Jedro

Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice, ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika.

Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe in sklepa potrdi.

II.Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe in zaradi delnega umika ustavilo postopek glede zahtevka za predložitev sodbe v primeru Sonje Potrč (I. in II. točka izreka). Zavrglo je tožbo glede zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo (III. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 66.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo manjkajočega zneska regresa za letni dopust v višini 617,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženki plača stroške postopka v višini 3.630,11 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2.Zoper III., IV. in V. točko izreka sodbe in sklepa se z obsežno laično pritožbo pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov po ZPP, kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi kršitev 14. 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Kot bistveno navaja, da je zavrženje tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi sodba presenečenja, ker ni bila opozorjena, da bo sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na določbe ZPP o vročanju. Sodišču prve stopnje na več mestih očita, da ji ni omogočilo sodelovanja v postopku, da je kot pravnega laika ni poučilo o tem, kako naj v postopku ravna in kako naj dopolni svoje trditve, da je kršilo načelo materialne resnice in obveznost materialnega procesnega vodstva. Trdi, da zaradi možnega soočenja s A. A. ni zmogla ustrezno sodelovati v postopku. Glede na navedeno trdi, da ni mogla bolj konkretno prerekati zatrjevanih okoliščin vročanja odpovedi s fikcijo na naslovu B. Nasprotuje ugotovitvam v zvezi s tem in dodatno navaja, da z obvestilom detektiva z dne 29. 1. 2024, ki bi ji ga moral dati v nabiralnik, in ne nalepiti na vrata stanovanja, ni bila fizično seznanjena vse do marca, da to obvestilo ni vsebovalo kraja, kjer lahko prevzame pisanje ter da na tem naslovu ni (niti del časa) živela vse od leta 2015, začasno bivanje na njem pa se je izteklo 27. 1. 2024. Meni, da bi v zvezi z vročanjem na naslovu B. morala biti zaslišana C. C., ki je prva prišla v stik z obvestilom detektiva. Podrobneje pojasnjuje dogajanje 29. 1. 2024 na naslovu D., in predlaga dodatne dokaze z mobilnega telefona, ki jih je pridobila šele 22. 7. 2025. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vloge z dne 6. 3. 2025, 21. 5. 2025 in 29. 5. 2025, saj je izkazala nekrivdo (stisko zaradi avdio posnetka dogajanja 12. 1. 2024), ne gre za novote, temveč le za dodatna pojasnila, prav tako njihovo upoštevanje ne bi zavleklo postopka, saj je bil po naroku 6. 3. 2024 predviden še en narok, ko bi lahko zaslišali njene priče. Navaja, da sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo avdio posnetka, prav tako bi moralo zaslišati E. E., C. C. in policista, ki sta 12. 1. 2024 prišla v poslovalnico toženke, ter pridobiti sporazum z dne 12. 1. 2024, izpiske trajanja pogovorov detektiva s toženko ter postaviti izvedenca tehnične stroke za ugotovitev verodostojnosti video posnetkov, katerih vsebino je natančno analizirala v vlogi z dne 11. 11. 2024. Podaja navedbe glede stranske intervencije F. F. V zvezi z zavrnitvijo njenega odškodninskega zahtevka se sklicuje na pojasnila v vlogah, ki jih sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ter dodaja, da v času plačila regresa za letni dopust ni imela aktivne izvršbe na banki, kar bi morala toženka še dodatno preveriti, tako pa je ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter tožnici kršila osebnostne pravice. Glede nezakonite premestitve v oddaljeno poslovalnico navaja, da je do tja potrebovala več avtobusov ter da je pot trajala tudi več kot tri ure, da ji je ustno nasprotovala, da je bila premeščena brez obvezne predhodne pisne odredbe toženke ter da je priča G. G. smiselno izpovedala, da se je tožnica v zvezi s tem obrnila nanjo in da se delavci pri toženki v zvezi s tem nimajo na koga obrniti. Trdi, da je o spremembi naslova obvestila nadrejeno H. H., to pa pomeni, da je bil s tem avtomatično seznanjen delodajalec, ne da bi posebej obveščala kadrovsko službo. Zatrjuje preferiranje vodstvenih delavcev pri toženki, saj je I. I. glede 10 dni dopusta, odvzetih tožnici, pri vodji ukrepala šele po tem, ko se je vrnila s svojega dopusta. Vztraja, da jo je detektiv trpinčil. Meni, da bi lahko pritrdil obvestilo o poskusu vročitve na vrata stanovanja na naslovu D., ko je šel F. F. po kavo, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Glede dogajanja 12. 1. 2024 trdi, da je toženka potvorila dokaze, zaradi česar dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Predlaga njeno spremembo in ugoditev zahtevkom oziroma razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. in 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

