Jedro

Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnosti. Partnerja morata tudi v očeh okolja veljati za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da tožnici iz naslova izvenzakonske skupnosti pripada dedna pravica po pok. P. A.. Ugotovilo je, da tožnica ni dokazala vseh potrebnih elementov za obstoj izvenzakonske skupnosti; med tožnico in pok. P. A. je obstajala le določena stopnja prijateljstva. Tožnici je naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 800,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Obširno graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in mu očita, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Oprlo se je na selektivno zbrane dokaze, tiste, ki so bili v prid tožnici, pa je prezrlo in jih ni ocenilo niti omenilo. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča so v nasprotju z vsako logiko. Izpostavlja, da je bila v času P. bivanja v bolnišnici pri njem vsak dan po več ur, prinašala mu je priboljške, ga vozila iz sobe. Potem, ko je dobil protezo, ga je vozila na prilagoditve in popravila proteze, na zdravniške preglede, itd. Ugotovitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s pooblastilom, ki ga je zapustnik dal bratu M. A., ne pa tožnici, so podane na podlagi enostranskega sklepanja in nelogične ocene izpovedi le ene od prič. V zvezi z zapustnikovimi zapisi v dnevniku o izročanju denarja za bencin in trgovino, opozarja, da prvostopenjsko sodišče ni logično ocenilo, če so vsi dani zneski pokrili številne prevoze, ki jih je tožnica opravila za zapustnika, pa tudi stroške za hrano, čistila in sredstva za osebno nego. Pripominja, da se priča D. Ž. in ostale priče tožencev sprenevedajo, ker so opisovale stanje v hiši zapustnika in dogodke, do katerih je prišlo v izjemnih situacijah ter v času njene odsotnosti, niso pa povedale, kolikokrat v vseh letih so zaznale obupne razmere v hiši zapustnika. Po mnenju pritožnice je v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovitev prvostopenjskega sodišča v zvezi s pomočjo na domu, o kateri je zapustnik izpovedal na enem od pregledov. Prvostopenjsko sodišče ni ocenilo njene izpovedbe v delu, ko je pojasnila, zakaj jo je zapustnik na zdravniškem pregledu zamolčal kot partnerico. Odločno graja oceno, ki jo je prvostopenjsko sodišče sprejelo v zvezi z zapustnikovim dnevnikom, kamor je vpisoval izdatke, in poudarja, da prvostopenjsko sodišče izpovedi prič, ki jih je predlagala tožnica, ni ocenilo in primerjalo z izpovedmi ostalih prič. Prav tako tudi ni utemeljilo sodnega zaključka o morebitni pristranosti prič, ki so potrjevale obstoj izvenzakonske skupnosti tožnice in zapustnika P. A..

3. Toženca v odgovoru na pritožbo izpostavljata, da je pritožba v določenih delih zapisana že na meji vljudnosti in spodobnosti. Poudarjata, da je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da tožnica ni sofinancirala ničesar, saj se vsi računi in potrdila o plačilih glasijo na pok. P. A.. Zapustnik je tožnici vračal denar za gorivo, trgovino, posojena denarna sredstva pa celo skupaj z obrestmi, kar ne kaže na izvenzakonsko skupnost. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je glede na trditveno in dokazno podlago pravilno izhajalo iz 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) in 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Za dedovanje na podlagi zakona prihaja v poštev krog oseb, ki so z zapustnikom v določenem razmerju. Najpomembnejše je sorodstvo in zakonska zveza, pri čemer je v našem dednem pravu z zakonsko zvezo glede pravnih posledic izenačena tudi izvenzakonska skupnosti, kot jo ureja 12. člen ZZZDR. Po drugem odstavku 10. člena ZD ima enako kot preživeli zakonec dedno pravico po umrlem partnerju tudi izvenzakonski partner, če sta z zapustnikom živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze. Vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Ker gre za skupnost moškega in ženske, ki ni pravno sklenjena kot zakonska zveza, so po uveljavljanih stališčih sodne prakse kriteriji za ugotavljanje njenega obstoja strožji (2). Po določbi prvega odstavka 12. člena ZZZDR morajo biti za pravno priznanje izvenzakonske skupnosti kumulativno izpolnjeni trije pogoji: med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost, ki mora trajati daljši čas, in ne smejo biti podane okoliščine, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Življenjska skupnost partnerjev mora biti po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem zunanje okoliščine: skupno bivanje, skupno gospodinjstvo ter ekonomska skupnosti. Partnerja morata tudi v očeh okolja veljati za taka življenjska sopotnika, kot sta mož in žena.

6. Prvostopenjsko sodišče je pravilno opozorilo na navedene konstitutivne elemente izvenzakonske skupnosti. Ugotovilo je, da med tožnico in pok. P. A. ni bilo čustvene navezanosti v smislu, da bi si ustvarila skupno življenje in vlagala v skupne projekte glede na finančne zmožnosti. Tožnico je ocenilo kot občasno obiskovalko, njun odnos pa delno posloven s primesmi prijateljstva.

