Jedro

Da je obdolžena ravnala posredno in ne neposredno, kot bi ji po pritožbeni obrazložitvi moralo biti dokazano, je opisano že v izreku sodbe. Ravnala je po pooblaščencu in po A. A., kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo po njunih povezavah z obdolženo in po vsebini njunih ravnanj, ko različno od obdolženke očitno nista vedela, da sodelujeta pri storitvi kaznivega dejanja oziroma da sta bila za storitev izrabljena (prvi odstavek 20., člena KZ-1).

Izrek

I. Pritožba obdolžene B. B. in pritožba njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženo se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje s sodbo I K 24794/2015 z dne 14. 3. 2022 obdolženo B. B. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter ji izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora, v katero ji je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo že prestan čas v zaporu od 17. 5. 2021 do 22. 7. 2021. Po prvem in drugem odstavku 74. člena KZ-1 ter po prvem v zvezi z drugim odstavkom 95. člena KZ-1 je obdolženi naložilo plačilo 65.114,31 EUR, kar ustreza delu s kaznivim dejanjem pridobljene protipravne premoženjske koristi z dovoljenim obročnim odplačilom v treh obrokih v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obdolžena je bila po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščena vrnitve stroškov tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse, po prvem odstavku 95. člena ZKP pa mora plačati stroške kazenskega postopka iz 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. To so nagrada in potrebni izdatki pooblaščencev oškodovancev C. C., Č. Č., D. D. in E. E., ki so bili po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnimi zahtevi napoteni na pravdo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila obdolžena in njen zagovornik. Obdolženkina pritožba je laična brez navedbe izpodbojnih razlogov in pritožbenega predloga ter še vedno toliko obrazložena, da je mogoče razumeti, da nasprotuje ugotovljenim odločilnim dejstvom in da si prizadeva, da bi bila sodba vsaj razveljavljena, če že ne spremenjena tako, da bi bila obtožbe oproščena. Obdolženkin zagovornik se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Sodišču druge stopnje predlaga, da sodbo spremeni tako, da obdolženo obtožbe oprosti ali da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Obdolžena je pritožbo obrazložila z izjavo, da ni storila nikakršnega kaznivega dejanja in da ni kriva. Obrazložitev je posplošena, brez da bi bila znana konkretna odločilna dejstva v zvezi z izvršitvijo kaznivega dejanja in pritožničino krivdo, ki jih sodišče prve stopnje po njenem, bodisi ni ugotovilo pravilno ali jih sploh ni ugotovilo. Glede na to, in ker je sodišče druge stopnje pri pritožbenem preizkusu po prvem odstavku 383. člena ZKP omejeno z delom ter obsegom pritožbe je odgovoriti le, da pritožnica s takšno pritožbeno obrazložitvijo dvomov v odločilna dejstva kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, ne more povzročiti.

5. Obdolženkin zagovornik neposredno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z obrazložitvijo, v kateri je najprej povzel del besedila iz navedene zakonske določbe in nato grajal dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbo oškodovanke C. C., ter prič A. A. in F. F. Pomeni, da manjkajočih razlogov in manjkajočih razlogov o odločilnih dejstvih ter nejasnosti razlogov in precejšnjega nasprotja o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, dejansko ni obrazložil, v preostalem pa je pritožbena obrazložitev predmet izpodbojnega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je zato navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka preizkusilo le še po zapovedi iz 1. točke prvega odstavka 383. člena ZKP, pri čemer kršitev, ki bi bile v zvezi z izrekom ali razlogi napadene sodbe ni zasledilo. Ostali del pritožbene obrazložitve je bil preizkušen znotraj izpodbojnega razloga h kateremu po vrsti sodi in o katerem se bo sodišče druge stopnje posebej izjavilo.

