek o kršitvi 1. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Zagovornica v zahtevi ponavlja iste očitke o dokazanosti kaznivega dejanja in predstavlja svoje videnje dejstev in dokazov, in sicer, da je oškodovanka na sodišče dostavila izjavo, da so navedbe v kazenski ovadbi neresnične, da so zaslišane delavke CSD P. potrdile, da do nasilja ni prišlo, da nobena priča nasilja ali grdega ravnanja ni potrdila, da oškodovanka ni utrpela nobenih poškodb, da je do razveze prišlo zaradi njene nezvestobe, da se ni počutila ogroženo ali ustrahovano ter da ni bila v podrejenem položaju in se je sama odločila, da dom zapusti. Do vseh teh vidikov se je opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožbene navedbe pa je z razumnimi razlogi zavrnilo višje sodišče. Pravilno je stališče sodišč o podrejenosti oškodovanke in da je bilo dejanje izvršeno v času, ko je družinska skupnost še obstajala. Glede kraja storitve kaznivega dejanja zagovornica zatrjuje, da je v opisu napačno navedeno, da je bilo dejanje izvršeno na naslovu ..., saj se obsojencu očita izvršitev dejanj v kavarni in cvetličarni, vendar se tudi ta dva lokala nahajata na istem naslovu, kar izhaja že iz odredbe za hišno preiskavo. Iz zahteve očitno izhaja, da zagovornica ne sprejema dokaznih zaključkov nižjih sodišč, vendar s tem izrednim pravnim sredstvom razloga zmotne in/ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljeno uveljavljati. Vrhovna državna tožilka zato predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovi zagovornici, ki se je o njem izjavila in vztrajala pri navedbah in predlogu iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

6. Kaznivo dejanje nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1 je lahko storjeno le v družinski skupnosti. Zagovornica navaja, da je ta s trenutkom, ko se je oškodovanka izselila iz hiše, v kateri je pred tem prebivala z obsojencem, razpadla oziroma dejansko prenehala, čeprav je do razveze zakonske zveze prišlo šele kasneje. Ker ni bilo več družinske skupnosti, pa obsojenec očitanega kaznivega dejanja pojmovno ni mogel izvršiti. S temi navedbami smiselno uveljavlja kršitev zakona, ker naj opis kaznivega dejanja v pravnomočni sodbi ne bi vseboval vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. 7. Drži, kar navaja zagovornica, da je možno kaznivo dejanje nasilja v družini izvršiti le v družinski skupnosti. Vrhovno sodišče je že odgovorilo na vprašanje, ali je zakonski znak obstoja družinske skupnosti lahko izpolnjen tudi v situaciji, ko se oškodovanec zaradi storilčevega nasilja iz skupnega domovanja odseli. Odgovor je pritrdilen. Obstoj družinske skupnosti je vprašanje dejanske narave, odvisen od vsakokratne presoje vseh konkretnih okoliščin primera.1 Presoja teh okoliščin je odvisna tudi od razlage v luči določbe prvega odstavka 2. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) kot temeljnega predpisa na področju nasilja v družini.2 Po citirani določbi zakonec šteje za družinskega člana, v predmetni zadevi je bila namreč zakonska zveza med obsojencem in oškodovanko razvezana šele po koncu inkriminiranega obdobja. Ob taki zakonski definiciji in glede na dejstvo, da je obsojenka skupno domovanje zapustila zaradi obsojenčevega nasilja, njen odhod ni pomenil prenehanja obstoja družinske skupnosti v smislu prvega odstavka 191. člena KZ-1. Bivanje v skupnem gospodinjstvu namreč ni nujni element za obstoj zakonskega znaka družinske skupnosti, toliko bolj pa to velja v konkretni zadevi, ko je del očitka obsojencu ravno v tem, da se je oškodovanka odselila v posledici njegovega nasilja.3

8. Zagovornica nadalje zatrjuje, da obsojenec z oškodovanko ni grdo ravnal ali ji grozil. Če temu ne bi bilo tako, se ne bi vrnila na dom po osebne stvari, saj bi, če bi se počutila ogroženo, te zagotovo tam pustila. Za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja nasilja v družini mora biti podano trajnejše ravnanje storilca, enkratni ogrozitev ali grdo ravnanje za izvršitev tega kaznivega dejanja ne zadoščata. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi šlo pri obsojenčevem ravnanju zoper oškodovanko za načrtno dejavnost, subjektivni element, ki posamezna očitana dejanja povezuje, tako ni izkazan.

