Jedro

Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti napadajo oceno glede osebnih lastnosti obdolženca in osebnih okoliščin, v katerih živi. S tem uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki ni razlog za vložitev navedenega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega S.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 18.06.2002 obdolžencem I.K., P.N., M.P. in S.T. podaljšal pripor, slednjemu do 21.08.2002 in sicer iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki in ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedenim sklepom pritožbi zagovornikov obdolženega S.T. deloma ugodilo in prvostopni sklep spremenilo tako, da se pripor zoper tega obdolženca podaljša le iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovorniki obdolženega S.T. so dne 08.07.2002 vložili na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti zoper uvodoma navedeni sklep pritožbenega sodišča zaradi kršitve določb kazenskega postopka - tretjega odstavka 201. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in napadeni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženega S.T. odpravi.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevo zagovornikov obdolženega S.T. za varstvo zakonitosti meni, da je ta neutemeljena. Iz zahteve zagovornikov je razvidno, da se ne strinjajo z ugotovljenim dejanskim stanjem, ker menijo, da ponovitvena nevarnost ni dokazana in drugače ocenjujejo okoliščine kot sodišče. Iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. V kolikor pa zagovorniki menijo, da v sklepu niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, uveljavljajo bistveno kršitev določb po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ki prav tako ni podana, saj je na 5. in 7 strani sklepa sodišča prve stopnje ponovitvena nevarnost obrazložena, razloge o tem pa ima tudi sklep sodišča druge stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V tretjem odstavku 201. člena ZKP je določeno, da se kot posebne okoliščine iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka tega člena štejejo zlasti obdolženčeve kršitve ukrepov iz 195.a, 195.b, 196. in 199.a člena tega zakona. Po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP pa se sme pripor zaradi ponovitvene nevarnosti odrediti, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in osebne lastnosti obdolženca, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušano kaznivo dejanje ali storil kaznivo dejanje, s katerim grozi. V tem zakonitem okviru je Vrhovno sodišče presojalo zakonitost napadenega sklepa pritožbenega sodišča. Vložniki v zahtevi zatrjujejo, da že iz samega spisa izhaja, da obdolženi S.T. z izjemo P. nikogar od "skupine" ne pozna.

Obdolženčeve osebne lastnosti pa so, da je oče štirih otrok, da še ni bil nikoli kaznovan, in da je ves čas bivanja v Sloveniji zaposlen, kar sledi iz prilog k pritožbi obrambe zoper prvostopni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani. Prejšnje življenje je, očitno glede T.-ja, neomadeževano, kar sledi že iz napadenega sklepa, s katerim je bil odpravljen priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Glede okoliščin in razmer, v katerih živi, pa vložniki navajajo, da že več kot deset let obdolženi T. živi na istem naslovu v L., ves čas ustvarja dohodek in ima dobre poslovne odnose z mnogimi posamezniki in pravnimi osebami v Sloveniji. O kakšnih drugih posebnih okoliščinah ni govora, niti v napadenem sklepu niso omenjene z besedo.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev določb kazenskega postopka v napadenem sklepu ni podana. Pritožbeno sodišče je v celoti sprejelo razloge o obstoju ponovitvene nevarnosti, navedene v sklepu sodišča prve druge stopnje. Vložniki z zahtevo ne napadajo ugotovitev napadenega sklepa glede objektivnih okoliščin, v katerih naj bi bila očitana kazniva dejanja storjena, ampak oceno oziroma izostanek razlogov glede osebnih lastnosti obdolženca in osebnih okoliščin, v katerih obdolženec T. živi: nekaznovanost, družinsko stanje s štirimi otroki, pridobivanje dohodka s poslovno dejavnostjo. S tem uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega v zvezi z osebnostjo obdolženega T., ki po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Tudi zatrjevani izostanek razlogov glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti v napadenem sklepu, ki bi nakazoval na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, prav tako ni podan. Po oceni Vrhovnega sodišča ima napadeni sklep zadostne in pravilne razloge ponovitvene nevarnosti glede obdolženega T., zato očitek, da v napadenem sklepu o drugih posebnih okoliščinah, ki naj ne bi bile omenjene niti z besedo, ko tudi sicer naj ne bi bile podane, ni mogoče govoriti niti o kršitvi 3. odstavka 201. člena ZKP niti o kršitvi določb kazenskega postopka z izostankom razlogov o odločilnih dejstvih. Tako vložniki tudi s tem očitkom v zahtevi za varstvo zakonitosti niso mogli imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena kršitev zakona v napadenem sklepu, zahteva za varstvo zakonitosti pa je vložena predvsem zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.