6.Sodišče prve stopnje ni storilo kršitev iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo 14. 22. in 23. člena Ustave RS ter 6. člena EKČP. Te kršitve tožnica pripisuje predvsem ravnanju sodišča prve stopnje v zvezi z zavrženjem prepozne tožbe. Neutemeljeno je zatrjevanje t. i. sodbe (sklepa) presenečenja, ker naj bi svojo odločitev oprlo na za tožnico presenetljivo pravno podlago. Toženka je že v odgovoru na tožbo (list. št. 34) ugovarjala, da je glede na datum vročitve odpovedi po detektivu tožba vložena prepozno, pri čemer se je sklicevala na določbe ZPP o vročanju, navedla podrobnosti v zvezi s to vročitvijo odpovedi in predložila dokaze o vročitvi na opisani način. Če bi bila ustrezno skrbna, bi tožnica pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje podala trditve, s katerimi bi konkretizirano nasprotovala pravilnosti vročitve odpovedi, na katero se je sklicevala toženka. Glede na to, da je bila že s strani toženke opozorjena na to, da je datum vročitve odpovedi tožnici odločilen za njeno pravočasnost, sodišče prve stopnje ni kršilo dolžnosti materialnega procesnega vodstva s tem, da tožnice na to ni ponovno opozarjalo oziroma da v programu vodenja postopka ni poleg sklicevanja na določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, diskriminacijo in trpinčenjem še izrecno navedlo, da so tudi določbe ZPP o vročanju relevantna pravna podlaga za odločitev o tem sporu. Določbe ZDR-1 v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi se nanašajo tudi na njeno vročitev in odkazujejo na smiselno uporabo pravil pravdnega postopka (88. člen ZDR-1).

7.Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da bi jo moralo sodišče prve stopnje kot šibkejšo stranko in pravnega laika še dodatno opozoriti, katera pravno pomembna dejstva mora prerekati ali zatrjevati, da bo v sporu uspela. Tako zavzemanje nima podlage v procesni zakonodaji. Obveznost sodišča po 12. členu ZPP je omejena na opozarjanje na procesna dejanja, ki jih lahko prava neuka stranka opravi, ne pa tudi na materialne pravice ali na pomoč pri uveljavljanju materialnih pravic; pri tem mora delovati nepristransko in ne sme ustvarjati procesnega neravnotežja med strankama. Na prvem naroku za glavno obravnavo je stranki sodišče prve stopnje opozorilo na obveznost navajanja odločilnih dejstev in predlaganja dokazov zanje, tožnico pa še dodatno poučilo, da si lahko za zastopanje vzame pooblaščenca ter o pravici, pogojih in postopku za pridobitev brezplačne pravne pomoči (druga stran list. št. 100). Tožnica niti ne zatrjuje, da iz nevednosti ni uporabljala kakšnih procesnih pravic, ki jih ima po ZPP, temveč trdi, da jo je sodišče prve stopnje s programom vodenja postopka zavedlo tako, da se ni zavedala, da so za odločitev pomembne določbe ZPP o vročanju. Kot že obrazloženo, ji glede na toženkino sklicevanje nanje v odgovoru na tožbo to ob ustrezni skrbnosti ni moglo ostati neznano.

