Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo v nasprotju z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, ko v sodbi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog zagovornika za odreditev drugega izvedenca, kršitev pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker je bila na glavni obravnavi podana kratka obrazložitev.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega T.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 250.000 SIT.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Sevnici je bil T.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po 1. odstavku 215. člena KZ ter kaznivega dejanja ponarejanja poslovnih listin po 1. odstavku 240. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba ter za prvo dejanje določena kazen tri mesece zapora, za drugo dva meseca zapora in po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določena enotna kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja in če bo v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovancu povrnil škodo, prisojeno s premoženjsko pravnim zahtevkom. Obsojencu so bili naloženi v plačilo tudi stroški kazenskega postopka, od tega povprečnina 70.000 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je to sodbo potrdilo in pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter obsojencu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 150.000 SIT.

Obsojenčev zagovornik je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti "zaradi kršitev določil KZ RS in podrejeno zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in sicer kršitev 17. in 364. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP". Predlagal je, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni ali jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu oziroma drugostopenjskemu sodišču. Skladno s 3. odstavkom 423. člena ZKP je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila vrhovna državna tožilka A.M., specialistka. Ugotavlja, da je bilo v ponovljenem sojenju ob izdaji procesnega sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga dano ustrezno pojasnilo, zato zatrjevane kršitve 7. odstavka 364. člena ZKP ni šteti za bistveno. Prav tako je mnenja, da ni nujno v razlogih sodbe posebej navajati, zakaj sodišče ne verjame obdolžencu. Dovolj je, če sodišče navede, katera pravno pomembna dejstva šteje za dokazana in zakaj je temu tako, iz tega pa je mogoče razbrati stališče sodišče do zagovora in razloge zanj. Vprašanje, ali je na podlagi ugotovitev, do kakršnih je prišel izvedenec grafolog in v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi mogoče z gotovostjo sklepati na obsojenčevo krivdo, je dejansko, ne pa pravno. Zato ne more biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ima pa zahteva po mnenju vrhovne državne tožilke prav, da je bila z ravnanjem sodišč prve in druge stopnje obsojencu kršena pravica do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njegov prid iz 3. točke 29. člena Ustave. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah začrtalo meje omenjene pravice, kar je mogoče povzeti tudi v načelu, da obramba mora izkazati potrebno stopnjo verjetnosti, da bo dokaz zanjo uspešen, a se to v dvomu vseeno domneva, pri čemer mora sodišče tak dokaz izvesti. Vrhovna državna tožilka je mnenja, da je, če ne prej pa vsaj v pritožbi, obramba izkazala zadostno stopnjo verjetnosti, da bi ji izvedba dokaza z novim izvedencem utegnila biti v korist. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

1. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev 7. odstavka 364. člena ZKP, ker prvo sodišče v sodbi ni navedlo, zakaj ni ugodilo predlogu obrambe, da naj se odredi drug izvedenec grafološke stroke; sodišču druge stopnje pa zato, ker je to procesno napako ocenilo kot nepomembno, čeprav je pritožnik določno navedel, zakaj predlaga drugega izvedenca; s tem v zvezi na bi pritožbeno sodišče v prvem sojenju zaradi enake procesne kršitve sodbo razveljavilo, v ponovljenem postopku pa zanj to vprašanje ni bilo več pomembno. Za sodišče druge stopnje naj tudi ne bi bilo pomembno, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ne verjame obsojencu. Za vložnika zahteve je nedopustno, da pritožbeno sodišče kar samo sklepa, da za sodišče prve stopnje omenjeni dokazni predlog ni materialnopravno relevanten.

2. Po mnenju vložnika zahteve naj bi prvostopenjsko sodišče kršilo tudi pravice do obrambe ter načelo materialne resnice, ker je zavrnilo dovolj obrazložen dokazni predlog za odreditev drugega izvedenca grafološke stroke, čeprav je obrambo opozarjala, da je mnenje prvega izvedenca slabo in nestrokovno in da tudi z njegovim zaslišanjem na glavni obravnavi ni bilo mogoče ugotoviti, ali je sporni podpis (na dobavnici) res obsojenčev, saj izvedenec o tem ni mogel podati zanesljivega mnenja. To pa naj bi bil, kot navaja zagovornik, edini ali pa vsaj ključni dokaz in podlaga za krivdorek, saj glavna priča glede ključnih okoliščin izpoveduje različno, obdolženec pa enako. Strokovno mnenje drugega izvedenca, katerega je obramba sama pridobila in priložila pritožbi, pa po mnenju zagovornika z gotovostjo izključuje obsojenca kot pisca spornega besedila, kar naj bi dokazovalo, da je sodišče prve stopnje ravnalo preuranjeno, sodišče druge stopnje pa nepremišljeno.

