Jedro

Ni dvoma, da je prva toženka drugi toženki notarski zapis že razkrila, saj ga le-ta sicer ne bi mogla uporabljati v raznih sodnih postopkih, ki jih navajata tožnici. Ko je tak zapis enkrat že razkrit, je prepoved (nadaljnjega) razkrivanja nepotrebna in nesmiselna, ponovno razkritje tega, kar je že razkrito, ni mogoče.

Da bi se lahko prepovedalo razkritje listine sodišču v sodnem postopku, ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vsaka stranka postopka ima pravico in dolžnost, da dokaže svoje navedbe v sodnem postopku.

Taka prepoved ne bi zavezovala sodišča niti v bodočih sodnih postopkih pri presojanju morebitne zlorabe, na katero bi se morda sklicevali toženki v sodnih postopkih.

Tožnici tako nista izkazali realne pravno relevantne nevarnosti, ki bi bila odpravljena z ugoditvijo temu delu zahtevka. Tudi ta del zahtevka je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Ker je prepovedni del tožbenega zahtevka neutemeljen že iz drugih razlogov, vprašanje, koga veže ali ne veže notarski zapis, ni pomembno za odločitev. Zato ne obstaja prejudicialnost ugotovitvenega dela zahtevka in ta ni dopusten, kar pomeni, da je treba v tem delu tožbo zavreči že iz tega razloga.

Če pa je tožeča stranka ugotovitveni del zahtevka izrecno postavila le kot vmesni ugotovitveni zahtevek, ki bo rešil predhodno vprašanje za prepovedni del zahtevka, in to celo po tem, ko je najprej tak zahtevek postavila kot samostojni (in edini) zahtevek, je treba ob ugotovitvi, da predhodnega vprašanja ni treba rešiti, ker je zahtevek neutemeljen že iz drugih razlogov, in zato vmesna ugotovitvena tožba ni dopustna, njeno voljo spoštovati in ne še posebej odločati o njem.

Z ugoditvijo zahtevku tožnici ne moreta doseči, da toženki takih postopkov ne bi več vodili, prav tako ne, da ne bi uveljavljali takih ugovorov. Za uveljavitev stališča, koga poravnava zavezuje, pa tožnici ne potrebujeta pravnomočne ugotovitvene tožbe, prav tako ni potreben kak zapleten postopek za ugotovitev le-tega, temveč le kratka izjava. To pa nadalje pomeni, da morebitna ugotovitvena sodba ne predstavlja kakšne pravno relevantne pravne koristi, ki se zahteva za ugotovitveno tožbo. Zato je pravilno stališče, da taka tožba ni dopustna.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana odločba v I. točki izreka spremeni tako, da se zavrže tožba v zvezi s tožbenim zahtevkom za ugotovitev, koga zavezuje oziroma ne zavezuje poravnava v notarskem zapisu notarja A. A. SV 1209/2008 z dne 23.10.2008, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se izpodbijana odločba v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrglo tožbena zahtevka, naj se ugotovi, a) da poravnava v notarskem zapisu notarja A. A. SV 1209/2008 z dne 23.10.2008 zavezuje samo prvo tožnico in prvo toženko ter b) da druge tožnice in druge toženke ne zavezuje, (II.) zavrnilo tožbena zahtevka, a) da se prvi toženki prepove, da bi drugi toženki ali komurkoli tretjemu razkrivala navedeni notarski zapis, ter b) da se drugi toženki prepove kakršnakoli uporaba tega notarskega zapisa, in (III.) tožnicama naložilo povrnitev stroškov toženk, vsaki pol, z zamudnimi obrestmi.

2.Zoper to odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, stroškov odgovora na pritožbo pa ni priglasila.

4.Pritožba je delno utemeljena, vendar ne iz razlogov, navedenih v pritožbi.

5.Sodišče prve stopnje je prepovedna zahtevka (II. točka izpodbijane sodbe) zavrnilo, ker nista dovolj konkretizirana. Prepoved se mora namreč prilegati zatrjevani pretekli ali konkretno grozeči kršitvi, katere ponovitev oziroma nastop želi tožnik preprečiti, tuje poslovne skrivnosti pa je v določenih položajih dopustno razkrivati; abstraktne prepovedi ni dopustno iztožiti. Glede zahtevka zoper prvo toženko je še navedlo, da ni jasno, katere naj bi bile tretje osebe. Poleg tega pa zahtevek zoper prvo toženko ni utemeljen tudi zato, ker gre za nemogočo obveznost, saj je prva toženka drugi že razkrila notarski zapis, s tožbo pa ga je vložila tudi tožeča stranka in ga tako sama razkrila drugi toženki; njene vednosti ni mogoče izbrisati s tožbo. Če je bilo v že storjenem razkrivanju storjenega kaj protipravnega, imata tožnici na voljo odškodninski zahtevek. Glede ugotovitvenega dela zahtevka (I. točka izreka) pa je navedlo, da bi morala tožeča stranka za ta zahtevek izkazati tudi pravni interes, kot za vsako ugotovitveno tožbo, še posebej glede na to, da je bil prepovedni zahtevek zavrnjen, tega pa ni izkazala. Odgovor na vprašanje, koga poravnava veže, je trivialen in jasen – pogodba veže le pogodbenika in njune univerzalne pravne naslednike.

