Jedro

Kadar delodajalec sam razveljavi sklep, zoper katerega je delavec uveljavljal sodno varstvo, so s tem odpravlje vse pravne posledice, zato pogoji za sodno varstvo niso več podani, ker je pravna korist tožnika odpadla. V delovnem pravu glede na določbe 23. in 24. člena ZDSS "odprava" sklepov delodajalca ni predvidena, zato bi sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, če bi sklepe delodajalca razveljavilo in ne odpravilo, vendar ne gre za takšno kršitev, zaradi katere bi pritožbeno sodišče posegalo v odločitev sodišča prve stopnje, ker to ni smiselno in sprememba ne bi imela nobenih posledic.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in sklep o zavrženju tožbe (I. odstavek izreka sodbe in sklepa). Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbo tožeče stranke v delu ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 11 z dne 1.2.1996 (1. točka I. odstavka izreka sodbe, ki bi se v tem delu pravilno glasila kot sklep), odpravilo sklep nadzornega sveta tožene stranke št. 335 z dne 12.3.1996 (2. točka I. odstavka izreka sodbe), ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo (3. točka I. odstavka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna priznati tožeči stranki vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1.2.1996 do 14.4.1996, kar zahteva tožnica več, pa je zavrnilo (4. točka I. odstavka izreka sodbe). Sklenilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžna povrniti stroške v višini 110.124,00 SIT ter stroške sodnih taks (5. točka I. odstavka izreka sodbe). Sklenilo je, da za odločanje o zahtevku pod 1. in 2. točko tožbenega zahtevka v tožbi z dne 28.3.1996 delovno sodišče ni stvarno pristojno in da se po pravnomočnosti sklepa zadeva v tem obsegu odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani (1. in 2. točka II. odstavka izreka sklepa). Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki, ki predlagata razveljavitev oz. spremembo sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče njenemu zahtevku v celoti ugodilo, tožena stranka pa predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugodilo, iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje nesporno ugotovljeno, da je nadzorni svet dne 29.3.1996 odpravil sklep v.d. direktorja družbe št. 11 z dne 1.2.1996. S tem ko je bil ta sklep razveljavljen, je bil razveljavljen tudi sklep nadzornega sveta št. 335 z dne 12.3.1996 o zavrnitvi ugovora tožnika zoper sklep št. 11 z dne 1.2.1996. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je odpravilo sklep nadzornega sveta št. 225 z dne 12.3.1996, nepravilna in v nasprotju z odločitvijo pod točko I/1 sodbe sodišča prve stopnje. Napačne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je o prenehanju delovnega razmerja tožnici na svoji seji dne 31.1.1996 odločil nadzorni svet. Ugotovitvam sodišča prve stopnje nasprotujeta izpovedbi prič M. M. in J. Z., ki sta povedali, da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja št. 11 izdan na zahtevo tožnice in ne nadzornega sveta. Tožnica na lastno željo ni prihajala na delo od 1.2.1996 dalje, zato ji tožena stranka ne priznava obstoja delovnega razmerja za čas od 1.2.1996 do 14.4.1996, ne glede na kasneje sprejeti sklep št. 154 z dne 20.5.1998. V kolikor bi sodišče vsebinsko odločilo o prenehanju delovnega razmerja tožnice z dnem 1.2.1996, je sklep tožene stranke z dne 20.5.1998 brezpredmeten. Tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točkah 1 in 4 I. odstavka izreka. Navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrglo tožbo za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996. Nadzorni svet je navedeni sklep odpravil po vložitvi tožbe, zato je ob vložitvi tožbe obstajal pravni interes na strani tožeče stranke. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja po 14.4.1996, plačilo nadomestila plače in vrnitev na delo še ni zapadel. Tožena stranka je dne 20.5.1998 izdala sklep št. 154 o prenehanju delovnega razmerja z dnem 15.4.1996, zoper katerega je tožeča stranka vložila ugovor, ki ga je tožena stranka zavrnila. Zato je tožnica iz previdnosti dne 9.9.1998 vložila novo tožbo za razveljavitev navedenih sklepov. Z izdajo sklepa z dne 20.5.1998 je tožeča stranka priznala zahtevek tožeče stranke, ki zajema časovno obdobje do 14.4.1996, kljub navedenim sklepom pa bi sodišče moralo ugoditi tožbenemu zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja po tem datumu. Sklep z dne 20.5.1998 bi lahko vplival na zahtevek tožnice le, če bi bil ob izdaji sodbe pravnomočen, v obravnavani zadevi pa ob zaključku glavne obravnave sklep o prenehanju delovnega razmerja, po katerem tožnici preneha delovno razmerje dne 15.4.1996, še ni bil pravnomočen. Pritožbi nista utemeljeni. V postopku pred sodiščem prve stopnje sodišče ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90 - ZPP/77), zato tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 13. točki tega člena, ki jo v pritožbi uveljavlja tožena stranka, ni podana. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, pa tudi izrek sodbe ni v nasprotju sam s sabo. Izrek sodbe je v točki I/1 sicer nepravilen, ker je sodišče s sodbo zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 11 z dne 1.2.1996. Kadar se tožba zavrže, sodišče o tem odloči s sklepom in ne s sodbo (325. člen ZPP/77). Sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi nepravilno poimenovalo svojo odločitev o zavrženju dela tožbe kot sodbo, vendar pa ta pomanjkljivost nima narave absolutne bistvene kršitve določb postopka. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti odločitve pod točko I/1 izreka sodbe, s katero je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. 