6. Kršitve kazenskega zakona so naštete v 372. členu ZKP. Kršitve, ki bi bila posledica zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kot to zatrjuje pritožnik, ni med njimi, ker ni mogoča. Sodišče namreč krši kazenski zakon le, ko na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje posamezno kazensko materialno določbo ne uporabi ali jo uporabi nepravilno. Sicer je opredelitev dveh po vrsti različnih izpodbojnih razlogov iz prvega odstavka 370. člena ZKP s predpisanimi različnimi pravnimi posledicami iz prvega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena nesmiselna ter je bilo pritožnika že glede na ugotovljeni način uveljavljanja navedenega izpodbojnega razloga zavrniti.

7. Po pritožbeni obrazložitvi obdolženi ni bilo dokazano, da je predložila oporoko na sodišče ampak le, da je sporočila, da je bila oporoka napravljena in kje se nahaja. Razen tega obdolženi ni bilo dokazano, da je vedela, da oporoka ni bila napravljena po oporočiteljici, da je podpis na oporoki ponarejen oziroma da bi ga naj celo sama ponaredila. Dejansko stanje v tej smeri sploh ni bilo ugotovljeno. Pa tudi sicer se sodišče prve stopnje v dokazni oceni opira na domneve in indice, medtem ko zaslišani oškodovanci, bodisi niso povedali ničesar odločilnega ali so bili pri tem neverodostojni. Na drugi strani so bile zaslišane priče G. in H. ter A. A., F. F. in I. I., ki so obdolženkin zagovor potrjevale. Prvi dve priči glede odnosov med obdolženo, oporočiteljico in oškodovano C. C., o čemer priči J. J. in K. K., na kateri se je sodišče prve stopnje sklicevalo, nista vedeli ničesar. Drugi dve priči sta potrjevali obdolženkin zagovor glede nastanka oporoke, medtem ko je zadnja priča obdolženkin zagovor potrjevala v obeh navedenih okoliščinah. Pri izpovedbah prič A. A. in F. F. pritožnik posebej opozarja na nedopustnost dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z njunim slovesom, ko nobeden od njiju ni bil pravnomočno obsojen in ko po nobenem dokazu ne izhaja, da bi obdolžena za ugotovljeni sloves prič vedela. Na koncu pritožnik nasprotuje še dokazni oceni izvedenskega mnenja izvedenca grafologa, ki v mnenju ni ugotovil, kdo je oporoko podpisal, ampak le na ravni 75 % zanesljivosti, da oporoke ni podpisala pokojnica in da je ponarejevalec poznal prave podpise pokojnice, saj se je v nekaterih segmentih skušal približati njenim podpisom. To je za ugotovitev o obdolženki kot ponarejevalki oporoke ali vsaj, da je za ponarejenost vedela, premalo. Še zlasti, ker pridobitev podpisa s strani oporočiteljici neznanih oseb ni ničesar nenavadnega ali celo nedopustnega. Sploh pa so zaslišani oškodovanci povedali, da so vedeli, da oporoka ni bila sestavljena po pokojni in da je bila najverjetneje ponarejena. Pomeni, da niso mogli biti spravljeni v zmoto in obdolženi kaznivo dejanje že zato ni moglo biti dokazano.

8. Sodišče druge stopnje povzeti pritožbeni obrazložitvi ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je v 7. točki obrazložitve sodbe izhajalo iz dejstev, ki so sestavljale tako imenovani objektivni potek dogodkov. To je pomembno, ne samo zaradi splošne preglednosti dokazne ocene ampak zlasti, ker je bilo že iz tega dela jasno razvidno, kdo je kaj pred, med in po zapuščinskem postopku po pokojni L. L., storil. Da je obdolžena ravnala posredno in ne neposredno, kot bi ji po pritožbeni obrazložitvi moralo biti dokazano, je opisano že v izreku sodbe. Ravnala je po pooblaščencu in po A. A., kar vse je sodišče prve stopnje ugotovilo po njunih povezavah z obdolženo in po vsebini njunih ravnanj, ko različno od obdolženke očitno nista vedela, da sodelujeta pri storitvi kaznivega dejanja oziroma da sta bila za storitev izrabljena (prvi odstavek 20., člena KZ-1). Dokazovanje v smeri obdolženkine neposredne predložitve oporoke je bilo zato odveč, medtem ko je bila podlaga za dokazovanje obdolženkine zavesti, njen zagovor z jedrom, da je predložena oporoka izvirala od oporočiteljice in da je izražala njeno voljo. Ker takšen zagovor po dokazovanju ni vzdržal, pritožbena obrazložitev o nedokazanosti obdolženkine zavesti, da oporoka ni bila napravljena po oporočiteljici in da je podpis na oporoki ponarejen, ne pomeni drugega kot nakazovanje na dejstva, ki jih obdolžena v zagovoru ni zatrjevala, če že ne njegovega prilagajanja po obremenjujočih ugotovitvah izvedenca grafologa. Sploh pa bi pritožbeno nakazovanje, povezano z ostalimi dejstvi iz obdolženkinega zagovora vodilo v izkustveno nesmiselno ugotovitev, da je oporočiteljica dala A. A. in F. F. v podpis oporoko, ki je dejansko ni napravila in podpisala.

