Jedro

Odstranitev spornih stanovanjskih hiš v celoti in ne le posameznih njihovih delov, presega pooblastilo iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem sme gradbeni inšpektor odrediti odstranitev le tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja.

O neskladni gradnji pa ni mogoče govoriti, ko investitor sicer razpolaga z gradbenim dovoljenjem za objekt, vendar tega nato gradi na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitev s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Koper, št. 06122-680/2011/18 z dne 24. 6. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi drugega odstavka 153. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) zaradi neskladne gradnje, tožniku naložila, da v 90 dneh po vročitvi te odločbe odstrani stanovanjske hiše, vsako s tremi stanovanjskimi enotami, in sicer stanovanjski objekt A na zemljišču parc. št. ..., B na parc. št. ..., C na parc. št. ... in D na parc. št. ..., vse k.o. .... Poleg tega je odločila, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel izvršilni postopek, ki se bo opravil po drugih osebah. Za objekte je izrekla tudi prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Iz obrazložitve odločbe, v kateri upravni organ obširno pojasnjuje ugotovljeno neskladnost gradnje stanovanjskih hiš z izdanimi gradbenimi dovoljenji, je razvidno tudi to, da je bila tožniku na podlagi 153. člena ZGO-1 v tem inšpekcijskem postopku 17. 3. 2011 izdana tudi odločba, s katero mu je bilo naloženo, da mora zaprositi za spremembo gradbenih dovoljenj iz 1. točke izreka te odločbe. Organ ugotavlja, da je bila tožnikova zahteva za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja z odločbo št. 351-45/2011 z dne 3. 5. 2011, ki je postala pravnomočna 18. 5. 2011, zavrnjena. S tem je dana podlaga za nadaljevanje inšpekcijskega postopka in izrek ukrepa po drugem odstavku 153. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. V razlogih odločbe med drugim pojasnjuje, da se pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izraža nestrinjanje z ugotovljenimi odstopanji gradnje od gradbenih dovoljenj, nanašajo na odločbo št. 06122-680/2011/8 z dne 17. 3. 2011 in ne na izpodbijano odločbo. Vložene pritožbe ne utemeljuje niti njegovo prepričanje, da bo pridobil novo gradbeno dovoljenje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in uvodoma navaja, da je bilo 19. 1. 2012 izdano gradbeno dovoljenje, s katerim je dovoljena gradnja točno takih objektov, kakor so zgrajeni v naravi in ki naj bi jih na podlagi izpodbijane določbe porušil. V nadaljevanju prvostopenjskemu organu očita nepravilne ugotovitve glede odstopanj zgrajenih objektov glede na izdana gradbena dovoljenja, ta pa so taka, da po njegovem mnenju ne pomenijo neskladne gradnje. Sklicuje se na 35., 83. in 96. člen ZGO-1, ki po njegovem kažejo, da gradnja lahko odstopa od PGD in PZI, da pa je treba ta odstopanja na primeren način evidentirati v gradbenih knjigah in dnevniku in na koncu to zabeležiti v projektu izvedenih del. Iz prakse izhaja, da so odstopanja lahko do 10%, če niso v nasprotju s prostorskimi akti oz. te spremembe ne smejo bistveno vplivati na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali predpisane bistvene zahteve ter na zagotavljanje neoviranega dostopa funkcionalno oviranim osebam. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Po 12.2. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1 neskladna gradnja pomeni, da je za gradnjo oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje sicer izdano, vendar se gradnja oz. dela izvajajo oz. so izvedena v nasprotju s pogoji, določenimi z gradbenim dovoljenjem. V primeru neskladne gradnje je predvideno vodenje inšpekcijskega postopka po 153. členu ZGO-1, ki predvideva, da se investitorju v prvi fazi naloži pridobitev spremenjenega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek), v naslednji fazi, če je bila investitorjeva zahteva za spremembo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena, pa odstranitev tistega dela objekta, ki je bil zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem in vzpostavitev stanja, določenega v gradbenem dovoljenju (drugi odstavek).

