Jedro

Spor o letnem dodatku sodi med pravice do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 4. členu ZPIZ-1, zato je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede na določbo 7. člena ZDSS-1 kot stvarno pristojno utemeljeno sprejelo zadevo v obravnavanje.

O letnem dodatku ni bilo odločeno z odločbo in sicer ne s prvostopno in ne z dokončno odločbo, zaradi česar takšna tožba ni dopustna. V obravnavani zadevi tudi niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi t.i. molka organa. Ker tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, in ker ni bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo kot preuranjeno in nedopustno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni postopalo v skladu z določbo 75. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1), ker je sprejelo tožbo v obravnavanje in toženi stranki posredovalo tožbo v odgovor ter izvedlo narok za glavno obravnavo, na katerem je obravnavanje zaključilo. Nadalje navaja, da se sodišče prve stopnje ne more sklicevati na predpis, ki je stopil v veljavo kasneje. Citira določbe 249. člena, 251. člena in 253. člena ZPIZ-1 in meni, da je toženec dolžan ravnati po teh določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Nadalje navaja, da čeprav ji toženec ni izdal odločbe o letnem dodatku za leto 2012 v skladu z določbami ZPIZ-1, pa bi ji moral izdati odločbo na njeno pisno zahtevo z dne 28. 6. 2012, kot to določa upravni postopek v povezavi z 249. členom ZPIZ-1. V zahtevi je tudi navedla, da v kolikor kljub njenem pozivu za izplačilo letnega dodatka ne bo ugodeno, naj se zahteva obravnava kot pritožba. Na navedeni poziv je toženec poslal zgolj pisni odgovor z dne 6. 7. 2012 in o pritožbi ni odločal. To pa ne pomeni, da pri tožencu ni vložila pritožbe, čeprav jo je vložila dne 6. 7. 2012 na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Vztraja, da je v zakonitem roku 30 dni, ki je določen v 72. členu ZDSS-1, vložila tožbo. Izrecno poudarja, da gre v njenem primeru ne le za izplačilo letnega dodatka za leto 2012, ampak tudi za upravni spor zaradi kršitev določil materialnih predpisov v upravnem postopku, kljub temu pa je Upravno sodišče RS tožbo odstopilo v reševanje kot pristojnemu sodišču prve stopnje Delovnemu in socialnemu sodišču, ki je zadevo sprejelo v obravnavanje. Ne strinja se, da je sodišče tožbo z izpodbijanim sklepom zavrglo šele po opravljenih pravdnih dejanjih in končanem naroku za glavno obravnavo in da se v izpodbijanem sklepu sklicuje na splošne varčevalne ukrepe. Dodatno navaja, da je s tožbo uveljavljala tudi ugotovitev kršitev ustavnih človekovih pravic iz 14., 16., 22. in 50. člena Ustave RS.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS.

V obravnavani zadevi se spor nanaša na izplačilo letnega dodatka za leto 2012. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je tožnica za njegovo izplačilo toženca pozvala z dopisom z dne 28. 6. 2012. Na ta poziv je toženec odgovoril le s pismenim pojasnilom. Zoper takšno pojasnilo je tožnica uveljavljala redno pravno sredstvo pri Republiki Sloveniji, Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, ki ji je prav tako le z dopisom št. ... z dne 19. 7. 2012 pojasnil razloge za neizplačilo letnega dodatka.

Tožnica je nato dne 2. 8. 2012 na Upravno sodišče RS zaradi izplačila letnega dodatka vložila tožbo. Upravno sodišče RS se je s sklepom opr. št. I U 1161/2012-2 z dne 24. 8. 2012 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetni zadevi in po pravnomočnosti sklepa zadevo 27. 9. 2012 odstopilo v reševanje stvarno pristojnemu Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Ker spor o letnem dodatku sodi med pravice do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 4. členu ZPIZ-1, je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani glede na določbo 7. člena ZDSS-1 kot stvarno pristojno utemeljeno sprejelo zadevo v obravnavanje. To pa ne pomeni, da je zadevo sprejelo v vsebinsko obravnavanje, če zato niso izpolnjeni pogoji. V 63. členu ZDSS-1 je določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravnih koristih iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Pomeni, da je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. Dokončnost upravnega akta je torej procesna predpostavka v socialnem sporu. Ker pa dokončni lahko postane tudi upravni akt organa prve stopnje, zoper katerega sodno varstvo še ne bi bilo smiselno, ker bi se lahko odločitev še izpodbijala v samem upravnem postopku, zakon določa, da socialni spor ni dopusten tudi v primeru, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, tega ni storila ali če je pritožbo vložila prepozno.