8.Neutemeljeni so tudi očitki o pristranskem oziroma arbitrarnem ravnanju sodišča prve stopnje, saj je postopek vodilo skladno z določbami ZPP. Dejstvo, da tožnica v postopku ni uspela, samo zase ne more utemeljiti očitane kršitve ustavnih oziroma konvencijskih pravic ter bistvenih kršitev določb postopka. Enako velja za očitno pisno pomoto glede datuma tožničinega prevzema odpovedi na pošti (16. 2. 2023 namesto 16. 2. 2024), ki za odločitev niti ni bistven. Očitek ni utemeljen niti s tem, da se tožnice kot delavke pred sodiščem ni obravnavalo ugodneje (kot toženko), saj načelo in favorem laboratoris v zvezi s pravili procesnega prava ni uporabljivo. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje na načelo materialne resnice, saj tega v individualnem delovnem sporu ni, ZPP namreč temelji na razpravnem načelu, ki določa, da stranke same navajajo dejstva in predlagajo dokaze, sodišče pa je vezano na njihovo trditve.

9.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Obrazložitev vsebuje obsežne, ustrezne in konkretno argumentirane razloge glede vseh pravno pomembnih dejstev, na katere se sklicuje tudi pritožbeno sodišče ter jih sprejema kot svoje, pritožba pa le pavšalno uveljavlja, da je vsebinsko pusta in da ne more vzdržati.

10.Neutemeljeno se uveljavlja tudi protispisnost (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), saj o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar je navedeno v obrazložitvi izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Ne drži, da je ob nedatirani odpovedi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da jo je toženka izdala 29. 1. 2024, saj je datum zapisan v njenem uvodu (listina A 4). Za to očitano kršitev ne gre niti pri zapisu v 10. točki obrazložitve, v kateri je sodišče prve stopnje pomotoma navedlo, da je tožnica prevzela odpoved na pošti 16. 2. 2023 (namesto 16. 2. 2024, kot je pravilno navedeno v 18. točki). Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, za odločitev ni bistveno, kdaj je tožnica prevzela še drugi izvod pošiljke, ki ji je bila že pred tem pravilno vročena s fikcijo 14. 2. 2024. Pritožba ima sicer prav, da je sodišče delno zmotno povzelo izpoved priče G. G. v zvezi s tem, kam se morajo delavci obrniti v primeru premestitve v drugo poslovalnico toženke. Vendar pa tožnica ni zatrjevala, da se v zvezi s premestitvijo pri toženki ni imela kam obrniti, temveč da jo je toženka protipravno premestila v bolj oddaljeno poslovalnico, do katere je (lahko) imela več kot tri ure vožnje z javnimi prevoznimi sredstvi. Ker nezatrjevano dejstvo ni odločilno dejstvo za postopek, očitana protispisnost tudi v tem delu ni podana.

