Jedro

Ko odloča o predlogu za izdajo začasne odredbe, sodišče upošteva do trenutka odločanja v spis vložene dokaze, trditve strank o dejstvih in kakšne dokaze sta predlagali za njihovo dokazovanje ter z logičnim sklepanjem oceni, trditve katere od strank so verjetnejše. Dokaze pa v postopku za izdajo začasne odredbe sodišče izvaja le, ko glede na okoliščine konkretnega primera ne more presoditi trditve katere od strank so verjetnejše.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je prvemu tožencu prepovedalo obremeniti in odtujiti nepremičnino, glede katere teče pravda.

2. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga, da prvostopenjski sklep razveljavi, podredno pa, da ga razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, tožeči stranki pa naj naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da druga toženka darilne pogodbe pred prejemom tožbe tožnice v zadevi I P 1497/2011, to je pred 18. 10. 2011, nikoli ni videla. Pravda za izpraznitev in izročitev nepremičnine (P 1542/2011) poteka med drugo toženko kot tožnico ter tožnico in njenim možem kot tožencema. Prodajna pogodba je bila sklenjena pred prejemom odgovora na tožbo v pravdi P 1542/2011, vse do takrat pa druga toženka ni vedela za tožbo za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Brez dokazov je zaključek o obstoju izvenzakonske skupnosti tožencev, sodišče je sledilo zgolj navedbam tožnice. Tudi glede plačila kupnine je sledilo le tožnici. Navedbe, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo nevarnost uveljavitve terjatve so neresnične, nepreverjene, nedokazane. Predlog za sklenitev najemne pogodbe je dala drugotožena stranka pred vložitvijo tožbe za izročitev nepremičnine. Prvi toženec tožnici ni grozil, le sestanek je predlagal, da bi se zmenili za odkup nepremičnin. Ni res, da bi druga toženka priznala, da je sklenila s tožnico darilno pogodbo, tožnica je ponaredila njen podpis. Sodišče bi moralo izvesti dokaze, ne pa upoštevati le navedbe tožnice. Prvi toženec ni dolžan dokazovati svojega premoženjskega stanja, to bo storil, če bo sodišče izdalo odredbo. Dokazilo o plačilu kupnine bo predložil, če sodišče meni, da je to potrebno. Ker pa sodišče sklepa le na podlagi navedbe tožnice, tudi kot dokazilo za plačilo kupnine zadostuje navedba obeh tožencev. Druga toženka je bila edini kupec nepremičnin in tudi gradnjo objektov je izvedla ona. Prvi toženec ima naslov, ki ga je navedel, sodišče naj pridobi izpis iz registra po uradni dolžnosti. Pritožba zaključuje, da je sodišče kršilo načela pravdnega postopka, saj je upoštevalo le navedbe tožnice, ne pa navedb tožencev, pa tudi predlaganih dokazov ni izvedlo, čeprav so bistveni za odločitev. Zato je nepravilno oziroma zmotno ugotovilo dejansko stanje, prišlo pa je tudi do nepravilne uporabe materialnega prava.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena. V izpodbijanem sklepu so natančno opisane in obrazložene navedbe strank in ugotovitve sodišča, ki kažejo na verjeten obstoj terjatve in na nevarnost, da bo zaradi ravnanj tožencev uveljavitev terjatve onemogočena. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Načelo kontradiktornosti ni bilo kršeno. Toženca sta imela do izdaje izpodbijanega sklepa možnost predstaviti svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora, predlagati dokaze ter izjaviti se o navedbah in dokazih tožnice (prim. odločbo US RS Up-321/96). To sta tudi storila. Sodišče pa je nato upoštevajoč podane trditve in dokaze obeh strank ocenilo, katere trditve šteje za verjetnejše. Za izdajo začasne odredbe ni potrebno, da se sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepriča o utemeljenosti zahtevka, saj zadošča že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Verjetnost je podana, če so razlogi za resničnost zatrjevanih dejstev močnejši in številčnejši kot razlogi, ki govorijo o neresničnosti. Postopek v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe mora biti že po naravi stvari hiter. Glede na navedene specifičnosti postopka za izdajo začasne odredbe sodišče upošteva do trenutka odločanja v spis vložene dokaze, trditve strank o dejstvih in kakšne dokaze sta predlagali za njihovo dokazovanje ter z logičnim sklepanjem oceni, trditve katere od strank so verjetnejše. Če npr. stranka zatrjuje dejstvo, ki je po splošnem vedenju dokazljivo z listinskimi dokazi, pa takih dokazov brez razumnega razloga ne predloži, ni mogoče zaključiti, da je s stopnjo verjetnosti dokazala obstoj zatrjevanega dejstva. Dokaze pa v postopku za izdajo začasne odredbe sodišče izvaja le, ko glede na okoliščine konkretnega primera ne more presoditi trditve katere od strank so verjetnejše. 6. V obravnavanem primeru je to nalogo sodišče pravilno opravilo. V enaki meri je upoštevalo trditve obeh pravdnih strank in pravilno ocenilo, da več razlogov govori v prid trditvam tožeče. Tožnica je v spis vložila listino „medsebojni dogovor“, ki potrjuje njene navedbe, da je lastnica predmetnih nepremičnin. Ker nepremičnine skupaj z možem tudi dejansko uporablja, so njene trditve glede prenosa lastništva verjetnejše, kot samo s trditvami, da pogodbo (medsebojni dogovor) prvič vidi in da je njen podpis ponarejen, podkreplje trditve druge toženke. Dokler ni v postopku dokazano drugače, velja zapisana in podpisana pogodba, kar je priloženi medsebojni dogovor, z vsebino kot je zapisana.

