Jedro

Podana je situacija, ko toženec izkazuje, da so se mu prihodki zmanjšali, od aprila pa jih nima več, tožeča stranka pa trdi ravno nasprotno, da toženec nima finančnih težav in to utemeljuje z rednim plačevanjem preživnine in načinom življenja toženca. Sodišče tega ni presojalo in sodba o tem nima razlogov.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijano odločbo se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo namesto preživnine v višini 180,00 EUR za vsakega otroka, ki je bila določena s sodno poravnavo 16.2.2012 določilo preživnino 150,00 EUR za vsakega otroka od 12.9.2012 do 31.3.2014, od 1.4.2014 dalje pa 100,00 EUR mesečno za vsakega otroka (I. točka izreka). V presežku je zahtevek toženca oziroma tožnika po nasprotni tožbi zavrnilo (II. točka izreka). Postopek za določitev stikov otrok z očetom v času počitnic je sodišče prekinilo do pravnomočne rešitve nepravdne zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani, z opr. št. N 26/2014 (III. točka izreka). Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge in navaja, da toženec ni imel nikoli nobenih težav pri plačevanju preživnine in je vse do maja 2014 plačeval za vsakega otroka 180,00 EUR mesečno. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo, da toženec nima finančnih težav, kar je razvidno iz tega, da otrokoma kupuje igrače v vrednosti, ki so tožnici nedosegljive. Kupil je motorno kolo, ki ga otrok zagotovo ne potrebuje. Otroka sta pričela s 1.9.2014 hoditi v šolo, kar pomeni povečanje stroškov. Stroški preživljanja otrok, upoštevaje, da na vsakega odpade 117,00 najemnine, obratovalne stroške in dejstvo, da otroka sedaj hodita v šolo, gotovo znašajo več kot 300,00 EUR mesečno. Tožnica je vse za šolo kupila še pred zadnjo obravnavo. Stroški na strani tožnice so visoki, saj je delala v podjetju Š. in je načrtovala preselitev v N., tega pa ni storila, saj je želela, da bi otroka imela redne stike z očetom. Večkrat je morala zagotoviti varstvo za otroka, saj se je na delo vozila iz Ljubljane v R. in za varstvo plačevala 5,00 EUR na uro. Tožnica ni zmogla stroškov stanovanja, zato je morala poiskati manjše in cenejše stanovanje. Ob selitvi je morala plačati najemnino 350,00 EUR, varščino v enaki višini, kupiti je morala hladilnik in pralni stroj, da je lahko otrokom zagotovila normalno življenje. Ker ni mogla pokriti vseh stroškov, je za pomoč prosila svoje starše. Toženec je mlad in zdrav in bi moral sprejeti vsako delo za zagotovitev sredstev za preživljanje otrok.

3. Toženec izpodbija odločbo sodišča prve stopnje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišče ni upoštevalo, da je dohodek tožene stranke od 1.6.2012 le 882,00 EUR, po izgubi zaposlitve 28.8.2013 je prejemal denarno nadomestilo 689,83 EUR tri mesece, nato pa še tri mesece 607,93 EUR. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo razlike v dohodku ampak je za vse mesece določilo isto preživnino. Napada tudi ugotovitev sodišča, da naj bi izbiral delo selektivno, tožnica pa naj bi se prijavljala na različna dela. Toženec je ostal brez dela na koncu sodnega procesa. Dela ni zapustil namerno, da bi znižal preživnino. Toženec spremlja razpise s prostimi delovnimi mesti in aktivno išče delo po vsej Sloveniji. Prizadeva si tudi aktivno vključiti v politiko zaposlovanja. Tožeča stranka ni predložila dokazil o stroških za stanovanje, v katerem prebiva. Prejema tudi subvencijo za najemnino. S sodbo sodišče ni odločilo o zahtevi toženca za določitev stikov z otrokoma v času počitnic. Odločitev sodišča predstavlja odvzem pravice do stikov očeta z otrokoma, zato ne more iti za prehodno vprašanje. Šele, če bodo v nepravdnem postopku očetu odvzeli pravice do stikov z otrokoma, bodo toženi stranki onemogočeni tudi stiki v času počitnic.