11.Očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitve ustavnih ter konvencijskih pravic tožnica poleg neutemeljenega sklicevanja na sodbo (sklep) presenečenja uveljavlja še zaradi neupoštevanja pripravljalnih vlog z dne 6. 3. 2025, 21. 5. 2025 in 29. 5. 2025 ter zavrnitve nekaterih dokazov. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravila o prekluziji s tem, da ni upoštevalo novih dejstev in ni izvedlo dokazov iz vloge z dne 6. 3. 2025, ki jo je tožnica predložila na naroku istega dne, saj je pravilno štelo, da tožnica ni izkazala, da teh trditev in dokazov brez krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Sklicevanje tožnice na pojasnilo v navedeni vlogi (list. št. 145), da pred 12. 2. 2025 zaradi stiske ni mogla oziroma želela poslušati avdio posnetka pogovora s A. A., ne more biti uspešno, saj ne gre za pravno upošteven razlog za nekrivdo pri zamudi. Tudi če tožnica nezakrivljeno ne bi mogla navedb in dokazov predlagati pred 12. 2. 2025, pa v vlogi ne pojasni, zakaj jo je sodišču predložila šele na naroku več kot tri tedne kasneje, tako da toženka ni imela možnosti, da bi se do njih pred narokom opredelila. V zvezi z vlogo, ki jo je predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo 25. 5. 2025, pogoja nekrivde niti ni zatrjevala. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi upoštevanje novot v navedenih vlogah podaljšalo postopek, saj bi prelaganje zaslišanja prič in strank oziroma njihovo ponovno zaslišanje zaradi novih navedb terjalo vsaj še en narok. Pravno nepomembno je, da je sodišče prve stopnje zaradi tožničine (neopravičene) odsotnosti z naroka 12. 12. 2024 preložilo zaslišanje vabljene priče na naslednji narok (da bo zaslišana na istem naroku kot tožnica); s tem toženke ni preferiralo. Ker tožnica lahko uveljavlja kršitev določb postopka le glede zavrnitve upoštevanja njenih trditev oziroma neizvedbe njenih predlaganih dokazov, je ne more utemeljiti z zavrnitvijo pripravljalne vloge toženke z dne 21. 5. 2025 in zavrnitvijo toženkinih dokaznih predlogov, npr. avdio posnetka pogovora z dne 12. 1. 2024 na USB ključku (B 35).

12.Tožnici ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku niti zaradi neizvedbe dokazov, na katere opozarja v pritožbi. Zaslišanje E. E. je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj ni bilo predlagano za dokazovanje pravno pomembnega dejstva (priča naj bi potrdila, da je tožnica kvalitetno opravljala študentsko delo v letih 2007-2009). Pravilno je zavrnilo tudi zaslišanje policistov, ki sta obravnavala dogodek z dne 12. 1. 2024, ker tožnica ni navedla podatkov, ki so potrebni za njuno identifikacijo in vročitev vabila. Po 236. členu ZPP mora stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, med drugim navesti njeno ime in priimek ter prebivališče oziroma zaposlitev. Pravne podlage, da bi moralo sodišče stranko h temu še posebej pozivati, ni. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da predlog sporazuma z dne 12. 1. 2024 za odločitev v sporu ni bistven; tožnica ne more uspeti s povsem splošnim zatrjevanjem, da bi ta omogočil sodišču pravilno vsebinsko presojo glede trpinčenja, diskriminacije, mobinga. Prav tako na odločitev v sporu ne bi mogli vplivati izpiski trajanja telefonskih razgovorov med toženko in detektivom J. J., zato je tudi ta dokaz sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. Ni mogoče slediti pritožbeni navedbi, da bi bilo iz samega trajanja pogovorov mogoče ugotoviti, ali je šlo za "spletkarjenje" proti njej. V pritožbi tožnica s sklicevanjem na analizo video posnetkov v vlogi z dne 11. 11. 2024 zanika, da bi bil pavšalen dokazni predlog za postavitev izvedenca tehnične stroke za preverjanje njihove verodostojnosti. Tudi v tem delu je treba pritožbo zavrniti, saj se je v navedeni vlogi obsežno sklicevala in komentirala videno na ostalih posnetkih (in jih očitno sprejela kot pristne), brez obrazložitve je podvomila le v verodostojnost posnetka iz mape "... 12. 1. 2024 ..." glede dogajanja med 17.30 in 19.00, ko naj bi jo v zvezi z nakupom mačje hrane nadlegovala alkoholizirana stranka (list. št. 114), kar pa glede na očitke, ki se nanašajo na ravnanje A. A., ni odločilno.

13.Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 200. člena ZDR-1 kot prepozno zavrglo tožbo glede zahtevka za ugotovitev trajanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo zaradi nezakonite redne odpovedi pogodbe o zaposliti iz krivdnega razloga. Kot neutemeljenega je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije, spolnega nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu v višini 66.000 EUR (6.-8. člen ZDR-1) ter plačilo razlike v regresu za letni dopust za leto 2023 v višini 617,60 EUR (131. člen ZDR-1).