Iz spisa Okrajnega sodišča v Sevnici izhaja, da je zagovornik v prvem sojenju na glavni obravnavi dne 13.1.2004 predlagal zaslišanje izvedenca grafološke stroke ali odreditev drugega izvedenca, ker je izvedenec mnenje, da je obsojenec podpisal sporno dobavnico, podal le na nivoju verjetnosti. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi ta predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno in brez soglasja strank prebralo pisno izvedensko mnenje ter izreklo obsodilno sodbo. Višje sodišče je ugodilo zagovornikovi pritožbi in prvostopenjsko sodbo razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe (7. odstavek 364. člena ter 2. odstavek 340. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP), ker sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje izvedenca in ker je njegovo pisno mnenje prebralo brez soglasja strank. V novem sojenju je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi v prisotnosti obsojenca in zagovornika izvedenca zaslišalo, pri čemer je odgovarjal na vprašanja obrambe, vendar pa je zagovornik vztrajal pri drugem izvedencu, ker po njegovem mnenju pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju z zaslišanjem izvedenca niso bile odpravljene. Sodišče prve stopnje je ta dokazni predlog obrambe na glavni obravnavi dne 3.5.2005, ki mu je nasprotoval tudi državni tožilec, zavrnilo z obrazložitvijo, da glede na podano izvedenčevo pisno mnenje in njegovo zaslišanje odreditev drugega izvedenca ni potrebno. V obrazložitvi obsodilne sodbe, s katero je obsojenca ponovno spoznalo za krivega obeh kaznivih dejanj, zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo.

Obdolženčeva ustavna in zakonska pravica v kazenskem postopku je (3. alineja 29. člena Ustave, 3. odstavek 16. člena ZKP), da sme ob popolni enakopravnosti strank predlagati dokaze, ki so mu v korist. Tej obdolženčevi pravici stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov določno in obrazloženo opredeli tako, da je obdolženec seznanjen s stališčem sodišča do predlaganih dokazov. Strinjanje z dokaznim predlogom strank sodišče izrazi z izvedbo dokaza. Zavrnitev dokaznega predloga pa mora obrazložiti, saj odloča o obdolženčevi pravici in je takšno odločitev dovoljeno izpodbijati s pritožbo zoper sodbo. Na glavni obravnavi mora razloge za zavrnitev dokaznega predloga vpisati v zapisnik v glavni obravnavi (4. odstavek 299. člena ZKP), prav tako pa mora tudi v obrazložitvi sodbe povedati, iz katerih razlogov sodišče ni ugodilo predlogu stranke (7. odstavek 364. člena ZKP). Če sodišče ni odločalo o dokaznem predlogu, ali če ni na predpisan način navedlo razlogov o zavrnitvi, gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP. V zahtevi za varstvo zakonitosti mora vložnik zahteve izkazati vpliv takšnih kršitev na zakonitost sodne odločbe. (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Vsebinsko presojo dokaznih predlogov usmerjajo merila, izoblikovana v ustavno-sodni praksi. V skladu z njimi sodišče mora ugoditi dokaznemu predlogu stranke, če je ta z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazala pravno relevantnost in obstoj dokaza in da bo ta v korist obdolženca oziroma zanj uspešen. V dvomu je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Na podlagi navedenih pravnih izhodišč in ugotovljenih dejstev je treba ugotoviti, da uveljavljane kršitve pravice do obrambe niso podane, saj dokazni predlog (drug izvedenec) ni bil zavrnjen brez vsekakršne obrazložitve, sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi obrazloženo presodili, da vložnik zahteve ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz zanj uspešen oziroma, da bi vplival na drugačno razsodbo.

