Jedro

Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti. Pri njem ni bilo ugotovljenih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi poleg siceršnjih omejitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovale še časovno razbremenitev 4 ure dnevno. Zato tožnikov zahtevek za skrajšanje delovnega časa na 4 ure dnevno ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu (II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 2. 2. 2011 in št. ... z dne 10. 3. 2010, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 1. 2010 dalje s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki ne poteka v ropotu, ki presega 85 dB, ne v prisilni drži vratne hrbtenice, brez dviganja bremen težjih od 10 kg, v ugodnih klimatskih pogojih, brez toksičnih in alergogenih substanc v zraku, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2010 dalje. Hkrati je izreklo, da bo o pravici, višini in izplačevanju nadomestila za invalidnost odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po premestitvi tožnika na ustrezno delovno mesto (1., 2. in 3. odst. I. točke izreka). Tožbeni zahtevek za skrajšanje delovnega časa na 4 ure dnevno je zavrnilo (II. točka izreka).

Zoper zavrnilni del prvostopenjske sodbe, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, je tožnik vložil pravočasno laično pritožbo. Navaja, da ne vzdrži v stoječem položaju niti ene ure, da ima neznosne bolečine v križu, da ne zmore prenašati bremen oz. zmore le nekaj dvigov do 10 kg, da je na delu redno pod tabletami zaradi bolečin v rokah, vratnem in križnem delu hrbtenice. Še najbolj moteča so križna vretenca, kjer ima težave že več let, in sicer od 1983, ko je prišlo do odmrtja mišice. Tudi kumunikacija v proizvodnih prostorih ni mogoča. Zaradi vseh navedenih nadlog je na robu obupa, največkrat grob in neprilagodljiv ter do sodelavcev celo nevaren. V nevarnost spravlja sebe in tudi druge sodelavce in sedaj komaj skrbi zase.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odst. 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zaradi česar je v zvezi s pritožbenimi navedbami potrebno poudariti predvsem naslednje.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi priznanja novih pravic iz invalidskega zavarovanja, glede na to, da je bil tožnik z odločbo z dne 15. 1. 2004 zaradi posledic bolezni že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti od 23. 12. 2003 dalje s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, ki ne poteka v ropotu, ki presega 85 dB, ne v prisilni drži vratne hrbtenice in na katerem ni potrebno dvigovati bremena, težja od 10 kg s polnim delovnim časom. Z izpodbijanima upravnima aktoma, ki sta predmet presoje v tem sodnosocialnem sporu, je bila namreč zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi skladnih mnenj IK I. stopnje z dne 21. 1. 2010 in IK II. stopnje z dne 10. 11. 2010, da pri tožniku ni izkazano bistveno poslabšanje zdravstvenega stanja, in da je še nadalje zmožen za delo na delovnem mestu z že določenimi omejitvami v polnem delovnem času, kot neutemeljena zavrnjena.

Vendar pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča v sodno izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja A. Univerze v B., v kateri so sodelovali specialist ortoped, internist, psihiater in otorinolaringolog, torej vrhunski medicinski strokovnjaki ustrezne specializacije glede na prevladujoče zdravstvene okvare tožnika, dovolj objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku sicer še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, ker je še vedno zmožen za drugo delo v polnem delovnem času z določenimi dodatnimi omejitvami. Z ugoditvenim delom sodbe (I. točka izreka) sta kot nezakonita odpravljena izpodbijana upravna akta in tožnik v skladu s 3. alinejo 2. odst. v zvezi s 1. odst. 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; ZPIZ-1) še naprej razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 21. 1. 2010 dalje s pravico do premestitve na drugo delovno mesto z že predhodno priznanimi ter dodatno določenimi omejitvami. Glede na preostalo delovno zmožnost je priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto, ki ne bo potekalo v ropotu, ki presega 85 dB, ne v prisilni drži vratne hrbtenice, brez dvigovanja bremen težjih od 10 kg, v ugodnih klimatskih pogojih in brez toksičnih ali alergenih substanc v zraku. Nova pravica je v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1 priznana od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 2. 2010 dalje in hkrati izrečeno, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost po tej sodni odločbi odločeno v 30 dneh od realizacije novo priznane pravice o premestitvi na drugo ustrezno delo.

V sodnem izvedenskem mnenju je imelo sodišče prve stopnje dovolj prepričljive podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zahtevano časovno razbremenitev 4 ure dnevno. Specialist ortoped prof. dr. C.C. na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije ocenjuje, da je pri tožniku še vedno podana preostala delovna zmožnost v okviru III. kategorije invalidnosti zaradi degenerativnih sprememb na hrbtenici z nekoliko omejeno gibljivostjo in bolečinskim sindromom, vendar brez prepričljivih nevroloških izpadov. Specialistka internistka prof. dr. D.D. s pulmuloškega stališča prav tako ocenjuje, da gre za III. kategorijo invalidnosti od dne zabeležene obstrukcije in uvedbe terapije z inhalatornimi bronhodilatatorji. Meni, da zaradi začetne lažje obstrukcije, ki je popolnoma reverzibilna in po terapiji brez napadov dušenja, tožnik lahko dela s polnim delovnim časom, vendar v ugodnih klimatskih pogojih in brez toksičnih ali alergogenih substanc v zraku. Glede psihiatričnega statusa nadalje dr. E.E. ugotavlja, da je bil tožnik do 2. 2. 2011 le štirikrat pregledan pri psihiatru, da so bile dejansko zabeležene le duševne motnje na ravni čustveno neuravnovešene osebnosti, saj pri njem prihaja do zelo hitrega nihanja razpoloženja in škodljivega uživanja, če ne že odvisnost od psihotropnih tablet ter pomirjeval. Sicer pa zaključuje, da se tožnik nikoli ni intenzivno psihiatrično zdravil, glede na to, da so njegove težave s področja duševnosti, ki so sicer vplivale na slabo počutje, potrebovale občasno bolniški stalež, vendar so dostopne sodobnemu celostnemu zdravljenju v kombinaciji farmakoterapije in psihološkega svetovanja oz. psihosocialnih intervenc. Kar zadeva zdravstvene težave s sluhom pa prof. dr. F.F., specialist otorinolaringolog na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije zaključuje, da ta ne izkazuje nikakršnega poslabšanja v primerjavi s preiskavami sluha v letu 2003. Ker nobeden od članov Fakultetne komisije pri tožniku ne ugotavlja takšnih ali tolikšnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki bi poleg siceršnjih omejitev pri delu, indiciranih iz zdravstvenih razlogov, narekovale še časovno razbremenitev 4 ure dnevno, je z izpodbijanim zavrnilnim delom tožbeni zahtevek v tem obsegu, zakonito zavrnjen. Ob prepričljivem sodno izvedenskem mnenju, v zvezi s katerim je tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje le pavšalno zatrjeval, da se mu zdravstveno stanje slabša, pooblaščenec pa v pripravljalni vlogi zahteval priznanje pravice do premestitve na drugo delovno mesto z dodatnima omejitvama, zgolj pavšalne pritožbene navedbe o slabšanju zdravstvenega stanja zaradi bolečin v križu, ki jih lajša s tabletami, težavah z naglušnostjo in s tem povezanim duševnim stanjem, ne morejo pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane.

Zaradi vsega obrazloženega je bilo potrebno pritožbo na temelju 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.