6.Tožeča stranka se z navedenimi razlogi ne strinja, razlogi izpodbijane odločbe naj bi bili med seboj v nasprotju (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), materialnopravno zmotni in v nasprotju z dejanskim stanjem zadeve. Toženki pa odgovarjata, da je odločitev pravilna.

7.Pritožba izpodbijani odločbi očita, da je sodišče prve stopnje izvedlo le dokaz z vpogledom v listine, ni pa zaslišalo pravdnih strank in prič. Višje sodišče ugotavlja, da dejansko stanje ni bilo tako sporno, da bi bila izvedba zaslišanj potrebna za pravilno odločitev. Ni bilo sporno, da sta toženki notarski zapis o sklenjeni poravnavi (notarska poravnava) uporabljali v drugih sodnih postopkih, glede na stališča sodišča prve stopnje pa je za pravilno odločitev glede pravnega interesa zadostoval že vpogled v predložene listine, zato zaslišanja niso bila potrebna.

8.Prav imata tožnici, ko navajata, da če je sodišče prve stopnje menilo, da prepovedni del zahtevka ni dovolj konkretiziran, bi moralo v zvezi s tem zahtevati njegovo dopolnitev in izvesti materialnoprocesno vodstvo v smislu 285. člena ZPP. Višje sodišče se tudi strinja s pritožbo, da ne drži, da prepovedni del zahtevka ne bi bil dovolj konkretiziran. Sodišče prve stopnje se pri tem sklicuje na odločbo VSRS III Ips 36/2008, za katero samo pove, da se nanaša na področje industrijske lastnine. Vendar pa je področje industrijske lastnine specifično, urejajo ga specialni predpisi (Zakon o industrijski lastnini), tudi glede prepovednih zahtevkov. V situaciji, kot je obravnavana, ko tožnici zahtevata prepoved prvi toženki, da bi drugi toženki ali komurkoli tretjemu razkrivala notarski zapis A. A. SV 1209/2008 z dne 23.10.2008, in drugi toženki, da kakorkoli uporablja ta notarski zapis, pa je zahtevek dovolj konkretiziran, da je o njem mogoče odločiti. Zgolj zato ga tako ni dopustno zavrniti.

9.Pravilno je stališče, da se mora prepovedni zahtevek prilegati zatrjevani pretekli ali konkretno grozeči kršitvi, katere ponovitev ali nastop želi tožnik preprečiti. Vendar pa v obravnavani zadevi ni mogoče prepovednega zahtevka primerjati s prepovednim zahtevkom iz motenjske pravde. Motilna dejanja v pravdi zaradi motenja posesti se namreč (praviloma) lahko ponavljajo, s strani toženca ali pa oseb, za katere on odgovarja. V obravnavani zadevi pa (nadaljnje) razkrivanje prve toženke drugi toženki ni več mogoče. Ni dvoma, da je prva toženka drugi toženki notarski zapis že razkrila, saj ga le-ta sicer ne bi mogla uporabljati v raznih sodnih postopkih, ki jih navajata tožnici. Ko je tak zapis enkrat že razkrit, je prepoved (nadaljnjega) razkrivanja nepotrebna in nesmiselna, ponovno razkritje tega, kar je že razkrito, ni mogoče.

10.Tožnici sta zahtevali, naj se prvi toženki prepove razkrivanje notarskega zapisa tudi komurkoli tretjemu. Nevarnost tega ni niti realna, saj prva toženka ni več lastnica nepremičnin, v zvezi s katerimi je bil sklenjen notarski zapis o poravnavi, ki je tudi vseboval le dve področji urejanja, in sicer višino odškodnine za škodo na osebnem prvotožničinem premoženju (dveh garažah v kleti in skladišču), ki ga le-ta ne bo mogla več uporabljati zaradi gradbe, in popravilo stene med določenimi mejnimi parcelami, prva tožnica pa se je po plačilu 150.000,00 EUR odškodnine zavezala umakniti predlog za določitev nujne poti N 307/2008 in se tej pravici odpovedala (ob zagotovitvi brezplačnih dveh parkirišč in skladišča ter soglasne gradnje in sanacije). Tudi tožnici nista obrazložili konkretne nevarnosti nadaljnjega razkrivanja, razen s tem, da sta uveljavljali, da je bil notarski zapis razkrit v sodnih postopkih.