9. Dejanje, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, zajema ravnanje med 15. 12. 2016 in 14. 2. 2017, ko je z ženo H. K. grdo in ponižujoče ravnal, jo zmerjal, pretepal, grozil z neposrednim napadom na življenje ali telo in jo preganjal iz skupnega prebivališča, in sicer jo je (v bistvenem) - dne 15. 12. 2016 pretepal, jo prijel za lase in trikrat udaril z njeno glavo ob posteljo, jo nagnal iz hiše, da se je odpeljala k svoji mami, - ji dne 16. 12. 2016 rekel, naj pobere svoje „cote“, ji zmetal oblačila na posteljo in hodnik ter kombi z njenimi stvarmi odpeljal, potem pa se vrnil in v cvetličarni, kjer je delala, razgrajal ter grozil, da gre po „gvir“ (puško), - ji istega dne očital nezvestobo ter grozil, da jo bo ubil, da bo šel po puško, da ima tri metke zase, zanjo in njenega ljubimca, - dne 14. 2. 2017, ko je bila s prijateljem na kavi, ji je poslal SMS in jo klical ter grozil, naj ne hodi domov, ker ima zanjo „šus perejt“, s čimer je pri oškodovanki povzročil občutek ponižanosti in strahu za svoje življenje, saj je vedela, da obdolženi poseduje več lovskih pušk in pištolo, zaradi česar se je odselila iz skupne hiše, na ta način pa jo je spravljal v skupnosti v podrejen položaj.

10. Glede na povzet opis se zagovorničine navedbe, kolikor z njimi uveljavlja kršitev zakona, ker dejanje v izreku sodbe naj ne bi bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 191. člena KZ-1, izkažejo za neutemeljene. Izvršitvena ravnanja, s katerimi se lahko izvrši kaznivo dejanje nasilja v družini, so v prvem odstavku 191. člena KZ-1 našteta alternativno (grdo ravnanje, pretepanje, boleče in ponižujoče ravnanje, preganjanje iz skupnega prebivališča z grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo itn.). V predmetnem opisu so konkretizirani posamezni dogodki, pri prvem je bil obsojenec do oškodovanke fizično nasilen, pri ostalih pa zmerjanje in preganjanje iz skupnega doma spremljajo grožnje, ki jih je obsojenec podkrepil z navedbami, da bo zoper oškodovanko uporabil orožje, ki ga je tudi posedoval. S tem je očitano ravnanje določno konkretizirano, izpolnjen pa je tudi pogoj, da je šlo za trajno dejavnost storilca, sestavljeno iz ponavljajočih se istovrstnih ravnanj. Obsojenčevo fizično nasilje, zmerljivke in grožnje so bile vsakič povezani s tem, da jo je preganjal iz skupnega doma oziroma zapovedoval, naj se vanj ne vrača. Neutemeljen je zato očitek, da dogodkov ne povezuje enoten subjektivni element. Kolikor pa zagovornica odsotnost groženj in grdega ravnanja utemeljuje s tem, da se je obsojenka v dom vrnila po osebne stvari, pa ne uveljavlja nobene kršitve zakona, pač pa podaja svoje videnje dejanskega stanja, s katerim nasprotuje dokaznim zaključkom iz pravnomočne sodbe, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornica navaja še, da zakonski znak spravljanja v podrejen položaj ni dovolj konkretiziran, saj sta strah in vznemirjenost logična posledica negotovosti ob razpadu življenjske skupnosti. Svojih odločitev oškodovanka ni sprejemala v posledici dejstva, da jo je obsojenec spravljal v podrejen položaj, sama se je namreč odločila, da se bo izselila iz skupnega domovanja. Ne drži, da se obsojenčevemu ravnanju ni mogla izogniti, saj je sama navedla, da se je odselila k mami. Dejstvo, da je obsojenec posedoval orožje, je ni moglo posebej vznemirjati, saj ga je imel dlje časa in se je tega zavedala, prav tako sta tudi družinska prijatelja S. G. in Z. G. zaslišana kot priči izpovedala, da sta jo po izselitvi ocenjevala kot dobrovoljno osebo, ki ni kazala znakov ponižanosti ali žalosti.