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je bila tožniku najprej izdana odločba z dne 17. 3. 2011, s katero mu je bila zaradi neskladne gradnje omenjenih stanovanjskih hiš odrejena ustavitev njihove gradnje (1. točka izreka) in naloženo, da pri upravni enoti zaprosi za spremembo gradbenih dovoljenj, navedenih v 1. točki izreka te odločbe (2. točka izreka). V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova zahteva za spremembo gradbenih dovoljenj pravnomočno zavrnjena, zato je gradbeni inšpektor izdal odločbo po drugem odstavku istega člena ZGO-1, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu.

Kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe, je tožniku naložena odstranitev spornih stanovanjskih hiš v celoti in ne le posameznih njihovih delov. Po oceni sodišča tak ukrep presega pooblastilo iz drugega odstavka 153. člena ZGO-1, po katerem sme gradbeni inšpektor odrediti odstranitev le tistega dela objekta, ki je zgrajen v nasprotju z gradbenim dovoljenjem, in vzpostavitev stanja iz tega dovoljenja. Iz te določbe namreč izhaja, da je odstranitev neskladno zgrajenih delov objekta v funkciji vzpostavitve stanja, določenega v gradbenem dovoljenju, kar pomeni, da mora biti pri neskladni gradnji mogoča uskladitev z izdanim gradbenim dovoljenjem. Če se odstrani celoten objekt, s tem to stanje ne bo vzpostavljeno, ampak bo nastal položaj, kot če bi šlo za izvršitev ukrepa, ki ga gradbeni inšpektor izreče po 152. členu ZGO-1 v primeru druge vrste nedovoljene gradnje, to je nelegalne gradnje, ko se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). To tudi pomeni, da o neskladni gradnji ni mogoče govoriti vsakokrat, ko investitor razpolaga z gradbenim dovoljenjem za objekt, pa tega nato gradi na način, ki ne dopušča odstranitve le neskladno zgrajenih delov objekta in s tem uskladitev s pogoji izdanega gradbenega dovoljenja. Za tak primer bo šlo npr. vselej v primeru, ko se objekt zgradi na mestu, ki ni identično tistemu iz gradbenega dovoljenja (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 492/2010).

Iz navedenega izhaja, da je prvostopenjski organ v obravnavanem primeru s tem, ko ni naložil le odstranitve delov stavb, zgrajenih v nasprotju z gradbenimi dovoljenji, in vzpostavitve stanja iz njih, ampak je naložil odstranitev spornih stanovanjskih stavb v celoti, nepravilno uporabil drugi odstavek 153. člena ZGO-1. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). V njem bo moral najprej preveriti, ali gradbeno dovoljenje Upravne enote Izola št. 351-93/2011/G-12/3 z dne 19. 1. 2012, na katerega se sklicuje tožnik v tožbi, pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre več za nedovoljeno gradnjo in ni več pogojev za vodenje postopka. Če ne gre za tak primer, pa bo moral še enkrat preizkusiti, ali gre v konkretnem primeru dejansko za neskladno gradnjo stanovanjskih hiš ali pa morebiti za njihovo nelegalno gradnjo, torej za gradnjo objektov, za katera gradbeno dovoljenje sploh ni bilo izdano, in nato ponovno odločiti v zadevi. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da sta objekta A in C enaka ter sta zrcalna objektoma B in D. Za objekta A in B je nato ugotovljeno, da odmika med njima nista taka, kot je bilo dovoljeno z gradbenimi dovoljenji, kar omogoča sklepanje, da vsaj lokacija enega od njiju ni taka, kot je določena v gradbenem dovoljenju. Poleg tega je bilo še ugotovljeno, da sta konstrukcijsko in po funkcionalni zasnovi povsem drugačna od objektov iz izdanih gradbenih dovoljenj.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša za zahtevani 20% DDV, torej za 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).