14.Tožnica neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi, da je 15. 3. 2024 vložena tožba glede zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 1. 2024 vložena po izteku zakonskega 30-dnevnega roka in s tem prepozna. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnici odpoved s fikcijo vročitve vročena 14. 2. 2024 tako, da je vročevalec (zasebni detektiv) na vrata na naslovu B., 29. 1. 2024 pritrdil obvestilo vročevalca o vročitvi pošiljke z odpovedjo, nato pa ji ga je na istem naslovu po poteku 15 dni pustil v hišnem predalčniku. Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje ni konkretizirano prerekala prejema tega obvestila, zaslišana kot stranka pa je potrdila, da je bila z njim seznanjena, to izhaja tudi iz njenega elektronskega sporočila z dne 5. 4. 2024 (A 2), s katerim je pri toženki poizvedovala, kje (glede na organizacijsko razvejenost toženke) lahko pisanje prevzame. Pravilna je ugotovitev, da je tožnica vedela, da poteka postopek redne odpovedi (sklep o prepovedi opravljanja dela, vabilo na zagovor pred redno odpovedjo). Prav tako je na izvedenih dokazih (tudi izpovedi tožnice) utemeljena ugotovitev, da je tožnica toženki kot naslov, kamor naj ji vroča pisanja, izrecno opredelila naslov na ulici ... (naslov B.) (in ne katerega drugega naslova, npr. naslova na ulici...(naslov D.)). Pritožbenih novot v zvezi s prejemom navedenega obvestila in okoliščinami bivanja na različnih naslovih in predloga za zaslišanje C. C. ni mogoče upoštevati, saj tožnica ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15.Pravilno je stališče, da je vročitev odpovedi po detektivu zakonita, čeprav je toženka ni poskušala najprej vročiti tožnici na delovnem mestu; tožnice 29. 1. 2024 ni bilo na delovnem mestu. Prav tako na pravilnost vročanja odpovedi na dogovorjeni naslov med strankama pogodbe o zaposlitvi (naslov B.) ne vpliva dejstvo, da je toženka neuspešno skušala tožnici vročiti odpoved na naslovu, kjer je tožnica dejansko bivala (naslov D.), prav tako ne, da je toženka iz previdnosti tožnici poslala drugi izvod odpovedi še po pošti. Zavzemanje tožnice, da bi bilo treba upoštevati kot datum začetka teka 30-dnevnega roka za vložitev tožbe dan, ko je na pošti prevzela drugi izvod odpovedi, ni utemeljeno. Rok teče od takrat, ko je odpoved pravilno vročena, in ne od dne dejanske seznanitve z njeno vsebino. V primeru vročanja pisanja s fikcijo je za ugotovitev datuma vročitve bistveno, kdaj je bilo stranki puščeno obvestilo o prispeli pošti (v konkretni zadevi je bilo to 29. 1. 2024), kar je razvidno iz vročilnice (B 23), ki ima kot dokaz opravljene vročitve vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Če stranka v roku 15 dni od obvestila pisanja ne prevzame, nastopi fikcija z iztekom zadnjega dne tega roka (v konkretnem primeru je to 13. 2. 2024), za tek roka pa ni pomembno, ali in kdaj je bila pošiljka puščena v hišnem predalčniku naslovnika. Glede na pravilno ugotovitev, da je bila odpoved tožnici vročena 13. 2. 2024, je rok za vložitev tožbe začel teči 14. 2. 2024 in se iztekel 14. 3. 2024, zato je 15. 3. 2024 poslana tožba vložena po izteku prekluzivnega roka. Na pravilnost te ugotovitve ne vpliva, da je prepozna le za en dan. Očitek, da bi za pravilno vročitev detektiv moral pisanje takoj pustiti v nabiralniku na naslovu B., ni utemeljen, saj mora skladno s pravilom o osebnem vročanju iz 142. člena ZPP vročevalec naslovnika najprej obvestiti o pošiljki, tudi sicer pa na tem naslovu 29. 1. 2024 ni bilo nabiralnika s tožničinim imenom. Pritožbi priložene fotografije hišnega predalčnika niso upoštevne, ker so nedovoljena pritožbena novota (dejstvo, da se je odločila dati mobilni telefon, na katerem so bile fotografije, v popravilo šele julija 2025, ne utemeljuje nekrivde), tudi sicer pa gre za fotografije iz leta 2022, iz katerih ne izhaja, da bi bile posnete na naslovu B.