V 72. členu ZDSS-1 je določeno, da se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta. V 2. odstavku citirane določbe pa je določeno, da če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Po tem odstavku sme ravnati stranka tudi, če organ prve stopnje ne izda upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe.

Glede na navedeno pravno ureditev je v obravnavani zadevi bistveno vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji določeni v 63. oziroma 72. členu ZDSS-1 in izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe in ali je tožba dopustna. Ni pa relevantno, kako je posamični organ v določenih situacijah postopal in kako bi glede na posamezne predpise moral postopati.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje o letnem dodatku ni bilo odločeno z odločbo in sicer ne s prvostopno in ne z dokončno odločbo, zaradi česar takšna tožba ni dopustna. V obravnavani zadevi pa tudi niso izpolnjeni pogoji za vložitev tožbe zaradi t. i. molka organa. Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, da sme stranka glede na določbo 2. odstavka 72. člena ZDSS-1 tožbo vložiti, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena tudi v primeru, če pristojni drugostopenjski organ upravnega akta v pritožbi ni izdal v zakonitem roku in če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Poziv pristojnemu organu na izdajo posamičnega upravnega akta v pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh je namreč procesna predpostavka za vsebinsko sojenje v socialnih sporih. Če ta ni izpolnjena, meritorno odločanje o tožbenem zahtevku ni dopustno. Sklicevanje tožnice, da je vložila pritožbo pri tožencu, čeprav jo je vložila tudi pri Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, je zato irelevantno, če ni izpolnjen še nadaljnji pogoj, da je pri pristojnem organu zahtevala izdajo posamičnega upravnega akta o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh.

Ker tožnica tožbe ni vložila zoper dokončno odločbo, in ker ni bila vložena nova zahteva za izdajo posamičnega upravnega akta v nadaljnjih sedmih dneh, je sodišče prve stopnje utemeljeno na podlagi 75. člena ZDSS-1 tožbo kot preuranjeno in torej kot nedopustno zavrglo.

V 275. členu ZPP, ki se uporablja skladno z 19. členom ZDSS-1, je določeno, da če misli predsednik senata, da ni zadostne podlage za odločitev o kakšnem vprašanju, ki je nastalo med predhodnim preizkusom tožbe, počaka z odločitvijo o tem do prejema odgovora na tožbo.

Sodišče prve stopnje je sicer res opravilo še narok, ker očitno glede na procesno stanje zadeve in odgovor na tožbo, še vedno ni imelo zadostne podlage za odločitev. Takšno postopanje sodišča prve stopnje ni v škodo stranke ali v nasprotju z določbami ZPP oziroma ZDSS-1 in možnostjo zavrženja tožbe. Zato očitana kršitev ni podana.

Nadalje je neutemeljen tudi očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, v nadaljevanju ZPIZ-2). ZPIZ-2 je sodišče prve stopnje zgolj omenilo v tem smislu, da je ta zakon ustaljeno prakso zavoda uzakonil. Sicer pa je v zvezi z vprašanjem glede izdaje posamičnega upravnega akta sodišče prve stopnje pravilno citiralo določbo 249. člena in dolžnost toženca ter prav tako določbo 253. člena glede odločanja o pravicah iz invalidskega zavarovanja ter določbo 252. člena v zvezi z uveljavljanjem sodnega varstva pravic. Vse te določbe so vsebovane v ZPIZ-1 tako, da je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje odločalo na podlagi ZPIZ-2. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijani sklep pa pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.