12. Očitek, da zakonski znak spravljanja v podrejen položaj v opisu ni zadostno konkretiziran, ni utemeljen. Spravljanja v podrejen položaj ni mogoče razumeti samo kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo, tako da ta upošteva njeno voljo, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja, oziroma v položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu ne more ali ne zna izogniti.4 Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta ponižanost in strah, ki je dodatno temeljil na oškodovankinem zavedanju, da obsojenec poseduje orožje, imela za posledico, da se je oškodovanka izselila iz skupnega doma. Opisana je situacija, ko se oškodovanec v posledici izvajanja nasilja storilcu ukloni, kar je skladno z zgoraj povzetim stališčem mogoče razumeti kot izpolnitev zakonskega znaka spravljanja v podrejen položaj. Kolikor zagovornica navaja, da oškodovanka ni bila v podrejenem položaju, ker je vedela, da ima obsojenec orožje doma in je to ni moglo pretirano vznemiriti, in ker vznemirjenosti družinska prijatelja pri njej nista zaznala, pa nasprotuje dokaznim zaključkom, ki sta jih napravili nižji sodišči (sodišče prve stopnje predvsem v točki 10 svoje sodbe). Gre torej za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Tudi s preostalimi navedbami zagovornica ponuja drugačno dokazno oceno od tiste, ki sta jo napravili nižji sodišči. Podobno kot v pritožbi opozarja na oškodovankino izjavo, s katero je ta preklicala navedbe iz kazenske ovadbe, in meni, da je sodišče neutemeljeno verjelo oškodovanki izpovedbi, da je izjavo le podpisala. Tudi s temi očitki vložnica izpodbija dejansko oceno sodišča, ki je svojo odločitev utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je vsebino izjave na glavni obravnavi oškodovanka napačno povzela in je torej niti ni dobro prebrala, datum oddaje izjave pa sovpada s takrat skorajšnjim zaslišanjem obsojenca v preiskavi. Zagovornica se z navedbami spušča v dokazno oceno in nasprotuje zaključku sodišča, ki je izpovedbo oškodovanke ocenilo kot verodostojno, ker so bile njene navedbe v bistvenem cel čas postopka enake. Vložnica si v zahtevi prizadeva njeno verodostojnost izpodbiti z navedbami o tem, da se oškodovanki v posledici očitanih dejanj ni bilo treba zdraviti, da je bila prijava kaznivega dejanja očitno povezana z delitvijo premoženja, ki je sledila razvezi, in da oškodovanka prekomerno uživa alkohol, obsojenec pa da po drugi strani nikoli ni bil nasilen, niti ne izhaja iz take družine. O vseh teh vidikih ima izpodbijana sodba razloge, ki jih zagovornica očitno ne sprejema. Sodišče prve stopnje se je na strani 13 svoje sodbe opredelilo do izpovedbe priče Z. G., ki je izpovedala, da oškodovanka prekomerno uživa alkohol, in navedlo razloge, zakaj priči v tem delu ni sledilo. Sodišče se je opredelilo tudi do zdravniške pomoči, ki jo je oškodovanka poiskala po dogodku z dne 15. 12. 2016, ter verjelo oškodovankini navedbi, da je takrat zaradi sramu navedla napačen vzrok poškodb, tj. padec po stopnicah. Višje sodišče je odgovorilo tudi na pritožbene navedbe, ki jih zagovornica ponavlja v zahtevi, da so zaposleni CSD P. potrdili, da do nasilja med obsojencem in oškodovanko ni prišlo. Iz zaslišanj take izpovedbe ne izhajajo, priči T. M. in A. S. sta povedali le, da oškodovanka s CSD ni želela sodelovati, nič pa o tem, da obsojenec do nje ni bil nasilen.

14. Zagovornica tudi navaja, da je v opisu kaznivega dejanja kraj dogodkov napačno naveden, saj so bila dejanja, ki se obsojencu očitajo, izvršena v cvetličarni in kavarni, ne pa na naslovu ..., kjer se nahaja njuna stanovanjska hiša. Ker zagovornica prvostopenjske sodbe v pritožbi na tej podlagi ni izpodbijala, se v tem pogledu zaradi materialne neizčrpanosti nanjo ne more sklicevati šele v zahtevi za varstvo zakonitosti (peti odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena in je bila delno vložena iz nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevi za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife, tarifni številki 7119 v zvezi s tarifno številko 7152 in tarifni številki 7301 v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njegovega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

1 Sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 40643/2010 z dne 10. 1. 2013, I Ips 3050/2011 z dne 14. 2. 2013 in I Ips 16812/2015 z dne 15. 12. 2016. 2 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips I Ips 16812/2015 z dne 15. 12. 2016; katja Filipčič, Barbara Novak v Korošec, D., et al; Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2019, str. 261. 3 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 33325/2014 z dne 14. 2. 2019. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 57293/2010 z dne 21. 3. 2013.