7. Za presojo verjetnosti obstoja v tej pravdi vtoževane terjatve ni odločilno, ali toženca živita v izvenzakonski skupnosti (zato tudi ne kje živi prvi toženec), ali pa sta kako drugače povezana. Da sta povezana poslovno, pa sama trdita in pojasnita tudi, da je prvi toženec z nakupom nepremičnine pomagal drugi toženki, ki je v finančnih težavah. Ob tem je logičen sklep, da ne gre zgolj za poznanstvo in da je prvi toženec seznanjen s problemom, ki je nastal med tožnico in drugo toženko v zvezi z nepremičnino, na katero se nanaša ta pravda. Zato ni relevantno ali je pravdna stranka v postopku P 1542/2011 prvi toženec ali druga toženka. In tudi če ob sklepanju kupne pogodbe še nista bila seznanjena, da je tožnica že vložila tožbo za izstavitev zemljiškoknjžne listine proti drugi toženki, jima je ob tem, da sta tožnica in druga toženka že bili v sporu glede lastništva nepremičnine, mogoče očitati, da sta pogodbo sklenila zato, da druga toženka ni več vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica, kar pomeni, da tožnica ne bi mogla uspeti zoper njo v pravdi P 1497/2011 (pravda za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi medsebojnega dogovora).

8. Uradni podatek. kje ima toženec prijavljeno prebivališče (izpis iz CRP). je že v spisu. Potrebno ga je bilo pridobiti zaradi vročanja sodnih pisanj. Pritožbeno sodišče ob tem pripominja, da se skladno s šestim odstavkom 139. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje, da je toženec sodna pisanja prejel. Je pa dejstvo, da mu na naslovu, kjer ima uradno prijavljeno bivališče, sodne pošiljke ni bilo mogoče vročiti, kar govori v prid navedbam tožeče stranke v tem postopku.

9. Eno temeljnih načel pravdnega postopka je razpravno. Stvar odločitve stranke je, kaj bo zatrjevala in dokazovala ter kako; sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva in izvaja dokaze le, če meni, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7. člen ZPP). Tožena stranka se bo torej morala sama odločiti, katere dokaze bo v dokaz svojih trditev predlagala oziroma vložila v spis. Znano je, da se da plačilo, sploh če gre za večje zneske (kupnina po pogodbi med tožencema naj bi znašala 150.000,00 EUR), dokazovati z listinami. Za trditev, da do določenega plačila ni prišlo, pa običajno ni na voljo dokaznih listin. Zato je ob dejstvu, da tožena stranka ni predložila nobenega dokaza o plačilu, verjetnejša trditev tožnice, da kupnina ni bila plačana. In ker je tožnica predložila dokaz, da ji je druga toženka „dala v last in posest“ predmetno nepremičnino (medsebojni dogovor v prilogi A8), ki ga tožena stranka zaenkrat ni uspela ovreči (bo pa to lahko storila tekom postopkov s predlaganim izvedencem), je verjetneje, da je dogovor bil sklenjen. Glede na tako ugotovljene okoliščine je zaključek sodišča, da je bil verjeten namen kupne pogodbe, ki sta jo sklenila toženca, onemogočiti tožnici uveljavitev terjatve za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tako je izkazana verjetnost obstoja tožničine terjatve (izbrisne tožbe).

10. Tožnica je v spis vložila pozive tožene stranke za sklenitev najemne pogodbe in za odkup nepremičnine, ki jih je glede na prej navedene okoliščine primera utemeljeno šteti kot grožnje. Kljub vedenju, da ji tožnica oporeka lastništvo, je druga toženka nepremičnino že prodala prvemu tožencu. Ugotovljene okoliščine, predvsem povezanost tožencev, potrjujejo tožničino bojazen, da bi prvi toženec nepremičnino prodal naprej. S tem je tožnici uspelo dokazati nevarnost nadaljne prodaje nepremičnine in tudi nevarnost za uveljavitev njene terjatve. Če bi prišlo do prenosa lastninske pravice na nekoga tretjega, ki bi bil dobroveren, tožnica namreč zoper njega zaradi načela zaupanja v zemljiško knjigo z zahtevkom za lastništvo prodane nepremičnine ne bi uspela.

11. Torej sta podana oba pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in je odločitev prvostopenjskega sodišča materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker bo o stroških postopka, kamor sodijo tudi stroški postopka v zvezi z zavarovanjem, lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh pravdnih strank (154. člen ZPP), je potrebno tudi odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridržati za končno odločbo.