11 z dne 1.2.1996, ker je ugotovilo, da je navedeni sklep razveljavila tožena stranka sama. Zaključek sodišča, da zato tožeča stranka nima več pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996, je torej pravilen, odločitev pa je v skladu z določbo 2. odstavka 187. člena ZPP/77. Po tej določbi se ugotovitvena tožba (med katere sodijo tudi tožbe za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja in ugotovitev obstoja delovnega razmerja) lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, ali če ima tožnik pravno korist od vložitve takšne tožbe. Med posebne predpise v smislu citirane določbe 2. odstavka 187. člena ZPP/77 spadajo tudi določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ št. 60/89, 42/90 - ZTPDR), zlasti 79., 80. in 83. člen, ki urejajo varstvo pravic delavcev in sodno varstvo, ki je dopustno le zoper dokončne odločbe oz. odločbe in sklepe, izdane pri delodajalcih na prvi stopnji, zoper katere je delavec ugovarjal, pristojni organ delodajalca pa o ugovoru ni odločil (molk organa). Kadar pa delodajalec sam razveljavi sklep, zoper katerega je delavec uveljavljal sodno varstvo, so s tem odpravljene vse njegove pravne posledice, zato pogoji za sodno varstvo niso več podani, ker je pravna korist tožnika odpadla. V tem delu je torej pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe, s katero je odpravljen sklep nadzornega sveta tožene stranke št. 335 z dne 12.3.1996. Z navedenim sklepom je nadzorni svet na seji dne 21.2.1996 zavrnil ugovor tožeče stranke zoper sklep z dne 31.1.1996 (pravilen je očitno datum 1.2.1996) o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dnem 1.2.1996. Sklep v.d. direktorja o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996 ter sklep o zavrnitvi ugovora zoper ta sklep z dne 21.2.1996 sta sicer nedeljiva celota, saj prvostopenjski sklep šele z izdajo sklepa o zavrnitvi ugovora postane dokončen in izvršljiv. Logično bi bilo, da bi tožena stranka, če se je že odločila za razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996, razveljavila oba sklepa skupaj zaradi njune povezanosti. Tega pa očitno ni storila, saj je iz sklepa 443-96 z dne 9.4.1996 (ki je bil sprejet na seji nadzornega sveta 29.3.1996) razvidno, da je bil razveljavljen le prvostopenjski sklep, čeprav tožena stranka zatrjuje nasprotno. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je sklep o zavrnitvi ugovora odpravilo samo. V delovnem pravu glede na 23. in 24. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) "odprava" sklepov delodajalcev ni predvidena, zato bi sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, če bi sklep razveljavilo, vendar pritožbeno sodišče v tem delu ni posegalo v odločitev prvstopenjskega sodišča, ker to ni smiselno in sprememba ne bi imela nobenih posledic. Razlogom, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo odločitev v točki I/2 izreka izpodbijane sodbe, ni mogoče v celoti pritrditi, vendar je sodba kljub temu pravilna. Dejstvo je, da o prenehanju delovnega razmerja tožnici z datumom 1.2.1996 ni odločal nadzorni svet, ampak v.d. direktorja tožene stranke, kot pravilno navaja pritožba. Glede na razveljavitev sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996 ter sklepa o zavrnitvi ugovora z dne 12.3.1996 je sodišče prve stopnje tožeči stranki utemeljeno priznalo obstoj delovnega razmerja od tega dne dalje do 14.4.1996. S tem je vzpostavilo stanje, kakršno bi bilo, če ne bi bilo nezakonitega sklepa z dne 1.2.1996 o prenehanju delovnega razmerja, potrjenega s sklepom o zavrnitvi ugovora. Delavcu lahko delovno razmerje zakonito preneha le na podlagi pisnega sklepa delodajalca, iz razlogov, ki so določeni v zakonu (100. člen Zakona o delovnih razmerjih - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93). Zato je stališče pritožbe tožene stranke, da tožnici ne priznava delovnega razmerja od 1.2.1996 do 14.4.1996, češ da tožnica na lastno željo ni prihajala na delo od 1.2.1996 dalje, povsem nesprejemljivo in nima nikakršne opore v veljavnih predpisih, ki urejajo prenehanje delovnega razmerja. Pritožba tožene stranke torej tudi v tem delu ni utemeljena. Neutemeljena pa je tudi pritožba tožeče stranke, ki izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje v točki I/4 izreka, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja po 15.4.1996 ter na zavrnitev reintegracijskega zahtevka. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je štelo, da tožbenemu zahtevku v tem delu ni mogoče ugoditi zaradi naknadno, med sodnim postopkom izdanega sklepa o prenehanju delovnega razmerja (z dne 20.5.1998), s katerim je tožena stranka odločila, da tožnici preneha delovno razmerje dne 15.4.1996, s čemer je priznala zahtevek glede obstoja delovnega razmerja od 1.2.1996 do 14.4.1996. Čeprav naknadno izdani sklep iz leta 1998 ob izdaji sodbe še ni bil pravnomočen, ga je treba upoštevati. Kljub razveljavitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.2.1996 in sklepa z dne 12.3.1996 o zavrnitvi ugovora, ki sta bila predmet sodne presoje v tem individualnem delovnem sporu, ni mogoče ugoditi niti reintegracijskemu zahtevku tožnice niti zahtevku za priznanje obstoja delovnega razmerja po 15.4.1996, ker je tožnici v času, ko je tekel sodni postopek, prenehalo delovno razmerje na drugi pravni podlagi oz. na podlagi novega sklepa o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenih izostankov z dela z dne 20.5.1998. O obstoju delovnega razmerja po 15.4.1996 ter o vrnitvi na delo bo torej sodišče odločalo v drugem postopku, saj je tožnica dne 9.9.1998 vložila novo tožbo za razveljavitev sklepa delovnega razmerja z dne 20.5.1998. Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani, saj je prvostopenjsko sodišče na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP/77 pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe. Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP/77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP/99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).