Jedro

Če oškodovanec prejema invalidnino, je potrebno ugotoviti, koliko zmanjšuje tožnikovo prizadetost (merila in izhodišča iz 200. in 203. člena ZOR). Pričakovanega mnogokratnika invalidnine ni mogoče preprosto odšteti od odškodnine iz tega naslova.

Izrek

Pritožbam se delno ugodi, sodba se v izpodbijanem delu razveljavi - glede odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v obsodilnem (10.000.000,00 SIT s pripadki) in zavrnilnem delu (3.500.000,00 SIT s pripadki), - glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo - škodo na motorju (375.000,00 SIT s pripadki), - glede odločitve o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožbe zavrnejo in se v izpodbijanem nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s škodo, ki je nastala tožniku ob prometni nezgodi dne 11.7.1991, je sodišče v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode in to v zneskih s pripadki za čas, ki je podrobno razviden iz 1., 2. in 3. točke izreka. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov, glede zneska 82.089,40 SIT tožbo tožeče stranke zavrglo, v ostalem pa tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi se pritožujejo vse tri pravdne stranke.

Tožnik se pritožuje proti zavrnilnemu delu sodbe ter uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Četudi izvedensko mnenje dr.N.Č. ocenjuje, da bi do nezgode ne prišlo, če bi tožnik vozil s hitrostjo 40 km/h, ker bi tedaj ne uspel dohiteti R-jeve, pa je izvedensko mnenje potrdilo, da bi R-jeva lahko nesrečo preprečila, če bi pred zavijanjem pustila mimo prehitevajočega motorista. Sklicuje se na razloge pravnomočne kazenske sodbe proti stranski intervenientki in izvedensko mnenje S. V. R-jeva je imela nazaj preglednost 150 m. Če bi ravnala tako, kot zahtevajo predpisi, bi tožnika zagledala v ogledalu že pred vključitvijo smerokaza, po vključitvi smerokaza in tik pred zavijanjem. Ves manever zavijanja v levo je imela R-jeva tožnika v vidnem polju. Slišati bi morala tudi hrup motorja. Eventuelno prekoračena hitrost tožnika, tudi če bi obstajala, ne bi bila v vzročni zvezi s trčenjem. Za nesrečo je tako kriva izključno R-jeva, v najslabšem primeru je tožnikov prispevek neznaten. Sodišče ugotavlja vsa dejstva, ki so pomembna za odločanje o višini odškodnine za telesne bolečine, a tožniku ne prisodi vse zahtevane odškodnine. Tudi prisojena odškodnina za strah je prenizka.

Tožnik je strah trpel 5 let in ga je še povečevala skrb, ali bo uspel ozdraviti in odpraviti disfunkcijo roke. Strah je potrebno presojati s subjektivnega stališča tožnika, ki ni izobražen v zdravstveni stroki, ne pa z vidika ocene medicinskega strokovnjaka o tem, koliko je bil strah upravičen. Pri odmeri odškodnine za duševene bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je premalo prišlo do izraza, da je tožnik utrpel nezgodno leta 1993 in njegova mladost. Sodišče pri odmeri odškodnine v zvezi s skaženostjo opisuje predvsem pooperativne brazgotine. Čeprav omenja tudi desnico, ki mrtvo visi ob telesu, pa sodišče temu dejstvu ni dalo dovolj teže, zlasti v povezavi s tožnikovo mladostjo in hudimi bolečinami vsled skaženosti, ki jih trpi ob primerjavi z vrstniki in nasprotnim spolom, ki se mu izogiba.

Tožena stranka v svoji pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge, predlaga razveljavitev, podrejeno pa spremembo sodbe.

