Jedro

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPIZ se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86), če z zakonom (ZPIZ) ni drugače določeno. Ta določba velja tudi za obnovo postopka. Pogoji za obnovo postopka so tako določeni v 249. členu ZUP, kjer je določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, med drugim obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi nove dokaze, ki bi mogli samo zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi ta dejstva ali bi bili ti dokazi znani ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek tožnika, da se razveljavita odločbi tožene stranke št. P-803.976 z dne 7.10.1996 in 11.4.1996, s katerima je bil zavrnjen predlog tožnika za obnovo postopka in odmero višje invalidske pokojnine z upoštevanjem drugačnih zavarovalnih osnov.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožnika zoper prvostopenjsko sodbo kot neutemeljeno in potrdilo njegovo odločitev.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil laično revizijo, s katero je v glavnem izpodbijal ugotovljeno dejansko stanje. Navajal je, da so bile pri izračunu pokojninske osnove upoštevane napačne zavarovalne osnove, kar naj bi imelo za posledico napačen izračun invalidske pokojnine. Predlagal je, da zadevo pregleda revizor.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v delu, kjer se revizija nanaša na ugotovitev dejanskega stanja, ni preizkušalo.

Drugostopenjsko in prvostopenjsko sodišče sta pravilno uporabili določbe zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98).

Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPIZ se pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uveljavljajo po zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86), če z zakonom (ZPIZ) ni drugače določeno. Ta določba velja tudi za obnovo postopka. Pogoji za obnovo postopka so tako določeni v 249. členu ZUP, kjer je določeno, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, med drugim obnovi, če se zve za nova dejstva ali najde ali pridobi nove dokaze, ki bi mogli samo zase ali v zvezi z že izvedenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi ta dejstva ali bi bili ti dokazi znani ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnik predlogu za obnovo postopka kot nove dokaze priložil odločbe Republiške uprave za družbene prihodke za leto 1985, 1986 in 1987. Te odločbe je tožnik tudi prejel v letih 1985, 1986 in 1987, zato v letu 1995, ko je vložil predlog za obnovo postopka, ne morejo pomeniti novega dokaza, saj mu je bila pokojnina odmerjena že v letu 1991 (zoper to odmero v letu 1991 ni vložil pritožbe). Glede na to, da v predlogu na obnovo postopka tožnik ni navajal novih dejstev niti ni predlagal novih dokazov, je že tožena stranka njegov predlog za obnovo postopka pravilno in v skladu z veljavnimi predpisi zavrnila kot neutemeljen.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZUP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).