Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1,850.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.3.1998 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata reviziji obe pravdni stranki. Uveljavljata revizijske razloge iz določbe 385. člena ZPP, pri čemer tožeča stranka predlaga njeno spremembo tako, da bo tožniku poleg že prisojene odškodnine priznana še nadaljnja odškodnina v znesku 1,150.000,00 SIT z obrestmi, tožena stranka pa takšno njeno spremembo, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen še za nadaljnjih 650.000,00 SIT s pripadki. Ob tem tožena stranka podrejeno predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka ponovno povzema izvedensko mnenje, ki opredeljuje tožnikove poškodbe z bolečinskim obdobjem in nevšečnostmi med zdravljenjem s posebnim poudarkom, da je šlo za udarnino prsnega koša in reber in meni, da bi pravilno vrednotenje škode iz opisanega naslova utemeljilo odškodnino v zahtevanem znesku 1,500.000,00 SIT. Glede prestanega strahu meni, da je bil ta po nesrečnem dogodku zelo hud, strah za izid zdravljenja pa je trajal kar dve leti po poškodbi. Zato bi bilo treba zaradi prestanega strahu priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. Sicer pa so tožnikove življenjske aktivnosti zmanjšane za 10% ob starosti 49 let, kar pomeni, da bo tožnik duševne bolečine iz tega naslova prestajal še okrog 25 let. Ker ne zmore težjih fizičnih del in obremenitev in ker se je razvila psihična živčna reakcija zaradi poškodb, bi bilo treba iz tega naslova priznati celotno zahtevano odškodnino v znesku 1,000.000,00 SIT.

Tožena stranka v reviziji meni, da tožniku sicer pripada odškodnina, vendar pa je ta v dosojenem znesku nesorazmerna. Narava prizadejanih poškodb ni takšna, da bi bilo mogoče zaradi telesnih bolečin priznati odškodnino v znesku 800.000,00 SIT. Tudi za strah dosojena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT je previsoka. Škode v obliki duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa tožnik sploh ne prestaja. Težave, ki jih ima, niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Že pred tem je bil namreč tožnik psihično nevrotična osebnost in je zato tudi invalidsko upokojen. Že razlogi sodbe sodišča prve stopnje v tej smeri niso prepričljivi, v izpodbijani sodbi pa so podana tudi nasprotja med tem, kar o poškodbah sledi iz izvedenskega mnenja, in tem, kar je v sodbi zapisano.

Pravdni stranki na reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Reviziji nista utemeljeni.