4. Obe pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama v odgovor. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede ugotovitev prvostopenjskega sodišča o spremenjenih razmerah, ki so narekovale tudi spremembo določene mesečne preživnine za oba otroka. Toženec je 28.8.2013 izgubil zaposlitev, nato pa mu je bilo odobreno denarno nadomestilo za čas šestih mesecev. Sodišče ni verjelo trditvi tožnice, da je toženec izgubil zaposlitev ravno zaradi potreb tega postopka. Prvostopenjsko sodišče je ocenilo tudi, da se toženec zaveda preživninske obveznosti do otrok ter da je težko dobiti novo zaposlitev. Sodišče je ponovno ocenilo preživninski sposobnosti staršev in ugotovilo, da je tožnica vključena v aktivno politiko zaposlovanja in zasluži 450,00 EUR mesečno (odvisno od števila opravljenih ur). Toženec je od 1.6.2012 prejemal 882,00 EUR plače, 28.8.2013 je izgubil zaposlitev in 6 mesecev prejemal 698,83 EUR, nato pa še 3 mesece 607,93 EUR. Zadnje nadomestilo je prejel 14.3.2014. 14.1.2014 je prejel tudi 1.775,29 EUR odpravnine.

7. Potrebe otrok je sodišče ocenilo na 300,00 EUR mesečno, pri čemer je upoštevalo, da so omejene z zmožnostjo staršev za zadovoljevanje potreb. Nato pa je sodišče razdelilo preživninske obveznosti med starša tako, da bo toženec plačeval 100,00 EUR mesečno za vsakega od otrok, tožnica pa 200,00. 8. Toženec v pritožbi napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča o njegovih preživninskih sposobnostih, prav tako tudi tožnica. Toženec očita, da sodišče ni upoštevalo, da je od 1.6.2012, ko je prejemal osebni dohodek 882,00 EUR, po izgubi zaposlitve 28.8.2013 prejemal nadomestilo v znesku 698,83 EUR, nato pa le 607,93 EUR. Sodišče je za to obdobje določilo enako višino preživnine. Od aprila 2014 nima več prihodkov. Tožeča stranka pa v pritožbi zatrjuje, da je toženec do maja 2014 redno plačeval preživnino v znesku 180,00 EUR za vsakega od otrok in da nima nobenih finančnih težav. To utemeljuje s tem, da otrokoma kupuje igrače v vrednosti, ki so za tožnico nedosegljive in ki jih otroka ne potrebujeta (npr. motorno kolo). Podana je situacija, ko toženec izkazuje, da so se mu prihodki zmanjšali, od aprila pa jih nima več, tožeča stranka pa trdi ravno nasprotno, da toženec nima finančnih težav in to utemeljuje z rednim plačevanjem preživnine in načinom življenja toženca. Sodišče tega ni presojalo in sodba o tem nima razlogov. V pritožbi je tožeča stranka tudi navedla, da tožena stranka redno plačuje preživnino v znesku 180,00 EUR in je zadnji obrok plačal maja 2014. Sodišče s strani tožeče stranke priznanih plačil ni upoštevalo, saj v izreku nalaga plačilo preživnine od 6.2.2012 dalje. Zaradi očitnih nasprotij med ugotovitvami o preživninskih sposobnostih in trditvami pravdnih stranki in zaradi neugotovitve vseh pravno odločilnih dejstev je zato pritožbeno sodišče ugotovilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

9. Tožeča stranka v pritožbi napada tudi ugotovljene preživninske potrebe otrok, pri čemer se sklicuje na šolanje otrok in navaja, da bosta otroka začela hoditi v šolo in stroške povezane s tem. Sodišče tega dejstva ob zadnjem sojenju ni moglo upoštevati, saj je lahko presojalo le o razmerah, ki so obstajale v času sojenja (časovne meje pravnomočnosti). Pritožbeni očitek v tem delu zato ni utemeljen, vendar je bilo zaradi kršitev določb postopka pritožbama potrebno ugoditi.

10. Utemeljeno toženec v pritožbi napada tudi sklep, s katerim je sodišče postopek za določitev stikov z otrokoma v času počitnic prekinilo, saj je menilo, da predstavlja postopek in odločitev o odvzemu pravice do stikov očeta z otrokoma, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. N 26/2014, predhodno vprašanje za odločitev v tem pravdnem postopku. Taka odločitev prvostopenjskega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča napačna. V obeh postopkih se odloča o stikih očeta z otrokoma in zato ne gre za predhodno vprašanje, ampak za isto vprašanje, o katerem se odloča v dveh ločenih postopkih. To sodišče je že odločilo o stikih med otrokoma in očetom, ki potekajo vsako drugo soboto. Odločitev je pravnomočna. Nerešeno je ostalo le vprašanje stikov med počitnicami. Če tožeča stranka meni, da so podani razlogi, ki narekujejo prekinitev stikov oziroma omejujejo stike, jih lahko uveljavlja v tem postopku, sodišče prve stopnje pa naj o zahtevku (ter ugovorih) vsebinsko odloči. 11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.