Sodišče prve stopnje je v zapisniku o glavni obravnavi pojasnilo, zakaj odreditev drugega izvedenca grafološke stroke ni potrebno. Iz razlogov prvostopenjske sodbe pa smiselno izhaja, da je po oceni sodišča na podlagi pisnega mnenja izvedenca in njegovega zaslišanja na glavni obravnavi, kjer je prepričljivo pojasnil določena vprašanja iz pisnega mnenja ter v povezavi z drugimi dokazi, (prič, listine) zadeva dovolj razjasnjena glede odločilnih dejstev: izvedenec je namreč z gotovostjo ugotovil, da podpisa Z. na spornem dokumentu ni podpisal D.Z., kot je trdil obsojenec, pač pa ga je podpisal obsojenec sam, čeprav to zanika, te možnosti pa tudi izvedenec ni izključil. Višje sodišče je razlogom prvostopenjske sodbe pritrdilo in bilo mnenja, da strokovno mnenje, priloženo zagovornikovi pritožbi, ki ga je po naročilu obrambe izdelal drug izvedenec grafološke stroke, dokazne presoje prvostopenjskega sodišča ne more ovreči. V odgovoru na pritožbene navedbe je opozorilo na zadostnost materiala s katerim je razpolagal izvedenec, (obseg in kvaliteta rokopisov), kot zadovoljive ocenilo metode, ki jih je izvedenec uporabil pri izdelavi mnenja in pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da je izvedensko mnenje dovolj jasno in zanesljivo, tako da v povezavi z drugimi dokazi (priče, listine) daje zanesljivo podlago za ugotovitev obsojenčeve krivde glede obeh kaznivih dejanj. Odločba višjega sodišča torej izraža stališče, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju z neposrednim zaslišanjem izvedenca na glavni obravnavi odpravilo nejasnosti oziroma pomanjkljivosti v pisnem izvedenskem mnenju, da zato odreditev drugega izvedenca ni bila potrebna (258. člen ZKP) in da obramba v pritožbi ni prepričala, da bi bilo potrebno zaradi dvomov v mnenje prvega izvedenca ponoviti izvedenstvo z drugim.

V povezavi z navedenim je treba tudi pritrditi stališču sodišča druge stopnje, da je prvostopenjsko sodišče sicer ravnalo v nasprotju z določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, ko v sodbi ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog zagovornika, iz na glavni obravnavi podane kratke obrazložitve razlogov za zavrnitev tega dokaznega predloga, (tudi s tem se je do njega določno opredelilo), pa je očitno, da omenjena kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zagovornik tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti z ničemer ni izkazal vpliva te kršitve na zakonitost pravnomočne sodbe, zato za bistveno kršitev določb kazenskega postopka (2. odstavek 371. člena ZKP v zvezi s 7. odstavkom 364. člena ZKP) v tem primeru ne gre. Pojasniti je še treba, da procesni situaciji v prvem in drugem sojenju, v katerih je sodišče druge stopnje presojalo zatrjevane procesne kršitve, nista identični, kot zmotno meni zagovornik. V prvem sojenju je višje sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavilo, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe za neposredno zaslišanje izvedenca in ker je brez soglasja strank prebralo pisno izvedensko mnenje; v drugem sojenju pa je presojalo utemeljenost predloga za odreditev drugega izvedenca in je ocenilo, da obramba ni z verjetnostjo izkazala, da bi bil predlagani dokaz za obsojenca uspešen, zaradi česar je pritožbo zavrnilo.

Zatrjevana kršitev pravic obrambe v zvezi z izvedbo predlaganega dokaza po navedenem ni podana. Zagovornikovo nestrinjanje z dokazno presojo izvedenskega mnenja (po njegovi oceni naj bi bilo še vedno pomanjkljivo oziroma slabo) ter ostalih dokazov sodi v okvir izpodbijanja dejanskih, ne pa pravnih vprašanj. Zato ne more biti predmet presoje z zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ne držijo tudi zagovornikove navedbe, da za pritožbeno sodišče ni pomembno, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame obsojenčevemu zagovoru. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na te pritožbene navedbe in jih zavrnilo kot neutemeljene. Iz obrazložitve sodbe je razvidno pravilno stališče, da je sodišče prve stopnje povzelo obsojenčev zagovor in da je s presojo dokazov, oceno, katera dejstva šteje za dokazana ter z izrekom obsodilne sodbe, četudi le posredno, vendar določno izrazilo svoje stališče, da obsojenčevemu zagovoru ne verjame.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.