11.Da bi se lahko prepovedalo razkritje listine sodišču v sodnem postopku, ne more biti predmet tožbenega zahtevka. Vsaka stranka postopka ima pravico in dolžnost, da dokaže svoje navedbe v sodnem postopku (za primer pravdnega postopka je to določeno v 212. členu ZPP, za druge postopke pa je enako določeno tudi v drugih zakonih, ki urejajo druge sodne postopke). Taka prepoved ne bi zavezovala sodišča niti v bodočih sodnih postopkih pri presojanju morebitne zlorabe, na katero bi se morda sklicevali toženki v sodnih postopkih, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Ob tem višje sodišče še pojasnjuje, da se ne izreka o tem, ali je prenos nepremičnin s prve tožnice na drugo predstavljal zlorabo, s katero bi se tožnici hoteli izogniti učinkovanju poravnave le med prvo tožnico in prvo toženko, saj to za odločitev ni pomembno, nepomembno pa postane tudi z vidika, da je prvo toženka tako ali tako nepremičnine že prenesla na drugo toženko.

12.Tožnici tako nista izkazali konkretne nevarnosti razkrivanja notarskega zapisa s strani prve toženke komurkoli drugemu, ki bi jo bilo treba s sodbo prepovedati, ponovno razkritje tega zapisa drugi toženki, ki ji je ta že znan, pa tudi ni več mogoče, tako da tožnici nista dokazali utemeljenosti tega dela zahtevka (gre za zahtevek pod točko II.a). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je ta del zahtevka zavrnilo, pravilna.

13.Smiselno enako pa velja tudi glede zahtevka pod točko II.b, s katerim naj bi se drugi toženki prepovedala kakršnakoli uporaba tega notarskega zapisa. Uporabe listine v sodnem postopku, s katero želi stranka sodnega postopka dokazati utemeljenost zahtevka, pa tudi morebitnega predloga v nepravdnem postopku, tožbe v upravnem sporu, arbitražnem postopku ali kazenskem postopku, ni mogoče prepovedati, saj bi stranki sodnega postopka s tem onemogočili dokazovanje utemeljenosti zahtevka oziroma predloga, kar pa ni dopustno, saj bi to kršilo tudi pravico dostopa do sodišča in pravico do izjave. Druge konkretne nevarnosti uporabe notarskega zapisa pa tožnici niti nista zatrjevali. Res je stalno sklicevanje na listino, ki zavezuje le prvo tožnico in prvo toženko, drugo tožnico in drugo toženko pa le v toliko, da ne moreta uveljavljati več zahtevkov, ki so v poravnavi urejeni, nadležno in vznemirjujoče. Vendar pa je „kazen“ oziroma posledica takega ravnanja le v tem, da mora zaradi napačnega stališča o zavezovanju te listine tudi za drugo tožnico in drugo toženko, druga toženka (pa tudi prva toženka) plačevati stroške postopka; posledica je lahko tudi morebitna odškodnina, kot je navedlo že sodišče prve stopnje. Tožnici tako nista izkazali realne pravno relevantne nevarnosti, ki bi bila odpravljena z ugoditvijo temu delu zahtevka. Tudi ta del zahtevka je zato sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

14.Zahtevek pod točko I – da se ugotovi, da poravnava zavezuje le prvo tožnico in prvo toženko in da ne zavezuje druge tožnice in druge toženke – sta tožnici (z dovoljeno spremembo tožbe) postavili kot vmesni ugotovitveni zahtevek in ne kot samostojni ugotovitveni zahtevek. Tak zahtevek se lahko postavi, če je odločitev o sporu (v konkretnem primeru o prepovednem delu zahtevka) odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, ko lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja (tretji odstavek 181. člena ZPP). Ker je prepovedni del tožbenega zahtevka neutemeljen že iz drugih razlogov, vprašanje, koga veže ali ne veže notarski zapis, ni pomembno za odločitev. Zato ne obstaja prejudicialnost ugotovitvenega dela zahtevka in ta ni dopusten, kar pomeni, da je treba v tem delu tožbo zavreči že iz tega razloga.