9. Sodišče druge stopnje se v nadaljevanju ne strinja s pritožbeno oceno izpovedb oškodovancev, saj so vsi razmeroma enotno opisali omenjeni objektivni potek dogodkov in posebej okoliščine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so oporoko zmotno priznali. Drugače bi bilo v primeru, ko bi oškodovanci pred priznanjem vedeli, da je oporoka ponarejena, česar pa v nasprotju s pritožbeno obrazložitvijo po nobeni izpovedbi ali katerem koli drugem dokazu ni mogoče ugotoviti. Čeprav se je sodišče druge stopnje v splošnem strinjalo s pritožnikom, da so v pritožbeni obrazložitvi posebej navedene priče, posredno in tudi neposredno potrjevale obdolženkin zagovor, se tedaj njihove izpovedbe ne ujemajo z ugotovitvami izvedenca grafologa, ki so povsem določne in izpovedbe skupaj z zagovorom praktično izpodbijajo. Če bi bila namreč oporočiteljica v boljših odnosih z obdolženo kot z oškodovano C. C., o čemer so po pritožbeni obrazložitvi izpovedovale priče G. in H. ter I. I., in če je oporoko po izpovedbah prič A. A., F. F. in posredno I. I., resnično napravila oporočiteljica, potem je to nezdružljivo z izvedenčevo ugotovitvijo, da oporočiteljica oporoke ni podpisala. Nasprotno torej od izpovedb oškodovancev, ki se z izvedenčevimi ugotovitvami ujemajo ter skupaj z izpovedbo prič J. J., K. K. in M. M., ki mimogrede v pritožbeni obrazložitvi ni omenjena, kažejo na to, da pokojna L. L. z obdolženo ni bila v toliko boljših odnosih kot z oškodovano C. C. in drugimi oškodovanci, da bi bi bilo treba prav v tej okoliščini iskati nagibe za njeno posmrtno razpolaganje s premoženjem po priloženi oporoki.

10. Glede na zgornje ujemanje izpovedb oškodovancev z ugotovitvami izvedenca grafologa ter povezano z izpovedbami prič, ki so izpovedbe oškodovancev potrjevale na eni strani ter glede na manjkajoče ujemanje izpoved prič, ki so posredno ali neposredno potrjevale obdolženkin zagovor na drugi, se dokazna ocena sodišča prve stopnje v zvezi z ugledom ali slovesom prič A. A. in F. F. izkaže za manj pomembno, a vendar za dovoljeno. Posameznikova nedolžnost kot domneva iz 27. člena Ustave ne zapoveduje njegovega ugleda na način, da vanj ne bi bilo mogoče ali dovoljeno dvomiti. Ugled je v prvi vrsti odvisen od posameznikovih dejanj, pri čemer za njegovo izgubo ali zmanjšanje ni nujno, da bi bila vsa dejanja določena kot kazniva in nato storilcu dokazana. Zadostujejo tudi druga, običajno ali moralno sporna dejanja, za katera pa spet ni mogoče izključiti, da ne bodo na tak ali drugačen način po državnih organih obravnavana. Da posameznikov ugled tedaj ne more biti enak ugledu po običajno ali moralno nespornih dejanjih je jasno, kot je po razumljivih razlogih v 17. točki obrazložitve sodbe jasno, da je bistvo dokazne ocene v tem delu, ugotovljeni kontrast med okoliščinami na oporočiteljičini strani in okoliščinami, v katerih sta, nihče drug kot priči A. A. in F. F. oporoko podpisala. V pritožbeni obrazložitvi posebej izločeni stavek na 16. strani sodbe: „Dejstvo, da sta za to prejela plačilo itd.“ je zato povsem (objektivno) razumljiv, sodišče prve stopnje pa grajane dokazne ocene ni utemeljevalo z nedovoljenimi predsodki kot to posredno izhaja iz pritožbene obrazložitve ampak z dejstvi, povezanimi z navedenima pričama pred podpisom oporoke, ki so na ugotovljeni način smela biti ocenjena.

