Jedro

Tožniku je bila v Srbiji priznana pravica do pokojnine na podlagi srbske in slovenske pokojninske dobe, zato je srbski nosilec tožencu v skladu z 38. členom Sporazuma s Srbijo posredoval zahtevek za ponovno odmero pokojnine. Pogojev za priznanje samostojne starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1 tožnik ne izpolnjuje, s seštevanjem obeh dob pa je izpolnil pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. To pravico ima od prvega naslednjega dne po mesecu, v katerem je srbski nosilec zavarovanja začel postopek za ponovno odmero pokojnine, to je od 1. 12. 2010 dalje, ne pa že od leta 1996, kar neutemeljeno uveljavlja s tožbenim zahtevkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 7. 2. 2012 in št. ... z dne 30. 3. 2012 ter se mu prizna pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, tudi za obdobje od 28. 7. 1996 do 1. 12. 2010 v znesku 199,93 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je v Sloveniji delal v obdobju od 18. 3. 1958 do 5. 10. 1972 in dosegel pokojninsko dobo 12 let in 6 dni. Med delovnim razmerjem je plačeval prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v skladu s sedaj veljavnimi predpisi. Glede na to, da je tožnik v Republiki Sloveniji (verjetno v Republiki Srbiji) dosegel iz naslova delovnega razmerja pokojninsko dobo 23 let, 6 mesecev in 24 dni, znaša njegova skupna pokojninska doba 35 let in 7 mesecev. Tožnik, ki ima stalno prebivališče v Republiki Srbiji, je vložil zahtevo za uveljavitev pokojnine tudi tam, kjer mu je priznana pravica do pokojnine od 28. 7. 1996 dalje, torej pred uveljavitvijo Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo. Meni, da je sodišče z izpodbijano sodbo neutemeljeno zavrnilo njegovo zahtevo za priznanje pravice do pokojnine, ustvarjene v Republiki Sloveniji od dneva, ko mu je bila priznana pokojnina v državi, v kateri je vložil zahtevo in v kateri ima stalno prebivališče. Na ta način je tožnik oškodovan, ker mu za celih 14 let in 4 mesece ni priznana pokojnina od trenutka uveljavljene pravice do pokojnine. Meni, da je sodišče s takšno sodbo zmotno uporabilo določbe Sporazuma oziroma ni uporabilo 29. člena. Glede na to določbo se morajo pravne posledice, da se tožniku prizna pravica do pokojnine od dneva pridobitve te pravice, nanašati tudi na pravico do pokojnine iz naslova dosežene zavarovalne dobe v Republiki Sloveniji od dneva pridobitve te pravice. Ne pa tako, kot je odločilo sodišče prve stopnje mesec dni po vložitvi zahteve v Republiki Sloveniji. To pa predvsem zato, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na kateri podlagi in po kateri pravici na ta način ne prizna tožniku pravice do izplačila pokojnine za več kot 14 let, čeprav je priznalo pravico do pokojnine za dobo 12 let in 6 mesecev (pravilno: 6 dni) za delo v Sloveniji. S tem je priznano tudi to, da je iz naslova delovnega razmerja vplačan za pokojninsko in invalidsko zavarovanje celotni predpisan prispevek. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo 7. točko 38. člena Sporazuma. Glede na nesporna dejstva o skupni dobi in delovni dobi v Republiki Sloveniji, ki jo je dopolnil pred 7. 10. 1991 ter da ima pravico do pokojnine priznano od 28. 7. 1996, bi sodišče moralo uporabiti 5. točko 35. člena Sporazuma in mu priznati pravico do pokojnine v Sloveniji od dneva, ko je v Republiki Srbiji uveljavljal pravico, ne pa napačno uporabiti določbo 7. točke 38. člena Sporazuma. Po njegovem je to pomembno predvsem zato, ker Sporazum predvideva možnost, da se uporablja tudi v primerih, ki so nastali pred njegovo uveljavitvijo in sicer smiselno v 3. točki 35. člena. Predlaga, da višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prizna pravico do izplačevanje odmerjene pokojnine od 28. 7. 1996 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev pa pritožba ne očita.

