Jedro

Sodba, ki ima v uvodu navedenega tožnika, nima pa o njegovem zahtevku izreka, čeprav je tožnik v obrazložitvi omenjen, je neupoštevna sodba. Ker tožnik te neupoštevne sodbe ni izpodbijal oziroma ni pravočasno vložil predloga za izdajo dopolnilne sodbe, je sodba postala formalno pravnomočna, zato postopka ni dopustno nadaljevati oz. izdati nove sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani sklenilo, da se zavrže predlog tožeče stranke z dne 25.3.2002 za izdajo sodbe oziroma nadaljevanje postopka.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka P. M. iz vseh pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo in bistveno pravilno uporabilo določbe postopka, le da je uporabo prava delno zmotno obrazložilo. Tožnik M. P. v pritožbi navaja, da je tožeča stranka za svojo vlogo z dne 25.3.2002 predlagala nekaj povsem drugega, kot je predlagala dne 22.3.2000 dopolnilno sodbo. Navaja tudi, da ne gre za primer iz člena 325 ZPP, saj o zahtevku v tožbi, ki jo je vložil tožnik M. P., sodišče sploh še ni odločilo. S sodbo je odločilo o zahtevkih osmih tožnikov. V danem primeru gre le za formalno sosporništvo in bi zato vsak od tožnikov, torej tudi M. P. lahko zoper vložil samostojno tožbo. O tožbi, ki jo je vložil P. M. dne 6.2.1995, sodišče še ni odločilo. Ne gre za primer, ko le o nekaterih njegovih zahtevkih, ali o delu njegovega zahtevka ne bi odločilo. Tožba je sicer bila obravnavana na narokih pred sodišči, vendar sodišče ni izdalo nikakršne sodbe in ni odločilo o nobenem zahtevku tožnika P. M.. S svojo vlogo z dne 25.3.2002 ni predlagal izdaje dopolnilne sodbe, je le urgenca tožnika, naj sodišče potem, ko je že zaključilo glavno obravnavo v njegovi zadevi, o njegovem zahtevku tudi razsodi. Tožnik že od 13.12.1999, to je skoraj tri leta čaka, da bo sodišče razsodilo, ali je njegov zahtevek utemeljen ali ne.

Pritožba navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložil prepozno. Sedaj bi sodišče moralo navesti razloge, zakaj ne izda sodbe v tej zadevi. Razlog, ki ga navaja prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, da je šteti, da je tožba umaknjena, ker je tožnik predlog za izdajo dopolnilne sodbe vložil prepozno, je dvakrat napačen. Tožnik dne 25.3.2002 ni vložil predloga za izdajo dopolnilne sodbe, ZPP pa tudi ne pozna take presumpcije, da je bila tožba umaknjena, o kateri govori izpodbijani sklep. Takšnega določila ZPP nima, zato ga prvostopenjsko sodišče ni moglo citirati. Pritožnik opozarja na sodno teorijo in prakso, da je tudi v primeru, če bi šlo za zamudo roka za dopolnilno sodbo, zahtevek ali del zahtevka še vedno pendenten. Citira procesno pravo FLRJ - dr. Jože Juhart - Univerzitetna založba Ljubljana, 1961 - str. 438 in meni, da še vedno obstaja litispendenca. Nobene presumpcije o umiku tožbe v danem primeru ni, zato ni zakonitih razlogov, niti jih sodišče v izpodbijanem sklepu ni navedlo. Zato zahteva, da se o njegovem zahtevku za plačilo stroškov za ločeno življenje izda sodba in to ne dopolnilna, ampak sploh prva sodba, s katero bo razsojeno o tožnikovem zahtevku.

Pritožbeno sodišče je ocenilo pritožbene navedbe in zaključuje, da je izrek izpodbijanega sklepa sicer pravilen in zakonit, le obrazložitev je zmotna. Zmotna obrazložitev prava ne pomeni bistvene kršitve določb postopka. Pritožba ima prav, da ni razlogov, da bi se štela tožba za umaknjeno in da so s tem nastale pravne posledice ustavitve postopka. Vendar ni utemeljeno nadaljevanje postopka oziroma takšen predlog tožeče stranke oziroma predloga za izdajo sodbe iz drugih razlogov.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba citira stališče v navedeni knjigi dr. Jožeta Juharta na str. 438, vendar gre v danem primeru za neupoštevno sodbo, kot jo obravnava ista knjiga na strani 440; in sicer, da so neupoštevne sodbe tiste, ki imajo svoj izvor v stvarnih razlogih, ne pa v nepravilnem postopku. To so tiste sodbe, ki nimajo izreka, ali ki v izreku odrejajo posledico, ki je po veljavnem upravnem redu nepoznana ali ki odreja dajatev, ki je prepovedana, ali kadar gre za popolno nerazumljiv ali nedoločen izrek ali za izrek, ki je sam s seboj v nasprotju. V odstavku pod IV. na strani 440 citirane knjige "neupoštevna" sodba postane formalno pravnomočna, zato jo je mogoče izpodbijati v rednem postopku, toda neupoštevna sodba ne postane materialno pravnomočna in tudi ni izvršljiv naslov.

Sodba sodišča prve stopnje ima sicer v uvodu navedenega tožnika P. M. nima o njegovem zahtevku izreka, v obrazložitvi je zopet omenjen tožnik. Tožnik je mogel v pritožbenem roku to neupoštevno sodbo izpodbijati, to je v rednem postopku, zato je ta sodba za tožnika postala formalno pravnomočna. Če ni bila v rednem postopku izpodbijana, ni postala materialno pravnomočna in tudi ni izvršljivi naslov. Edino sredstvo je bilo torej izpodbijanje v rednem postopku. Zaradi formalne pravnomočnosti ni dopustno postopka nadaljevati oziroma izdati nove sodbe. Obravnavani predlog tožnika, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo, je pravilno štelo za nedopusten.

Zaradi navedenega je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.