Sodišče je glede na mnenje izvedenca napačno zaključilo, da je prispevek R-jeve 60%, tožnika pa 40%. Delno povzema ugotovitve izvedenca in meni, da je kritično situacijo povzročil tožnik sam. Ker pa je bila R-jeva pravnomočno obsojena v kazenskem postopku, je njen prispevek le 10%. Poudarja, da gre po splošnih pogojih zavarovanja AO plus upravičencu pravno priznana škoda le ob njegovi izključni krivdi. Za vse prisojene oblike nepremoženjske škode - telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, zaradi skaženosti in strahu je sodišče prisodilo previsoko odškodnino glede na trajanje in stopnjo bolečin ter sodno prakso. Invalidnino, ki jo tožnik prejema, bi sodišče moralo odšteti od odškodnine iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti ali rente. Upoštevaje tožnikovo starost in pričakovano življenjsko dobo 50 let, bi glede na zadnji znesek moralo odšteti 3.123.984,00 SIT. Napačno je prisodilo tožniku materialno škodo za poškodovano motorno vozilo. Sicer drži, da je tožena stranka pripoznala to škodo v znesku 375.000,00 SKT, vendar le po višini (zapisnik z dne 18.6.1998) in je izrecno ugovarjala temelj tega zahtevka. Tožniku ne gre vsaj tisti del materialne škode, ki naj bi se kril iz AO plus zavarovanja, saj ta škoda pri tem zavarovanju ni krita. Enako velja za strah. Stroški prehrane so za vsako potovanje previsoko odmerjeni in ne odražajo dejanskih stroškov za prehrano. Tožniku ne gre nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu zaradi invalidnosti in s tem tudi rente, saj prejema kot delovni invalid III. kategorije nadomestilo zaradi manjše plače. Tožnik prejema nižjo plačo predvsem zaradi statusnih sprememb njegovega delodajalca in so se na istem kot tožnik našli tudi ostali njegovi sodelavci, ki so prišli v drugo podjetje oz. družbo. Pretežni del odškodnine bi moral biti krit iz AO plus zavarovanja, ki pa je omejen z zavarovalno vsoto 15.687.383,00 SIT in zavarovalna vsota ne bo zadostovala za vse prisojeno. Zaradi napake (70,54% stroškov tožeče stranke znaša 929.251,40 SIT in ne 1.193.799,00 SIT) je tudi stroškovni izračun napačen.

Stranska intervenientka izpodbija sodbo v 1., 2., 3. in 4. točki izreka. Glede temelja odškodninske obveznosti navaja, da mora sodišče obseg krivde ugotavljati samostojno za potrebe pravdnega postopka, čeprav je vezano na obsodilno kazensko sodbo. Sodišče dejansko stanje ugotavlja tudi po mnenju izvedenca S. V., ki je premalo podrobno, nestrokovno in nenatančno in ne more biti dokazna podlaga za odločanje v tej pravdi. Obsodilna sodba kazenskega sodišča temelji na tem mnenju, je škandalozna in v nasprotju z vsemi načeli kazenskega prava. Delno povzema mnenje izvedenca dr. N. Č., s katerim soglaša. Sodišču prve stopnje očita, da ni ocenjevalo ugotovitev izvedenca, da izjava stranske intervenientke, da je tik, preden je zavila, še enkrat pogledala v obe ogledali in ni videla ničesar, lahko drži, saj se je tožnik lahko znašel v mrtvem kotu. Sodišče o tem nima razlogov, kar je poleg zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da so vzroki za nastalo nezgodo v ravnanju tožnika samega, medtem, ko lahko glede na mnenje izvedenca stranski intervenientki sodišče naprti le minimalno hipotetično sokrivdo.

Ocenjevati je treba voljni prispevek k nastanku prometne nesreče, torej dejstvo, da je tožnik dirkal po Radečah z več kot sto procentno prekoračitvijo hitrosti, da se je odločil za prehitevanje kljub temu, da je imelo vozilo vklopljen smerokaz, da je spregledal, da je prehiteval praktično v križišče z usmerjevalno tablo za Prnovše, da ga sploh ni mogla videti, ker je pridrvel za njo prehitro. Očitati bi bilo mogoče stranski intervenientki le nezavestno malomarnost. Za škodo, ki jo je utprel, je torej kriv tožnik sam. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je svojo odločitev oprlo na 177. člen ZOR. Uporabiti bi moralo določbo 178. člena ZOR. Porazdelitev odgovornosti v razmerju 60% proti 40% ni pravilna. Sodišče je neupravičeno prisodilo tožniku iz naslova negmotne škode za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 10.000.000,00 SIT, ne da bi odštelo nadomestila, ki jih prejema tožnik iz naslova telesne okvare. Po oceni stranske intervenientke je potrebno ob upoštevanju pričakovane življenjske dobe odšteti od odškodnine iz tega naslova najmanj 3.402.540,00 SIT. Sicer pa so odškodnine za telesne bolečine ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strahu prisojene previsoko. Bolečinsko obdobje je prekratko za tako visoko prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Neugodnosti so enake vsakemu drugemu kirurškemu posegu, razgibavanje in elektro stimulacija pa niso povezane z nikakršnimi bolečinami. Tožniku je roka ostala, sodišče pa mu je prisodilo višjo odškodnino, kot če bi bila roka odrezana. Glede gmotne škode je sodišče priznalo tožniku plačilo kilometrine za pot, stroške za prehrano in nato še stroške dnevnic. Tožnik bi jedel tudi doma in to bi moral plačati. Hrana, ki se kupi že pripravljena, je ekonomsko gledano cenejša. Sodišče je tudi matematično napačno izračunalo stroške posameznih strank. Trditev sodišča, da je tožeča stranka uspela s 70,54% zahtevka, ni preverljiva, ker ni ugotovilo, koliko je znašal končni skupni tožbeni zahtevek tožnika. Predlaga spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku sodišče druge stopnje ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe.

