Jedro

Tožnik v tožbi zgolj pavšalno in nekonkretizirano navaja, da po nezgodi ne more več opravljati dela, ki ga je opravljal prej, vendar pa ne pojasni niti, katero je to delo, ki ga po nezgodi ne opravlja več, niti, kako se to v njegovem življenju po nezgodi odraža, zato je njegov odškodninski zahtevek iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti pravilno zavrnjen.

ZOZKD vrste priznane škode po tem zakonu taksativno našteva v 8. členu, med njimi pa škode zaradi strahu ni. Ker je na podlagi ZOZKD mogoče priznati le odškodnino za tiste vrste škode, ki jo zakon kot podlago za prisojo odškodnine priznava, je tudi zahtevek iz naslova odškodnine za strah pravilno zavrnjen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj pri Vladi Republike Slovenije tožnikovi zahtevi za uveljavljanje odškodnine kot žrtvi kaznivega dejanja delno ugodila in mu priznala odškodnino za telesne bolečine v višini 500,00 €, v ostalem pa njegov zahtevek zavrnila. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri Ministrstvu za pravosodje vložil zahtevo na podlagi ZOZKD, v kateri navaja, da sta ga dne 19. 5. 2007 neznana storilca v parku hudo telesno poškodovala. Tožnik je pri tem utrpel zlom leve zigomatične kosti z dislokacijo, zaradi česar je bil hospitaliziran od 22. 5. 2007 do 29. 5. 2007 in operiran. V bolniškem staležu je bil do 8. 6. 2007. Zahteval je odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v skupni višini 8.500,00 € ter za izpad dohodka 117,01 €. Po dopolnitvi je komisija ugotovila, da so zahtevi priložene vse listine navedene v 30. členu ZOZKD in da je izpolnjen formalni pogoj za priznanje odškodnine iz 5. in 6. člena tega zakona. V skladu z določbami Pravilnika o značilnih poškodbah za določanje odškodnin za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 94/2006) je komisija ocenila, da gre v tem primeru glede na njegove okoliščine, stopnjo bolečine zaradi poškodbe ali okvare zdravja in glede na trajanje bolečin za primer, ki sodi v kategorijo srednje hudi primeri. Glede na to, je po 9. členu ZOZKD upoštevajoč predpisan razpon za tak primer telesnih bolečin, ki je med 100,00 in največ 1000,00 € v skladu z načelom pravične denarne odškodnine, določila odškodnino v znesku 500,00 €.

Zahtevek za duševne bolečine, za katere se odškodnina prizna v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami), pa je Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj v celoti zavrnila, ker glede obstoja te škode tožnik ni predložil nobenega dokaza, čeprav je bil k temu pozvan. Komisija pa je zavrnila tudi zahtevek za izgubo na zaslužku, saj ta škoda glede na določila ZOZKD ni priznana, vrste škode, ki se lahko priznajo po ZOZKD, pa so v 8. členu tega zakona taksativno naštete.

Tožnik v tožbi navaja, da mu je z izpodbijano odločbo priznan prenizek znesek glede na utrpele poškodbe in posledice, ki so mu ostale. Zatrjuje, da je trpel hude telesne bolečine trideset dni, nato trideset dni srednje hude, srednje lahke pa trpi še vedno. Tekom zdravljenja je bil hospitaliziran in operiran, hodil je na preglede. Zaradi stresnega dogodka je trpel zelo močan primarni strah pa tudi sekundarni strah, saj se je bal za izid negotovega zdravljenja. Utrpel je tudi duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj po nezgodi ne more opravljati svojega dela, ki ga je opravljal pred nezgodo. Zatrjuje, da je vse potrebne listine za odločitev o zahtevku predložil, zato je imela komisija, ki odloča o zahtevku, dovolj podlage, da bi odločila tudi glede zahtevka za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnik zahteva še plačilo 2.000,00 € iz naslova fizičnih bolečin, za primarni in sekundarni strah 600,00 € in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti 2.000,00 €. Predlaga, da sodišče s sodbo toženi stranki naloži še plačilo zneska 4.600,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.10.2007 do plačila, zahteva pa tudi povrnitev stroškov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne iz v izpodbijani odločbi navedenih razlogov.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi ni sporno, da tožnik izpolnjuje formalne in materialne pogoje za priznanje odškodnine po 5. in 6. členu ZOZKD. Sporna pa je višina odškodnine za telesne bolečine ter ali je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine in strah.

Za telesne bolečine se glede na okoliščine primera, stopnjo bolečin zaradi poškodbe ali okvare zdravja, trajanje bolečin in v skladu z načelom pravične denarne odškodnine določi odškodnina po v 9. členu ZOZKD določeni shemi, kjer je za srednje hude primere določena odškodnina od 100,00 do 1.000,00 €. Za duševne bolečine se glede na okoliščine primera ter stopnjo in trajanje bolečin v skladu z določbami Obligacijskega zakonika prizna odškodnina največ do 10.000,00 € (10. člen ZOZKD).

Postopek za uveljavljanje odškodnine je urejen v IV. poglavju ZOZKD, glede vprašanj postopka, ki v tem zakonu niso urejena pa se po 3. člen ZOZKD smiselno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami). Zahtevo za uveljavljanje odškodnine vloži prosilec pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje na obrazcu, ki ga določi minister za pravosodje (27. člen ZOZKD). Zahteva mora vsebovati osebne podatke prosilca, opis dejanja, opis posledic dejanja in navedbo vrste odškodnine, ki jo zahteva (prvi odstavek 28. člena ZOZKD). Zahtevi morajo biti priložene listine, navedene v prvem odstavku 30. člena ZOZKD, to je dokazilo o državljanstvu, potrdilo policije o zaznavi oziroma naznanitvi dejanja kot kaznivega dejanja, ustrezna zdravniška potrdila oziroma listine, ki izkazujejo, da je upravičenec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine, izjavo upravičenca o uveljavljanju posameznih vrst škode priznane s tem zakonom iz drugih pravnih naslovov in druge listine, ki dokazujejo obstoj pogojev po tem zakonu in upravičenec z njimi razpolaga. Listine morajo biti v izvirniku ali overjenem prepisu, listinam v tujem jeziku mora biti priložen overjen prevod (drugi in tretji odstavek 30. člena ZOZKD).

