Jedro

Pri ponovni odmeri odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča, ob enaki pravni in dejanski podlagi, je potrebno že plačano odškodnino upoštevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2066/97-14 z dne 13.1.1999 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.6.1997. Z njo je zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava V.R. z dne 6.11.1996, s katero je bilo odločeno, da sta tožnika na podlagi 14. čena Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Uradni list RS, št. 9/90 in 5/91- v nadaljevanju ZKZ/79) dolžna plačati odškodnino zaradi spremembe namembnosti 410 m2 kmetijskega zemljišča v višini 950.216,00 SIT.

Upravno sodišče navaja, da iz ZKZ/79, ki se skladno s 112. členom Zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list RS, št. 59/96- v nadaljevanju novi ZKZ) uporablja v tem primeru, ne izhaja, da plačilo zaradi spremembe namembnosti ni potrebno, če je bila odškodnina že plačana oziroma da se že plačana odškodnina zaradi spremembe namembnosti zemljišča poračuna pri novi odmeri. Glede na 15. člen novega ZKZ, ki ga v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, je mogoče vračilo odškodnine zahtevati le do določenega roka. Torej tudi v primeru, če bi se novi zakon uporabljal za ta primer, tožnika že zaradi poteka roka ne bi mogla uspešno uveljavljati zahtevka za vračilo odškodnine.

Tožnika vlagata pritožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da določbe 14. člena ZKZ/79 ni mogoče razlagati tako, da je odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča treba plačati kot posledico izdanega lokacijskega dovoljenja. Po navedeni določbi je potrebno plačati odškodnino zato, ker zemljišča ni bilo več mogoče uporabljati za kmetijsko proizvodnjo. To odškodnino sta po odločbi Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja Občine L.V.R. z dne 24.3.1992 v celoti plačala dne 28.4.1992. Pred pričetkom gradnje sta torej plačala odškodnino zaradi spremembe namemebnosti. Res je, da sta gradila v nasprotju s predpisi, saj sta gradila brez gradbenega dovoljenja. Spremenjenega lokacijskega dovoljenja za predvideno gradnjo nista mogla dobiti, ker takšna gradnja ni bila v skladu s tedaj veljavnim urbanističnim dokumentom. Po spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/93) sta nelegalno gradnjo prijavila.

Prvostopni upravni organ je nato izdal novo lokacijsko dovoljenje, v katerem je izrecno napisano, da se nanaša na legalizacijo stanovanjske hiše, ki je v skladu z Uredbo o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora v občini L.V.R. (Uradni list RS, št. 62/94). Sodišče si tudi napačno razlaga določbo 15. člena novega ZKZ. Navedena določba ureja le možnost vračila že plačane odškodnine, ko iz različnih razlogov do spremembe namembnosti ni prišlo in nikakor na njeni podlagi ni mogoče sklepati, da je po preteku enega leta po izteku lokacijskega in gradbenega dovoljenja potrebno ponovno plačati odškodnino. Predlagata, da Vrhovno soddišče RS pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbi tožene stranke in upravnega organa prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 14. člena ZKZ/79 (ki se uporablja glede na prehodno določbo 1. odstavka 112. novega ZKZ, po kateri se postopki za določitev odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča, ki so v teku, končajo po prej veljavnem zakonu), je zavezan za plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča vsak, kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča ali gozda na podlagi lokacijskega dovojenja ali drugega upravnega akta ali če spremeni namembnost tega zemljišča brez takega akta zato, ker ta ni predpisan, ali pa v nasprotju s predpisi tako, da se to zemljišče ne uporablja za kmetijsko ali gozdno proizvodnjo.

Ob zatrjevanju tožnikov, da sta odškodnino dne 28.4.1992 že plačala in da gre tako pri lokacijskem dovoljenju iz leta 1991, kot pri lokacijskem dovoljenju iz leta 1996 ter pri odločbi o odmeri odškodnine iz leta 1992 in odločbi o odmeri odškodnine iz leta 1996 za enako pravno podlago in tudi enako dejansko podlago, vsaj glede nekaterih bistvenih okoliščin (ista investitorja, isto zemljišče), na to pa nakazujejo podatki spisa, potem tožena stranka samo na podlagi okoliščine, da je lokacijsko dovoljenje iz leta 1991 prenehalo veljati, ne more zavrniti ugovora tožnikov, da sta odškodnino že plačala. Pritožbeno sodišče meni, da bi bilo potrebno zatrjevano izpolnitev obveznosti iz pravnomočne odločbe upoštevati in presoditi, ali oziroma v kolikšnem obsegu sta tožnika še zavezana k plačilu odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Stališče prvostopnega sodišča, da v ZKZ/79, ki je podlaga za odločanje v tem upravnem sporu, ni podlage, da se že plačana odškodnina poračuna pri novi odmeri, po presoji pritožbenega sodišča zato ni pravilna. Tudi če izrecne določbe zakon ne vsebuje, je po presoji pritožbenega sodišča vendarle treba upoštevati namen zakona, kot izhaja iz 1. odstavka 14. člena ZKZ/79, da se s plačilom "nadomesti izguba", ki nastane zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da se uporablja prejšnji ZKZ/79, je sklicevanje prvostopnega sodišča na 15. člen novega ZKZ, brezpredmetno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo istemu sodišču v novo sojenje.