Pritožbe so delno utemeljene.

S pravnomočno kazensko sodbo K 274/95 Okrajnega sodišča v Celju je bila stranska intervenientka S. R. obsojena zaradi kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po členu 251/III in I KZ RS, ker je zavijala kot voznica osebnega avtomobila reg. št. CE na regionalni cesti - Titovi cesti levo proti stranski cesti proti naselju Prnovše v nasprotju z določbo 1. odstavka 38. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, saj je manever zavijanja v levo izvajala v trenutku, ko je tožnik z motornim kolesom znamke Suzuki, reg. št. NM že prehiteval vozilo, ki ga je upravljala R-jeva. Na to ugotovitev kazenskega sodišča je civilno sodišče vezano (3. odsatvek 12. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP/77). Zato vse pritožbene navedbe stranske intervenientke in tožene stranke o tem, da je bil voznik motornega kolesa v "mrtvem kotu" stranske intervenientke, da ga ni videla (pa bi ga glede na pravnomčono ugotovljeno kršitev 1. odstavka 38. člena ZTVC morala in mogla, kar torej le dodatno potrjuje, da je ravnala krivdno), in da je manever zavijanja v levo na priključek proti naselju Prnovše izvajala pravilno, v skladu s predpisi in pravili varne vožnje, v tem odškodninskem sporu ne morejo biti upoštevne. Zato tudi prvo sodišče, ker ni zavzelo stališča do mnenja izvedenca dr. Č. v zvezi z opozorilom z zavornimi lučmi, nevidnostjo v takoimenovanem mrtvem kotu, ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP/77. Prvo sodišče je res napačno kot materialnopravno podlago svoje odločitve uporabilo določbe 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), namesto 178. člena ZOR, kar pa na samo pravilnost odločitve nima vpliva. Medsebojna odgovornost imetnikov motornih vozil je namreč krivdna. Če je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde (2. odstavek 178. člena ZOR). Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvega sodišča, da je tudi sam tožnik za škodo soodgovoren. Ugotovilo je namreč, da je tudi tožnik vozil z nasprotju s prometnimi predpisi (27. člen ZTVCP), saj je na kraju, kjer je s prometnim znakom omejena hitrost na 40 km/h, vozil z večjo od predpisane hitrosti. To sta ugotovila oba izvedenca, tako izvedenec ing. S. V. v kazenskem postopku (stranska intervenientka ne nasprotju, da je sodišče tudi na njegovo mnenje oprlo svojo odločitev, meni le, da ni dovolj precizno), kot tudi izvedenec dr.