16.V pritožbi tožnica nasprotuje tudi zavrnitvi zahtevka za plačilo neizplačanega dela regresa za letni dopust za leto 2023. Tega je sodišče prve stopnje zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je toženka vtoževani del regresa v znesku 617,60 EUR tožnici izplačala, zgolj ne na njen TRR račun, temveč v skladu s sklepom o izvršbi njenemu upniku za poplačilo tožničinega dolga. S tem je svojo obveznost iz tega naslova izpolnila. Zavrniti je treba pritožbeno zavzemanje za to, da bi ji jo toženka morala izpolniti še enkrat. Tudi če bi toženka zmotno nakazala navedeni znesek banki, bi tožnica v okviru izvršilnega postopka lahko preveč plačani znesek zahtevala nazaj. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da toženka glede plačila 617,60 EUR regresa ni ravnala protipravno, saj pred plačilom ni prejela sklepa o ustavitvi izvršbe niti ni bila obveščena o zatrjevanem tožničinem preplačilu, iz predloženega sklepa z dne 19. 4. 2023 (A 25) namreč izhaja le delno poplačilo terjatve. Na pravilnost presoje ne more vplivati pritožbeno sklicevanje na to, da je bila toženka s sklepom 24. 4. 2023 obveščena "o delnem plačilu dolgovanega s strani delavke oz. celo o preplačilu dolgovanega v višini 453,25 EUR", saj gre za dokazno nepodprto nedovoljeno pritožbeno novoto. Toženke noben predpis in tudi ne načelo vestnosti in poštenja ni zavezovalo, da bi morala pred plačilom po prejetem sklepu o izvršbi zadevo še dodatno preverjati. Glede na navedeno je treba zavrniti pritožbeno navedbo, da je posegla v tožničine osebnostne pravice in da gre za eno od dejanj trpinčenja na delovnem mestu oziroma diskriminacije tožnice.

17.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, s katerimi tožnica nasprotuje zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije oziroma trpinčenja na delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo vsako posamezno ravnanje toženke, ki ga je tožnica štela za diskriminacijo, spolno nadlegovanje oziroma dejanje trpinčenja na delovnem mestu, nobeden od tožničinih očitkov pa se po izvedenem dokaznem postopku ni izkazal za utemeljenega. V pritožbi tožnica neutemeljeno nasprotuje dokazni oceni v zvezi z izpovedmi prič in strank. Sodišče prve stopnje je po obsežnem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo vrsto prič in stranki, presodilo njihovo verodostojnost in ocenilo izpovedi same zase in v povezavi z drugimi dokazi ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo zlasti na izpovedi G. G., K. K., I. I., H. H., J. J., M. M., N. N. in A. A., in ne na izpovedi tožnice ter partnerja F. F. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