15.Višje sodišče sicer meni, da glede na to niti ne bi bilo potrebno, da bi se sodišče prve stopnje izrekalo še o pravnem interesu za ugotovitveni del zahtevka kot o samostojnem zahtevku. Sodišče namreč sodi le o postavljenih zahtevkih in je nanje vezano (2. člen ZPP). Če pa je tožeča stranka ugotovitveni del zahtevka izrecno postavila le kot vmesni ugotovitveni zahtevek, ki bo rešil predhodno vprašanje za prepovedni del zahtevka, in to celo po tem, ko je najprej tak zahtevek postavila kot samostojni (in edini) zahtevek, je treba ob ugotovitvi, da predhodnega vprašanja ni treba rešiti, ker je zahtevek neutemeljen že iz drugih razlogov, in zato vmesna ugotovitvena tožba ni dopustna, njeno voljo spoštovati in ne še posebej odločati o njem. Zato se višje sodišče ne strinja s teorijo (Aleš Galič v dr. Lojze Ude in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, str. 163) in sodno prakso (npr. VSRS, sodba in sklep II Ips 277/2010 z dne 12.12.2013), da bi se tak zahtevek presojal še samostojno glede pravnega interesa, torej kot samostojni ugotovitveni zahtevek.

16.Ker pa je sodišče prve stopnje odločalo o ugotovitvenem delu zahtevka in pri tem presojalo tudi pravni interes za takšno samostojno ugotovitveno tožbo, na kar se nanašajo tudi pritožbeni razlogi, višje sodišče odgovarja tudi na ta del pritožbe.

17.Za ugotovitveno tožbo je treba izkazati pravni interes oziroma pravno korist od rešitve določenega vprašanja (drugi odstavek 181. člena ZPP), razen če gre za vmesno ugotovitveno tožbo, ko se pravni interes izkazuje s prejudicialnostjo rešitve določenega vprašanja za odločitev o glavnem zahtevku (tretji odstavek 181. člena ZPP).

18.Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, je poravnava, vsebovana v notarskem zapisu, pogodba, te pa vežejo le pogodbene stranke in njihove univerzalne pravne naslednike (prvi in drugi odstavek 125. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi s prvim odstavkom 1050. člena OZ). Odgovor na vprašanje, ki ga je treba rešiti – koga pogodba zavezuje in koga ne – je tako jasen. Vsekakor ni trivialen v smislu nepomemben, vsebinsko prazen, obrabljen ali malovreden, kot pojem trivialen opredeljujejo Slovar slovenskega knjižnega jezika, slovenski Pravopis in Sinonimni slovar. Je pa jasen in nedvoumen, zato ugotovitvena tožba ni potrebna, da bi se odpravila kakšna nejasnost med strankami glede njihovega razmerja, zaradi česar si od ugoditve takemu tožbenemu zahtevku ni mogoče obetati relevantne pravne koristi.

19.Iz tožbenih (in pritožbenih) navedb pa je tudi razvidno, da tožečo stranko motijo postopki, ki jih zoper tožnici vodita toženki (kar velja tudi za kazensko ovadbo), pa tudi obramba toženk v postopkih, kjer tožnici uveljavljata svoje zahtevke (kar velja tudi za sicer že končani arbitražni postopek). Z ugoditvijo zahtevku tožnici ne moreta doseči, da toženki takih postopkov ne bi več vodili, prav tako ne, da ne bi uveljavljali takih ugovorov. Za uveljavitev stališča, koga poravnava zavezuje, pa tožnici ne potrebujeta pravnomočne ugotovitvene tožbe, prav tako ni potreben kak zapleten postopek za ugotovitev le-tega, temveč le kratka izjava. To pa nadalje pomeni, da morebitna ugotovitvena sodba ne predstavlja kakšne pravno relevantne pravne koristi, ki se zahteva za ugotovitveno tožbo. Zato je pravilno stališče, da taka tožba ni dopustna.

20.Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je v tem delu izpodbijana odločba (oziroma v tem delu sklep) nepravilna, saj je sodišče prve stopnje zavrglo tožbeni zahtevek, namesto da bi zavrglo tožbo. S sklepom se o tožbenem zahtevku niti ne more odločati (primerjaj tudi 274. člen ZPP). Zato je višje sodišče ob reševanju pritožbe odločilo, da se I. točka izpodbijanega sklepa spremeni tako, da se zavrže tožba, ne pa tožbeni zahtevek (3. točka 365. člena ZPP).

21.V preostalem delu pa je pritožba neutemeljena, zato jo je višje sodišče, ki tudi ni našlo drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP). Kakih razlogov za izpodbijanje stroškovnega dela odločbe pritožba niti ne navaja, odločitev, sprejeta v skladu s četrtim odstavkom 163. člena ZPP le glede temelja, pa je tudi v skladu s 154. členom ZPP in zato pravilna.

22.Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, saj je njen delen uspeh le navidezen, zato bo morala na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Izrek o stroških tožene stranke pa je odpadel, saj jih tožena stranka v odgovoru na pritožbo ni priglasila.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 2, 181, 181/2, 181/3, 212, 285, 339, 339/2, 339/2-14 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 125, 125/1, 125/2, 1050, 1050/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.