Jedro

Tožnik ki je vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik (imetnik pravice uporabe) ni upravičen zahtevati zaznambe spora, v katerem zahteva od toženca izročitev nepremičnine.

Izrek

Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za zaznambo spora se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožba prvetožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbi prvetožene stranke zoper sodbo zaradi izostanka pa se ugodi in se izpodbijana sodba zaradi izostanka r a z - v e l j a v i ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje.

Stroški pritožbenega postopka so del nadaljnjih pravdnih stroškov.

Obrazložitev

S prvonavedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke, da se pri nepremičninah parcelna štev. 353 vl. štev. 295 in parc. štev. 356 vl. štev. 868 obe k.o. ... - mesto zaznamuje spor, ki ga je tožeča stranka sprožila z vložitvijo tožbe zaradi vrnitve nepremičnine v posest, plačila 10.000 DEM in ugotovitve ničnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da niso podani pogoji za zaznambo spora iz 44. člena Zakona o zemljiški knjigi. Z drugonavedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog prvetožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, z izpodbijano sodbo zaradi izostanka pa je ugotovilo, da je pogodba, sklenjena dne 8.6.1993 med tožečo in prvotoženo stranko nična, in naložilo prvotoženi stranki, da je dolžna izročiti tožeči stranki nepremičnino v ..., parc.štev. 356 vl. štev. 868 k.o. ... - mesto in nepremičnino v ..., Resslova 1 parc. štev. 353 vl. štev. 295 k.o. ... - mesto v 8-ih dneh. Poleg tega je prvotoženi stranki naložilo, da plača tožeči stranki 10.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vložitve tožbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.3.1995 dalje do plačila v 8-ih dneh. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih mora prvotožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 53.200,00 SIT v 8-ih dneh. Zoper prvonavedeni sklep je tožeča stranka vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj pritožbi pritožbeno sodišče ugodi in pobijani sklep spremeni. Meni, da je zaznamba spora v zemljiški knjigi v obravnavani zadevi utemeljena, saj gre za spor o nepremičnini, zahtevek pa je uperjen zoper prvotoženo stranko, ki zatrjuje pridobitev stvarne pravice na pravnem temelju, ki pa naj ne bi bil sposoben za vpis v zemljiško knjigo. Zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje se je pritožila prvatožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga njegovo razveljavitev. V pritožbi navaja, da so zahteve sodišča prve stopnje do prvetožene stranke in njenega pooblaščenca neživljenjske. Zaradi hudega bronhitisa in visoke temperatura pooblaščenec ni bil zmožen urejati nikakršnih zadev, ki so bile povezane s službo. Izredno težko je tudi govoril, zaradi česar je bilo praktično nemogoče pravno nerazgledani osebi, ki ga je pospremila k zdravniku, dajati napotke glede slednjega. Predvsem bi moralo resnost zdravstvenega stanja pooblaščenca sodišče prve stopnje ugotavljati s pomočjo izvedenca. Prav tako se prvotožena stranka pritožuje zoper sodbo zaradi izostanka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje, podrejeno pa, da s sodbo zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naloži plačilo pravdnih stroškov prvetožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče kršilo določbe 4. in 5. točke 1. odst. 332. člena ZPP, saj iz dokazov in dejstev, ki so navedena v tožbi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, predloženi dokazi v tožbi pa so tudi v nasprotju z dejstvi, na katera se opira tožbeni zahtevek. Trditve tožbe, da gre v primeru poravnave, ki sta jo medseboj sklenili prvotožena in tožeča stranka, za prepovedan posel oz. lex commisoria, so netočne. Poravnavo sta stranki sklenili zaradi racionalnosti in v izogib stroškom izvršbe, sklenjeni posel pa po svoji vsebini predstavlja kupoprodajno pogodbo, saj se stranki za prenos lastninske pravice nista dogovarjali ob sklepanju zastavne pogodbe, ampak šele kasneje. Zato takega posla ni mogoče obravnavati po določbi 69. člena ZTLR in zato posel tudi ni ničen iz razlogov, ki jih navaja tožeča stranka v sami tožbi. Prvatožena stranka še opozarja, da je tožeča stranka zamudila enoletni rok, v katerem je po določbah Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji še možno izpodbijati pravna dejanja dolžnika, storjena pred uvedbo stečajnega postopka. Glede na legitimen način pridobitve spornih nepremičnin, kot je razviden iz navedb prvetožene stranke, pa je neutemeljen tudi zahtevek po vrnitvi 10.000 DEM iz naslova najemnine. Pritožba tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za zaznambo spora in pritožba prvetožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje sta neutemeljeni, pač pa je utemeljena pritožba prvetožene