18.V pritožbi tožnica nasprotuje ugotovitvi, da je toženka s premestitvijo v 800 m bolj oddaljeno poslovalnico v kraju O. ni diskriminirala niti ni tega mogoče šteti za dejanje trpinčenja na delovnem mestu. Sklicuje se na to, da ni bila predhodno pisno obveščena o premestitvi in da je po premestitvi pot na delo (lahko) trajala več kot 3 ure z javnimi prevoznimi sredstvi, o čemer je ustno obvestila toženko. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da toženka z naknadno vročitvijo pisne odredbe za premestitev (A 18) ni ravnala protipravno, saj je do tega prišlo zaradi tožničine bolniške odsotnosti, za premestitev pa je predhodno ustno izvedela. Ne glede na to bi tožnica lahko že tedaj, ko je izvedela za premestitev, ali takoj po prejemu pisne odredbe toženko seznanila z neustreznostjo nove poslovalnice ter ji predložila dokaze o trajanju poti na delo, kot je to predvideno v pogodbi o zaposlitvi. Da bi to storila, ne zatrjuje niti v pritožbi, v kateri ponavlja dokazno nepotrjeno splošno trditev, da je premestitvi nasprotovala ustno. Tudi s pritožbeno navedbo, da je treba za prihod do poslovalnice po premestitvi uporabiti več avtobusov kot prej, tožnica ni izkazala, da bi za pot na delo in z dela z javnimi prevoznimi sredstvi (kadarkoli) porabila več kot 3 ure. Navedenega v postopku niti ni konkretno navajala (relacija, številka avtobusa, čas trajanja voženj ipd.), to pa ne izhaja niti iz predloženih avtobusnih vozovnic niti iz splošno znanih dejstev.

21.Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica trpinčena s strani detektiva J. J., se v pritožbi tožnica sklicuje na svojo izpoved in trdi, da je sodišče prve stopnje neupravičeno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič in tožnice natančno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z očitkom, da je detektiv tožnico 29. 1. 2024 šest ur nadlegoval, ter prepričljivo obrazložilo svoje ugotovitve, da ni ravnal nezakonito, saj je tožnici v skladu s svojimi pristojnostmi poskušal vročiti pisanje toženke. Da bi jo šest ur nadlegoval, je nemogoče tudi glede na izpoved tožnice, da sama pri dogajanju z detektivom ni bila prisotna, da ni imela stika z njim in da niti ne ve, kako gospod izgleda. Pravno nepomembno je, ali je v nekem trenutku 29. 1. 2024 F. F. zapustil ulico na naslovu D., kar naj bi detektivu omogočilo nabitje obvestila o vročanju na vrata. Enako velja za spor med J. J. in F. F. Ker se pri detektivovem ravnanju ni ugotovilo nepravilnosti, na pravilnost odločitve ne more vplivati tožničino vztrajanje, da je ravnal po navodilih toženke.

22.Tožnica v pritožbi nasprotuje tudi dokazni oceni dogodka s A. A. dne 12. 1. 2024. Kot že obrazloženo, pritožbeno sodišče v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni podvomilo, saj je prepričljiva, natančno obrazložena in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Na odločitev ne more vplivati tožničino zatrjevanje, da je na njeno ravnanje v postopku vplival strah pred A. A. Sodišče prve stopnje je glede na vse navedeno pravilno uporabilo materialno pravo, saj nobeno izmed ravnanj, ki jih je tožnica očitala toženki, ni predstavljalo nedovoljene diskriminacije ali (spolnega) nadlegovanja tožnice, ni imelo elementov trpinčenja na delovnem mestu. Glede na to je pravilno zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine 66.000,00 EUR.

23.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne (npr. trditve, ki so se nanašale na stransko intervencijo F. F., trditve, da na naslovu B., ni bivala) ali pa gre za nedovoljene pritožbene novote (npr. trditve glede neprejema obvestila vročevalca z dne 29. 1. 2024 oziroma njegovega posredovanja s strani C. C., ki naj bi z obvestilom prišla prva v stik, trditve, da obvestilo ni vsebovalo navedbe o možnosti prevzema pisanja na sedežu toženke oziroma naslova, kje se pisanje nahaja, videoposnetki dogajanja na naslovu D. z dne 29. 1. 2024), zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. oziroma 337. člena ZPP ne presoja.

24.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. in 2. točka 365. člena ZPP).

25.Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

1Zaslišana kot stranka je izpovedala, da je pred premestitvijo morala na en avtobus, nato pa na dva.