11. Ker je izvedenec grafolog po pravilni oceni sodišča prve stopnje določno obrazložil kontekst postavljene lestvice ugotovitve o ponarejenosti podpisa na priloženi oporoki, ker ugotovitev, kar je še zlasti pomembno temelji na številnih pokazateljih in ker po opisu dejanja ni pomembno, kdo je oporoko v resnici podpisal, sodišče druge stopnje pritožbenim nasprotovanjem v zvezi z odločilnimi dejstvi niti v tem delu ni sledilo.

12. Obdolžena se zoper odločbo o kazenski sankciji ni pritožila, po zagovornikovi pritožbi pa je izbrana kazenska sankcija pretirana, saj je mogoče v sodni praksi za storilce tovrstnih kaznivih dejanj zaznati zgolj izrečene pogojne obsodbe in ne izrečenih zapornih kazni, posebej glede na dejstvo, da obdolžena ni bila predkaznovana.

13. Sodišče druge stopnje je odločbo o kazenski sankciji preizkusilo glede na izpodbojni razlog, ki ga je obdolženka uveljavljala v pritožbi (386. člen ZKP) ter neposredno po zagovornikovi pritožbi. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje odločitev o izbiri kazenske sankcije pravilno utemeljilo na teži kaznivega dejanja, ki je zaradi višine pridobljene premoženjske koristi in načina zlorabljenega zaupanja razmeroma velika, medtem ko obdolženkina predhodna neobsojenost kot edina olajševalna okoliščina izreka pogojne obsodbe sama zase ne opravičuje. Še zlasti, ker obdolženkin zagovornik v pritožbeni obrazložitvi ni navedel konkretne sodne prakse, po kateri so sodišča obdolžencem ob identičnih obteževalnih in olajševalnih okoliščinah ter enakem razmerju med njimi, očitno ne-individualizirano izrekajo pogojne obsodbe. Končno, po omenjenem 386. členu ZKP je bilo treba preizkusiti še odločbo o odvzemu premoženjske koristi, ki ji pritožnika sicer nista nasprotovala. Podobno kot pri odločbi o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje tudi v tem primeru ugotovilo, da je bila obdolženi premoženjska korist odvzeta ob ustreznih dejanskih podlagah in pravilno uporabljenih zakonskih pooblastilih. Razlogov za poseg v odločbo o odvzemu premoženjske koristi tako ni bilo in ji je sodišče druge stopnje le še pritrdilo.

14. Po obrazloženem, in ker sodišče druge stopnje pri preostalem preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno samo paziti, je o pritožbi obdolžene B. B. in o pritožbi njenega zagovornika odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Odločba o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 98. člena in četrtem odstavku 95. člena ZKP. Obdolženka nima premoženja, njeni prejemki pa niso visoki. Glede na to, in glede na višino odvzete premoženjske koristi ter dolžnost plačila nagrade in potrebnih izdatkov pooblaščencev oškodovancev, kakor tudi, da bo morala biti izrečena kazen zapora izvršena, je sodišče druge stopnje obdolženo plačila sodne takse oprostilo.