Izvedenec kirurg je med ostalimi tožnikovimi poškodbami, ki so povzročile škodo, omenil tudi sum zloma devetega in desetega rebra. Nižji sodišči sta v razlogih svojih sodb to poškodbo povzeli kot zlom reber. V reviziji tožene stranke zatrjevano nasprotje med sodbenimi razlogi in izvedenskim mnenjem je v tem okviru podano. Vendar pa sodbama sodišč druge in prve stopnje kljub temu ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je namreč podana le tedaj, če se opisano nasprotje nanaša na razloge o odločilnih dejstvih. V obravnavanem primeru pa je po dejanskih ugotovitvah tožnikovo bolečinsko obdobje in obdobje nevšečnosti med zdravljenjem dokazno vezano na ugotovitve izvedenca, ki med ostalimi poškodbami sicer omenjajo le sum zloma reber, vendar ob osrednji in bistveni diagnozi, udarnini prsnega koša z udarnino pljuč, zlomom prsnice in izlivom krvi za prsnico. V okviru takega opisa poškodb sta nižji sodišči ocenjevali izvedenčeve ugotovitve o intenzivnosti in trajanju fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem; pri tem pa okoliščina, da zlom dveh reber ni zanesljivo dokazan, na to oceno ni imela vpliva. Drugače povedano: obseg škode zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti je enak ne glede na opisano nasprotje - tudi ob ugotovitvi, da je o zlomu reber mogoče govoriti le s stališča suma.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Dejanske ugotovitve ne omogočajo v reviziji tožene stranke ponujanega (pravnega) sklepanja, da tožnik "za svoje porušeno zdravje nima pravnega naslova za odškodnino, ker iz blagega škodnega dogodka želi poplačilo za vse, kar ga na zdravstvenem področju teži". Izvedenec kirurg je namreč povedal, da je skupek tožnikovih poškodb težkega značaja, povzročil pa mu je tudi občutek življenjske ogroženosti. Udarec 4 do 5 kg težkega železnega predmeta v prsa je bil tako močan, da je tožnik po dogodku padel v nezavest. Kasnejše nihanje med zavestjo in nezavestjo s hudimi bolečinami v prsih je prav gotovo podlaga za ugotovitev, da je tožnik prestajal intenziven strah z občutkom življenjske ogroženosti. Ker je bil strah relativno dolg in po izvedenčevih ugotovitvah objektivno utemeljen, je dosojena odškodnina v znesku 250.000,00 SIT iz tega naslova primerna tudi s stališča primerjave s podobnimi primeri škod in odškodninami zanje. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je tožnik uveljavljal sicer odškodnino v znesku 1,500.000,00 SIT, vendar sta sodišči nižje stopnje utemeljeno ocenili, da stopnja prestanih bolečin in nevšečnosti ter njihovo trajanje opravičujejo le odškodnino v znesku 800.000,00 SIT. Delovna nezmožnost je bila pri tožniku podana le dobre tri mesece; od tega pa je bolečinsko obdobje trajalo približno šest tednov. Hude telesne bolečine - upoštevaje tudi njihovo pojemanje - so trajale skupno dva tedna. V okviru te odškodninske postavke torej ni mogoče govoriti o škodi večjega obsega. Primerjava s podobnimi primeri škod, za katere sodišča določajo odškodnino, pokaže, da dosojene odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni mogoče niti zviševati niti zniževati. Pri tem je v zadostni meri prišla do izraza tudi ugotovitev, da bo občasne lahke telesne bolečine pri vremenskih spremembah in obremenjevanju poškodovanih delov telesa tožnik prestajal tudi v bodoče (203. člen ZOR, Zakona o obligacijskih razmerjih).

Obseg zmanjšanja tožnikovih življenjskih aktivnosti je v izpodbijani sodbi zanesljivo ugotovljen. Gre za pretežno dejanske ugotovitve, ki jih revizijsko ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Revizija tožene stranke ima sicer prav, da tožnikova invalidnost ni v celoti povezana s posledicami škodnega dogodka, vendar pa iz dejanskih ugotovitev sledi, da sestavni del prikrajšav, ki so pogojevale invalidnost, leži tudi v psihični fiksaciji poškodbenega dogajanja in zato ob večjem naporu v sprožitvi spominske reakcije na škodni dogodek - z razbijanjem srca in oteženim dihanjem. Ugotovljeno je namreč, da je tožnik osebnostno predisponiran s stališča psihonevrotskega reagiranja. V sklopu ugotovljene invalidnosti v višini 25% predstavlja opisana prikrajšava, zaradi katere tožnik duševno trpi, manjšo, 10% vrednost. Tožnik torej škodo iz tega naslova prestaja. Revizija tožene stranke opisano tožnikovo psihonevrotsko predisponiranost zanemari. Po drugi strani pa tožnikova revizija v prikazovanju večjega obsega te škode pretirava. Večji del tožnikovega duševnega trpljenja na področju vsakdanjega življenja (pri težjih fizičnih delih, dviganju bremen in različnih obremenitvah) gre namreč na račun drugih vzrokov. Psihonevrotsko reagiranje na opisane obremenitve s posledičnimi motnjami delovanja srca in dihanja predstavlja del te škode, kateremu je z zneskom 800.000,00 SIT dana primerna satisfakcija (200. člen ZOR).

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti v revizijah zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba reviziji zavrniti kot neutemeljeni (393. člen ZPP).