Jedro

Ni bilo podlage za odločanje o ureditvi meje po kriteriju močnejše pravice, saj se dejansko stanje o odločilnih okoliščinah pridobitve lastninske pravice na sporni mejni površini sploh ni ugotavljalo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo meje med več nepremičninami udeležencev po kriteriju močnejše pravice. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da ni bilo pri nobeni od sicer "spornih" mej mejnega spornega prostora, kot dokaz močnejše pravice je vzelo katastrsko mejo, ki jo je pokazal izvedenec. Mejo je določilo v II. točki med parc. 1755 in 176.s, obe k.o. L., v točki III. med parc. št. 176.s in 177/1.s, obe k.o. L. in v točki IV. med parcelama št. 182/1.s in 182/2.s, obe k.o. L.. V I. točki je zaradi umika predloga za ureditev meje med parc. št. 177.s in 177/2 s. postopek ustavilo, v V. točki pa je odločilo, da nosi vsak udeleženec sam svoje stroške. Skupne stroške v višini 191.232,00 SIT je razdelilo med udeleženca do polovice in zato nasprotnemu udeležencu naložilo, da je dolžan 95.616,00 SIT povrniti predlagatelju v 15-ih dneh.

Zoper sklep je vložil pritožbo nasprotni udeleženec, tokrat po odvetniku. V pritožbi opozarja, da je že ob pogledu na skico geodeta očitno, da je stvarno posestno stanje precej drugačno od stanja, ki ga izkazuje kataster. Sodišče pa je to stanje vzelo kot podlago močnejše pravice. Za osnovo je torej vzelo kataster, kataster pa ne more biti osnova za odločanje po principu močnejše pravice. Vse, kar je v geodetski skici označeno z barvo, so v naravi hiše, ki jih zasedata stranki. Zato niso izpolnjeni temeljni pogoji za razpravljanje v nepravdnem postopku. Predlagatelj je morda želel s tem postopkom izigrati nasprotnika, ki mu ni bilo jasno za kaj sploh gre, saj ne loči pojma meja in lastnina in mu ni jasno, da je eno z drugim povezano. Tudi zastopniku nasprotnega udeleženca ni bilo jasno, da gre v tem sporu za ugotavljanje lastništva, ki je omejeno na nepravdni postopek le toliko, kolikor ne posega z zakonom predpisane vrednosti spornega mejnega prostora ali če se stranke s tem strinjajo. V tem sporu bi moralo sodišče prve stopnje najprej ugotavljati to odločilno dejansko stanje v naravi in zatem pravno kvalificirati problem. O močnejši pravici se odloča, kadar stranka zatrjuje in dokaže obstoj take pravice, to je lastništvo ali nedvomno lastništvo, če je vrednost spornega mejnega prostora majhna. V tem primeru ni bil izpolnjen nobeden od pogojev za odločanje o močnejši pravici. Izpodbijani sklep je neživljenjski in poraja samo nova nesoglasja. Zato nasprotni udeleženec predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje oz. ga odstopi v pristojno reševanje pravdnemu sodišču, pri čemer so dosedanji stroški postopki nadaljnji pravdni stroški.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbene navedbe, da katastrska meja v nobenem primeru ne more biti osnova za odločanje po principu močnejše pravice, ne držijo povsem, saj 2. odst. 77. člena SPZ postavlja domnevo močnejše pravice po meji, ki je dokončno urejena v katastrskem postopku. Vendar v konkretni zadevi ta določba ne pride v poštev, saj katastrskega postopka, ki bi bil izpeljan po določbah ZENDMPE, še ni bilo. Iz sklepa RS, Ministrstva za okolje in prostor, GU RS, Območna geodetska uprava K. z dne 15.1.1998 (dokaz A5) je očitno, da meja ni bila urejena niti v mejno ugotovitvenem postopku po določbah Zakona o zemljiškem katastru (Ur.l. SRS 16/74 in 42/86), ker o poteku posestne meje med mejašema ni bilo soglasja. Iz dosedanjih podatkov spisa bi se dalo sklepati, da udeleženca nista v sporu o tem, kako poteka meja po starih katastrskih podatkih, da pa med njima obstaja spor o mejni površini, saj meja po katastru poteka povsem drugače, kot je po navedbah nasprotnega udeleženca stvarno posestno stanje. To dokazuje tudi skica sodnega izvedenca geodetske stroke P. G. z dne 8.7.2004, iz katere se vidi, da katastrska meja deli stavbe, ki so v posesti udeležencev. Zato je stališče v izpodbijanem sklepu, da sploh ni mejnega spornega prostora, povsem neprepričljivo in pritožba prepričljivo trdi, da nasprotni udeleženec in njegov pooblaščenec postopka, ko je tekel na prvi stopnji, nista razumela. Ob takšnem stanju zadeve ni bilo podlage za odločanje o ureditvi meje po kriteriju močnejše pravice, saj se dejansko stanje o odločilnih okoliščinah pridobitve lastninske pravice na sporni mejni površini sploh ni ugotavljalo. Katastrska meja po sodni praksi, ki je veljala do uveljavitve ZENDPMPE, ni predstavljalo zakonitega pravnega temelja za sodno urejanje meje. V preteklosti je bilo znano, da meja po katastru v mnogih primerih ni ustrezala meji v naravi. Tako je očitno tudi v tem primeru. Zato je pritožbeno sodišče moralo pritožbi nasprotnega udeleženca, ki utemeljeno izpostavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ugoditi in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, ali je med udeležencema spor o poteku meje ali pa gre med njima za spor o lastništvu na določeni površini zemljišča na temelju posebnega pravnega naslova (priposestvanja ali gradnje). Tudi v takem primeru pride lahko do spremembe meje, le da gre v takem primeru za lastninsko pravdo, zato takšnega spora sodišče ne bo moglo obravnavati v nepravdnem postopku, ampak bo moralo nepravdni postopek ustaviti in nadaljevati zadevo po pravnomočnosti kot pravdo. Če pa se bo ugotovilo, da je med udeležencema samo spor o poteku meje, mora na kraju samem ugotoviti dejansko stanje glede odločilnih okoliščin posameznega kriterija iz člena 77 SPZ, le da v tem primeru določba 2.odst. 77. člena ne pride v poštev, ker v katastrkem postopku ni bila določena dokončna meja med parcelama udeležencev, in mejo zatem urediti na enega od predpisanih načinov iz te določbe.