N. Č. Prvi ocenjuje hitrost vožnje tožnika ob prehitevanju od 50 do 70 km/h, drugi pa povprečno 90 km/h (od ovinka do kraja trčenja), s tem, da je od ovinka do kraja trčenja hitrost pospeševal. Ker iz obeh mnenje izhaja, da bi ob predpisani hitrosti nesrečo tožnik lahko preprečil, je pravilen sklep prvega sodišča, da je z vožnjo z večjo hitrostjo od predpisane kršil prometne predpise in je za nesrečo oziroma nastalo škodo soodgovoren. Prav v možnosti preprečitve nesreče ob vožnji s predpisano hitrostjo 40 km/h obstaja tudi vzročna zveza med kršitvijo prometnih predpisov - nedopustnim tožnikovim ravnanjem in nastalo škodo, ki je eden izmed pogojev odškodninskega delikta, ki morajo biti kumulativno podani (škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, nastanek škode, vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, odgovornost). Prvo sodišče se pri ugotavljanju tožnikove soodgovornosti ni opredelilo do tega, za koliko je tožnik predpisano hitrost prekoračil. Ker pa stranska intervenientka v pritožbi ne trdi, da je bila zaradi zatrjevane vožnje s hitrostjo okoli 90 km/h tožnikova škoda večja od škode, ki bi nastala pri vožnji s hitrosjo 50 do 70 km/h, ta ugotovitev ni pravno pomembna. V podatkih v spisu ni opore za pritožbeno trditev, da se je prometna nezgoda pripetila v križišču, na katero tudi opozarja prometni znak, kar bi sicer res pomenilo, da je tožnik s prehitevanjem v križišče dodatno kršil prometne predpise (iz zapisnika o ogledu kraja prometne nezgode - list. št. 4 spisa K 76/94, ki ga je v dokaznem postopku prebralo prvo sodišče - ne izhaja, da bi se nesreča pripetila v križišču, marveč pred priključkom, odcepom regionalne ceste za zaselek Prnovše - list. št. 5; na regionalni cesti je okoli 500 m pred krajem nesreče prometni znak II-30, ki označuje del ceste, na katerem vozila ne smejo voziti z večjo hitrostjo (v km/h), kot je označeno na znaku (v obravnanem primeru 40 km/h), kažipot III-12 za zaselek Prnovše pa je že na cesti, ki vodi v zaselek sam, kar potrjujejo tudi fotografije v spisu). Dokazov, ki bi pritožbene trditve potrjevali, stranska intervenientka (dokazno breme o zatrjevani trditvi je na strani tožene stranke), ne ponuja.

Glede na ugotovljene kršitve predpisov obeh pravdnih strank in njih težo je prvo sodišče odgovornost pravdnih strank v razmerju 60% proti 40% v breme tožene stranke pravilno porazdelilo in je glede odškodninske odgovornosti materialnopravna odločitev prvega sodišča pravilna.

Tožeča stranka utemeljuje pasivno legitimacijo tožene stranke z dvema zavarovalnima pogodbama: pogodbo o obveznem zavarovanju v zvezi z vozilom, ki ga je upravljala R-jeva (polica št. 5803207) in pogodbo o AO plus zavarovanju, po polici št. 5907389, ki jo je sklenil tožnik.

Pravilno je materialnopravno naziranje prvega sodišča, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 60% škode iz naslova obveznega zavarovanja (vozilo R-jeve), 40% pa iz naslova zavarovanja AO plus.

Tožnik je namreč za lastno škodo kriv do 40% in ker je po zavarovalnih pogojih tožena stranka dolžna plačati pravno priznano škodo, ki jo je zakrivil tožnik izključno sam, mu je dolžna plačati tudi škodo, ki jo je zakrivil le delno sam. Pri tem je nesporno, da sta bili obe zavarovalni pogodbi sklenjeni pri isti zavarovalnici.

Sodišče je ugotovilo, da tožniku pripada za nepremoženjsko škodo naslednja odškodnina: - za prestane telesne bolečine ter neprijetnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem - 3.500.000,00 SIT (od zahtevanih 5.500.000,00 SIT); - za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - 10.000.000,00 SIT (od zahtevanih 13.500.000,00 SIT); - za duševne bolečine zaradi skaženosti - 600.000,00 SIT (od zahtevanih 825.000,00 SIT); - za strah - 600.000,00 SIT (od zahtevanih 900.000,00 SIT).

Tožnik meni, da je prvo sodišče odmerilo za vse te škodne postavke prenizko odškodnino, torej oporeka materialnopravni pravilnosti odločitev prvega sodišča in dejanskim ugotovitvam ne oporeka.

Tožena stranka meni, da je priznana odškodnina za vse oblike nepremoženjske škode odmerjena previsoko. Invalidnino, ki jo prejema tožnik, bi moralo odšteti sodišče od odškodnine iz naslova zmanjšanje življenjske aktivnosti ali rente. Temu mnenju se v pritožbi pridružuje tudi stranski intervenient (nadomestilo za telesno okvaro), ki meni, da je sodišče za vse oblike nepremoženjske škode odmerilo previsoko odškodnino.