V konkretnem primeru se je postopek začel po uradni dolžnosti oziroma na podlagi zahteve srbskega nosilca zavarovanja, skladno z določbo 38. člena Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju (Sporazum, Ur. l. RS, št. 30/10 – MP, št. 5/10), ki je pričel veljati 1. 11. 2010. V primeru, da je bila nekomu od vključno 8. 10. 1991 do vključno 31. 10. 2010 v Srbiji priznana pravica do pokojnine na podlagi srbske in slovenske pokojninske dobe, pristojni srbski nosilec posreduje zahtevek za ponovno odmero pokojnine v skladu z 38. členom Sporazuma nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji za odmero sorazmernega dela starostne pokojnine. Če so na dan uveljavitve Sporazuma, to je na dan 1. 11. 2010 izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do slovenske pokojnine, toženec, to je ZPIZ Slovenije, prizna pravico do slovenske pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po mesecu, ko je pristojni srbski nosilec začel postopek za ponovno odmero pokojnine po uradni dolžnosti.

Pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine je na dan uveljavitve sporazuma določal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v 36. členu. Po tej določbi zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 38 let pokojninske dobe (ženska). Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let (moški) oziroma 61 let (ženska), če dopolni 20 let pokojninske dobe. Zavarovanec pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 65. let (moški) oziroma 63. let (ženska), če je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe.

Glede na citirano določbo je za priznanje pravice do samostojne starostne pokojnine potrebno dopolniti kumulativno 65. let starosti in najmanj 15 let pokojninske dobe. Tožnik dobe v takšnem trajanju v Sloveniji nedvomno ni dopolnil, zaradi česar pogojev za priznanje pravice do samostojne pokojnine, ne izpolnjuje. Šele z uveljavitvijo Sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo in s tem določbe 20. člena, ki omogoča seštevanje zavarovalnih dob doseženih v posamezni državi pogodbenici, to je dobe dosežene v Republiki Sloveniji v trajanju 12 let in 6 dni ter dobe dopolnjene v Republiki Srbiji 23 let, 6 mesecev in 24 dni, tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine za 12 let in 6 dni pokojninske dobe.

Bistveno za odločitev v konkretnem primeru je, da je šele s Sporazumom, ki je začel veljati 1. 11. 2010, bila podana pravna podlaga za seštevanje dob in da je tožnik šele s seštevanjem dob izpolnil pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Pred uveljavitvijo sporazuma (in brez seštevanja dob) tožnik na podlagi dobe v trajanju dobe 12 let in 6 dni, pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine ni izpolnjeval. Sodišče prve stopnje in pri tem toženec sta na podlagi 20. člena Sporazuma in s seštevanjem dob pravilno ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine in za tožnika, pri katerem je zavarovani primer (starost) nastal pred uveljavitvijo Sporazuma (3. odstavek 35. člena Sporazuma), skladno s 5. odstavkom 35. člena Sporazuma upoštevala vso dobo, ki jo je tožnik dopolnil do 7. 10. 1991 v Republiki Sloveniji na podlagi veljavnih predpisov iz naslova obveznega zavarovanja (6. člen Sporazuma).

Glede na takšno pravno ureditev in določbo 7. odstavka 38. člena Sporazuma, je sodišče in pred tem toženec pravilno tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine od 1. 12. 2010, to je od prvega naslednjega meseca, po mesecu, v katerem je srbski nosilec zavarovanja dne 1. 11. 2010 začel postopek za ponovno odmero starostne pokojnine, ne pa že od 28. 7. 1996, kar uveljavlja tožnik. Kot je že obrazloženo, je Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo začel veljati 1. 11. 2010, tožnik pa pred uveljavitvijo Sporazuma (brez seštevanja dob) na podlagi dobe v trajanju 12 let in 6 dni, dopolnjene v Republiki Sloveniji, ni izpolnjeval pogojev za izpolnjevanje pravice do starostne pokojnine. Zato mu pred uveljavitvijo Sporazuma, ni bilo mogoče priznati pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine in tudi ni pravne podlage v Sporazumu, ne v določbah 6. člena, 39. člena in 35. člena, na katere se sklicuje pritožba, niti v drugih določbah Sporazuma, za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine že od 28. 7. 1996 dalje. Določbe 6. člena 29. in 35. člena se nanašajo na upoštevanje pokojninske dobe dopolnjene do 7. 10. 1991, to je pokojninske dobe dopolnjene še pred uveljavitvijo Sporazuma iz naslova obveznega zavarovanja, v konkretnem primeru delovnega razmerja. Ne določajo pa te določbe in tako ni mogoče razlagati niti določbe 29. člena Sporazuma, da gre tožniku tudi pravica odmerjena po Sporazumu že pred uveljavitvijo Sporazuma oziroma od 28. 7. 1996. Glede na vse obrazloženo in ker so tožnikove pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.