stranke zoper samo sodbo zaradi izostanka. K pritožbi tožeče stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za zaznambo spora: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o predlogu za zaznambo spora tožeče stranke odločilo v skladu z določili 44. in 45. člena Zakona o zemljiški knjigi. Obe nepremičnini, za kateri je tožeča stranka predlagala zaznambo spora v zemljiški knjigi, sta namreč vpisani kot družbena lastnina v uporabi prav tožeče stranke, to je predlagatelja zaznambe spora. Zaznamba spora v zemljiški knjigi ima po določbi 45. člena Zakona o zemljiški knjigi za posledico, da sodna odločba izdana v postopku oz. sporu, ki je zaznamovan v zemljiški knjigi, učinkuje tudi zoper osebe, ki so pridobile knjižne pravice po vložitvi predloga za zaznambo. V obravnavani zadevi pa je v zemljiški knjigi vknjižena prav tožeča stranka, zaradi česar takih učinkov v smeri varstva zemljiškoknjižnega vpisa ne potrebuje, saj je njena pravica že vknjižena in s tem zavarovana. Zaznamba spora je mogoča le v primeru, ko tožeča stranka, ki ni vknjižena v zemljiški knjigi, kot lastnik nepremičnin, sproži spor zoper toženca, ki je na teh nepremičninah vknjižen. Zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za primer po 44. členu Zakona o zemljiški knjigi in je tak predlog sodišča prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. K pritožbi prvetožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje: Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje o predlogu prvetožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje odločilo v skladu z določilom 117. člena ZPP. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča bolezensko stanje pooblaščenca, ki mu sicer tudi sodišče prve stopnje ne oporeka resnosti, upoštevaje ravnanje prvetožene stranke in njenega pooblaščenca, ne pomeni opravičljivega vzroka za zamudo. Narok na sodišču prve stopnje je bil namreč razpisan šele za 10.15 uro, pooblaščenec pa sam priznava, da je pomoč pri zdravniku iskal v zgodnjih jutranjih urah. Ni videti prepričljivih razlogov, zakaj pooblaščenec ni obvestil o svojih težavah vsaj prvetožene stranke, da bi lahko sodišču prve stopnje po potrebi sporočila zadržke pooblaščenca. Tudi samo ravnanje, ko prvatožena stranka ni poskrbela za pravočasno vložitev odgovora na tožbo, ampak je to prepustila pooblaščencu, ki naj bi odgovor na tožbo predložil sodišču prve stopnje šele na sami obravnavi, dopušča zaključek, da ne gre za opravičljiv razlog za zamudo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo prvetožene stranke zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo kot neutemeljeno in ta sklep potrdilo. K pritožbi prvetožene stranke zoper sodbo zaradi izostanka: Pač pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje z izdajo sodbe zaradi izostanka, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 6. točki 2. odst. 354. člena ZPP, ker je sodbo zaradi izostanka izdalo kljub temu, da niso bili podani pogoji za izdajo take sodbe po 4. in 5. točki 1. odst. 332. člena ZPP. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča iz dokazov in dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, prav tako pa predloženi dokazi v tožbi nasprotujejo dejstvom, na katera se opira tožbeni zahtevek. Utemeljene so navedbe prvotožene stranke, da že iz trditev v tožbi izhaja, da v primeru poravnave, ki sta jo med seboj sklenili prvotožena in tožeča stranka, ne gre za prepovedan posel oz. lex commisoria. Poravnavo, ki naj bi pomenila ničen posel, sta tožeča in prvatožena stranka sklenili po dospelosti dolga in po pravnomočnem sklepu o izvršbi opr. štev. IV Ig 329/93. Zato že iz same tožbe izhaja, da pri tem ne gre za tako imenovani lex commisoria, saj gre za tak dogovor le, ko se upnik in dolžnik že ob sklepanju zastavne pogodbe dogovorita, da bo zastavljena stvar po dospelosti dolga prepuščena v last upniku. Tak dogovor, kot sta ga sklenili prvatožena in tožeča stranka, in katerega vsebina izhaja že iz navedb tožeče stranke v tožbi same, pa ne pomeni dogovora, ki bi bil v nasprotju z določilom 69. člena ZTLR ali 973. člena ZOR. Zato iz dejstev, ki so navedena v sami tožbi tudi ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na izročitev nepremičnin, češ da je tožena stranka te pridobila na podlagi ničnega posla. Ker pa je tožeča stranka kot dokaz med drugim predložila tudi kopijo izvensodne poravnave, tak dokaz pa nasprotuje dejstvom oz. trditvam o ničnosti v tožbi, je izdana sodba zaradi izostanka tako v nasprotju z določilom 4. kot 5. točke 1. odst. 332. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi prvetožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi izostanka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje odloči o tožbenem zahtevku tožeče stranke s kontradiktorno sodbo. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. člena ZPP.