Oblike nepremoženjske škode, za katero se priznava odškodnina, izhodišča in merila zanjo, so vsebovani v 200. členu ZOR. Po določbi 1. odstavka 200. člena ZOR mora povzročitelj škode plačati oškodovancu pravično denarno odškodnino. Pravni standard pravične denarne odškodnine razčlenjuje 2. odstavek 200. člena ZOR. Sodišču nalaga, da pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upošteva pomen prizadete dobrine in namen priznane odškodine, pri čemer mora paziti, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin. Pri določanju odškodnine se tako upoštevajo vse subjektivne okoliščine na strani oškodovanca, pa tudi objektivne, ki se odražajo v medsebojnih razmerjih med primerljivimi škodami in odškodninami, ki jih priznavajo sodišča. Vsa navedena merila in izhodišča je prvo sodišče pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine, skaženost in strah, pravilno upoštevalo, prisojena odškodnina pa je tudi v zadostni meri individualizirana.

Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča (stran 13 sodbe) izhaja, da je tožnik dobil ob nesreči številne težke poškodbe, ki so jih spremljale bolečine, ki so bile po svoji intenzivnosti hude trajne do pojemajoče zmerne, da je bil izpostavljen operativnim posegom, hospitaliziran, torej trpel vse tegobe bolnišničnega zdravljenja, hodil na dolgotrajno fizioterapijo, rentgenska slikanja in ostalo navedeno na 13. strani izpodbijane sodbe. Upoštevaje navedeno intenzivnost in trajanje bolečin, vse nevšečnosti zaradi in v zvezi z zdravljenjem, kakor tudi tožnikovo starost ob poškodbi (21 let), je s prisojeno odškodnino iz tega naslova sodišče prisodilo pravično denarno odškodnino.

Stranska intervenientka in tožena stranka v zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti utemeljeno opozarjata (tožena stranka je takšen ugovor podala že v postopku pred prvim sodiščem), da tožnik prejema invalidnino za telesno okvaro in se pri tem sklicuje na odločbo ZPIZ-a, ki je v spisu (A64). Do tega ugovora prvo sodišče ni zavzelo stališča, je pa zatrjevano dejstvo pravno pomembno za presojo pravične denarne odškodnine iz tega naslova (primerjaj poročilo VS SRS, 1986/II, stran 6). V novem postopku bo zato moralo prvo sodišče ugotoviti, ali upoštevaje merila in izhodišča iz 200. in 203. člena ZOR, namen odškodnine, ki je zadoščenje, invalidnina, ki jo potrditvah tožene stranke tožnik prejema, toliko zmanjšuje tožnikovo prizadetost, da mu gre zato iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustrezno nižja odškodnina (ne pa tako, kot menita stranska intervenientka in toženec, da je pričakovani mnogokratnik invalidnine potrebno preprosto odšteti od odškodnine iz tega naslova). Zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih je v tem delu sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo (13. točka 2. odstavka 354. člena ZPP, 1. odstavek 169. člena ZPP).

Stranska intervenientka se proti višini prisojene odškodnine iz naslova skaženosti ne pritožuje, tožena stranka pa meni, da je prisojena odškodnina previsoka, tožnik pa, da je prenizka. Tudi pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče v zadostni meri upoštevalo intenzivnost in trajanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi skaženosti, dejstvo, da mu roka mrtvo visi ob telesu, pa tudi tožnikovo mladost in tedaj z njo povezano komuniciranje, na katero opozarja pritožnik. Prisojena odškodnina je tudi primerljiva z odškodninami, ki jih v podobnih primerih prisojajo sodišča. Povedano velja tudi za prisojeno odškodnino za strah, glede katere tožena stranka in stranska intervenientka le pavšalno menita, da je previsoka, tožnik pa opozarja, da je zaradi dolgotrajnosti strahu (5 let) in skrbi za uspeh zdravljenja, ki je bila toliko večja, ker medicinsko ni izobražen, prenizka. Vse to pa je sodišče (stran 15 sodbe) upoštevalo kot okoliščine, ki vplivajo na višino prisojene odškodnine iz tega naslova, ki jo tudi sodišče druge stopnje ocenjuje kot primerno (glede na že navedena merila in izhodišča v tej sodbi).

Pri tem je sodišče materialnopravno pravilno prisodilo le 60% odškodnine iz naslova prestanega strahu, ker po zavarovalnih pogojih AO plus 90 (3. točka 4. člena) škoda za strah ni krita.