Kot izhaja iz predloženega spisa je tožnik uveljavljal odškodnino na predpisanem obrazcu. V tem obrazcu je v rubriki III.a) opisal dogodek, v rubriki III.b) je opisal posledice dejanja, v rubriki IV. pa je navedel, da zahteva za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah ter duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v skupnem znesku 8.500,00 €. Razen tega je zahteval še povrnitev materialne škode za izgubo pri zaslužku 117,01 €, česar pa v upravnem sporu več ne uveljavlja.

Vlogi je priložil medicinsko dokumentacijo (ambulantni karton, odpustno pismo), potrdilo o upravičeni zadržanosti z dela, kazensko ovadbo, potrdilo delodajalca o manj prejeti plači, obvestilo Policijske uprave o zaključku policijske preiskave, potrdilo o naznanitvi kaznivega dejanja in potrdilo o državljanstvu. Po prejemu te zahteve je komisija z dopisom z dne 9. 10. 2007 tožnika pozvala, naj predloži izjavo upravičenca o uveljavljanju posameznih vrst škode, priznane z ZOZKD iz drugih pravnih naslovov ter druge listine, ki dokazujejo obstoj pogojev po ZOZKD. Opozorjen je bil tudi na formalne in materialne pogoje za uveljavljanje odškodnine po tem zakonu.

Po prejemu tega poziva je tožnik pristojni komisiji poslal še tožnikovo izjavo, kopijo potnega lista in potrdilo o državljanstvu.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev upravnega postopka, je tožnik zaradi dogodka z dne 19. 5. 2007 utrpel zlom leve zigomatične kosti z dislokacijo, bil je hospitaliziran od 22. 5. 2007 do 29. 5. 2007 in tudi operiran. V bolniškem staležu je bil do 8. 6. 2007. Značilne poškodbe za posamezne kategorije primerov po ZOZKD določa Pravilnik o značilnih poškodbah za določanje odškodnine za telesne bolečine ali okvaro zdravja žrtvam kaznivih dejanj (v nadaljevanju Pravilnik, Uradni list RS, št. 94/2006 s spremembami). Ta poškodbe razvršča v šest kategorij, tudi po presoji sodišča pa je ugotovitev prvostopnega organa, da je tožnikove poškodbe treba razvrstiti med srednje hude primere, kamor po določilu prve alinee drugega odstavka 3. člena Pravilnika, sodijo srednje težki zlomi brez komplikacij (tudi zlom čeljusti in zlom lobanjskega svoda) pravilna. Za telesne bolečine za srednje hude primere pa je mogoče določiti odškodnino med 100,00 in 1.000,00 €. Pristojna komisija je tožniku iz tega naslova odmerila 500,00 €, kar je po presoji sodišča upoštevajoč kriterije iz prvega odstavka 9. člena ZOZKD, to je glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin ter trajanje zdravljenja nasploh primerna in pravična odškodnina. Res je bil tožnik operiran in hospitaliziran, vendar pa zapletov med zdravljenjem ni bilo, tožnik pa je bil v bolniškem staležu do 8. 6. 2007. Celotno zdravljenje je torej trajalo tri tedne. Upoštevajoč zgoraj navedene kriterije je torej tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev, po kateri tožniku iz tega naslova pripada 500,00 €, pravilna.

Komisija za odločanje o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj pa je pravilno zavrnila tudi zahtevek za duševne bolečine. Za duševne bolečine se glede na okoliščine primera, stopnjo in trajanje bolečin v skladu z določbami Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami) prizna odškodnina največ do 10.000,00 €. Tožnik v zahtevi navaja, da zahteva odškodnino iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar pa ne v zahtevi, ne v njeni dopolnitvi in tudi ne v tožbi ne navaja, v čem se pri tožniku zmanjšanje življenjske aktivnosti kaže. Tožnik v tožbi zgolj pavšalno in nekonkretizirano navaja, da po nezgodi ne more več opravljati dela, ki ga je opravljal prej, vendar pa ne pojasni niti katero je to delo, ki ga po nezgodi ne opravlja več, niti kako se to v njegovem življenju po nezgodi odraža. OZ, na katerega se sklicuje 10. člen ZOZKD, v 179. členu določa, da je oškodovanec upravičen do odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Po končanem postopku pred pristojno komisijo in ko tožnik niti v tožbi ne navaja okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da je škoda iz naslova zmanjšanja življenjske aktivnosti sploh nastopila, sodišče pritrjuje zaključku iz izpodbijane odločbe, da pogojev za prisojo odškodnine iz tega naslova ni.

Tožnik v tožbi še vedno vztraja pri zahtevku iz naslova strahu. ZOZKD vrste priznane škode po tem zakonu taksativno našteva v 8. členu, med njimi pa škode zaradi strahu ni. Ker je na podlagi ZOZKD mogoče priznati le odškodnino za tiste vrste škode, ki jo zakon kot podlago za prisojo odškodnine priznava, je tudi zahtevek iz naslova odškodnine za strah pravilno zavrnjen.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

K 2. točki izreka: Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.