Stranska intervenientka se glede prisojene odškodnine za premoženjsko škodo pritožuje, češ da je sodišče tožniku priznalo stroške za prehrano in dnevnice, da ni upoštevalo, da je kupljena hrana ekonomsko cenejša, toženec pa meni, da so za vsako potovanje stroški prehrane odmerjeni previsoko in ne odražajo dejanskih stroškov za prehrano. Na straneh 18, 19, 20, 23, 24 in 25 izpodbijane sodbe je prvo sodišče podrobno navedlo, v zvezi s katerimi opravljenimi potovanji v zvezi in zaradi tožnikovega zdravljenja je priznalo stroške za prehrano. Nima prav stranska intervenientka, da je sodišče priznalo poleg stroškov prehrano še dnevnice. Ko se sodišče sklicuje na 19. in 25. strani izpodbijane sodbe na dnevnice, le obrazloži, da je uporabilo za ugotovitev primernosti zahtevanih stroškov za prehrano uradno priznane dnevnice za 8 do 12 ur, ki bi bile dnevno torej celo višje od zahtevka. S to opravljeno primerjavo kot podlago za presojo utemeljenosti zahtevka po višini, soglaša tudi sodišče druge stopnje. Do drugačnega sklepa ne more pripeljati pritožbena pavšalna trditev o preteranosti prisojenih zneskov iz tega naslova.

Sodišče je tožniku priznalo škodo na motorju v znesku 375.000,00 SIT s obrazložitvijo (stran 17 sodbe), da je tožena stranka takšno škodo priznala (18.6.1998). Pravilno v zvezi s tem opozarja tožena stranka v pritožbi, da podatki zapisnika o glavni obravnavi ne potrjuje, da je tožena stranka to odškodninsko postavko priznala tudi po temelju.

Gre za nasprotje med razlogi sodbe in podatki v spisu, kar je kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, to pa je terjalo v tem delu razveljavitev sodbe. V ponovljenem postopku bo moralo tudi o utemeljenosti te odškodninske postavke sodišče ponovno odločiti.

Tožena stranka dalje v pritožbi trdi, da tožniku ne gre nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu zaradi invalidnosti in s tem rente, ker kot invalid III. kategorije prejema nadomestilo zaradi manjše plače. Prav to v pritožbi zatrjevano dejstvo je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zaradi izgube na zaslužku in nato rente (od 1.8.1998 dalje v znesku po 12.716,90 SIT) tudi upoštevalo. Kljub nadomestilu, ki ga tožnik kot invalid III. kategorije prejema od ZPIZ-a, pa je sodišče s pomočjo izvedenca finančne stroke ugotovilo, da je bil tožnik od 1.9.1994 do 31.7.1998 ter od 1.5.1992 do 31.8.1994 prikrajšan na dohodku (tabele v izvedenskem mnenju list. št. 162 - 166 in pojasnilo na list. št. 188) in da je bil tudi od 1.8.1998 dalje pri zaslužku prikrašjan. Prvo sodišče je svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenje izvedenca, ki je tudi po oceni sodišča druge stopnje izredno precizno, strokovno in utemeljeno na podatkih, ki sta mu jih posredovala oba delodajalca toženca (SZ, Centralne delavnice Ljubljana in ISS Servis sistem, Kopitarjeva 5, Maribor ter ZPIZ). Na sicer pavšalni ugovor pritožnika, ko tudi za nasprotno trditev kakšnih dokazov ne ponuja, je torej potrebno odgovoriti, da je višina izgube na zaslužku ugotovljena pravilno in da prisojena renta ustreza izgubljenemu zaslužku tožnika na dan 1.8.1998. Za svojo pritožbeno trditev o tem, da je tožnikova nižja plača (torej manjši zaslužek celo priznava) posledica statusnih sprememb in so se zato na istem znašli tudi njegovi sodelavci, tožena stranka dokazov ne ponuja. Trditve, ki niso podprte z dokazi, pa v pritožbenem postopku niso upoštevne.

Zaradi povedanega je sodišče v obsegu, ki je razviden iz izreka te odločbe, pritožbam ugodilo in v posledici takšne odločitve tudi razveljavilo izpodbijano stroškovno odločitev.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbami temelji na določbi 3. odstavka 166. člena ZPP/77.