7. Pritožnica svojo kritiko dokaznih zaključkov prvostopenjskega sodišča gradi na tezi o kršitvi metodoloških napotkov iz 8. člena ZPP. Naša procesna ureditev – z izjemo domneve o resničnosti vsebine javne listine (224. člen ZPP) – ne pozna dokaznih pravil, ki bi določala, kaj in na podlagi česa se lahko šteje za dokazano. Od sodišča je odvisno, kako določen dokaz vrednoti, kakšno težo mu da; prepuščeno mu je, da samo poišče in uporabi dejanska dokazna pravila, ki ustrezajo splošnim zakonom mišljenja, izkušenj in človeškemu spoznanju. Okoliščina, da sodišče dokazov ne razlaga tako kot stranka in jih oceni drugače, ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Kršitev 8. člena ZPP je podana le, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, to je takrat, ko ni vestna, skrbna in analitično sintetična, ne pa tudi, če bi bila vsebinsko neprepričljiva, ker bi bila v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili.(3)

8. Če prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni izrecno obravnavalo konkretne dokazne vrednosti prav vsakega izmed navedenih dokazov, to še ne pomeni, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, niti tega, da bi kršilo 8. člen ZPP (ki med drugim nalaga posamično, analitično oceno dokazov) ali zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Pritožbene trditve, da sodišče ni ocenilo pritožnici naklonjenih prič, so protispisne. Prvostopenjsko sodišče je v točki 13 obrazložitve ocenilo pričanje J. R., s katerim naj bi bil pok. P. skupaj v bolnišnici, pa tudi pričanje S. Z.. Prvostopenjskemu sodišču se zdi sporno, da je J. R. na glavno obravnavo pripeljala priča S. Z., ki je bil v prijateljskih odnosih s tožnico, kar izhaja tudi iz njegovega pričanja. Pričanje tožničinega sina A. L. je ocenjeno v 18. točki obrazložitve: prvostopenjsko sodišče je glede na njegovo izpovedbo ugotovilo, da je tožnico in zapustnika obiskoval do zapustnikovega odhoda v bolnišnico januarja 2006, potem pa ne več. To izpovedbo je prvostopenjsko sodišče povezalo z drugimi ugotovitvami, ki izkazujejo, da je odnos med tožnico in zapustnikom z leti nazadoval, redčili so se tožničini obiski, prav tako pa tudi obiski njenih sorodnikov. Oceno pričanja tožničine hčerke A. F. in njenega moža An. F. je sodišče podalo v 19. točki obrazložitve, v kateri je med drugim tudi pojasnilo, zakaj šteje izpovedbo toženkinega moža J. H. za prepričljivejšo. V točki 21 obrazložitve pa je podana ocena priče A. D.. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi njegove izpovedbe ocenilo, da zavrača ravnanje otrok (obeh tožencev), ki naj bi zapustila svojega očeta (pok. P.) in mu „obrnila hrbet.“ Zakaj ne sledi pričanju M. A., je prvostopenjsko sodišče obrazložilo v 23. točki; njegovo pojasnilo pritožbeno sodišče ocenjuje kot povsem sprejemljivo.

10. Da je bila tožnica le občasna obiskovalka, je prvostopenjsko sodišče ugotovilo na podlagi pričanja najbližje sosede D. Ž., pa tudi priče M. P.. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo pojasnilo, zakaj verjame pričanju D. Ž.: priča je bila najbližja zapustnikova soseda, živela je le nekaj metrov stran. Njena izpovedba in izpovedba njenega moža M. Ž. sta bili za prvostopenjsko sodišče bistveni, saj ni bilo ugotovljeno, da bi bili priči v kakršnemkoli posebnem prijateljskem odnosu s katero od pravdnih strank, poleg tega pa sta kot soseda imela najboljši vpogled v življenje zapustnika. Res je, da izpodbijana odločitev temelji tudi na občutkih prič glede razmerja tožnice do zapustnika. V zvezi s tem velja pojasniti, da so pri ugotavljanju obstoja izvenzakonske skupnosti (lahko) tudi stališča in mnenja prič dokazno ali pravno pomembno dejstvo (4). Tukaj gre predvsem za oceno priče D. Ž., ki je odnos med tožnico in zapustnikom ocenila kot znanstvo, prijateljstvo, pri čemer je poudarila, da zapustnik ni dajal vtisa urejenega zakonskega moža, za katerega nekdo skrbi – bil je volk samotar. Svoje občutke v zvezi z odnosom med tožnico in zapustnikom je izrazil tudi njen mož M. Ž., ki je povedal, da med njima ni bilo ljubezni.

11. Da med tožnico in zapustnikom ni bilo takšnega odnosa, kot naj bi bil med možem in ženo, izhaja iz izpovedbe bližjega soseda M. Ž., ki naj bi mu zapustnik zaupal, da mora tožnici povrniti vse stroške. Ta del izpovedbe je podkrepljen s priloženim dnevnikom, v katerega je zapustnik zapisoval zneske, ki jih je iz naslova nakupov hrane in bencina vračal tožnici. Nenavadno je, da je zapustnik tožnici vračal posojilo z bančnimi obrestmi. Tudi to je eden od pokazateljev, da med njima ni obstajala izvenzakonska skupnost. 12. Pritožbeno sodišče sprejema stališče prvostopenjskega sodišča, da na neobstoj izvenzakonske skupnosti kaže tudi dejstvo, da zapustnik ni pooblastil tožnice za komuniciranje z zdravniki v času njegovega bivanja v bolnišnici, ampak svojega brata M. A.. Pomenljiv je izvid ambulantnega pregleda (priloga B7), iz katerega izhaja, da je zapustnik na pregledu povedal, da živi sam in ima urejeno pomoč na domu. Prvostopenjsko sodišče je logično in prepričljivo sklepalo, da je s pomočjo na domu mišljena patronažna sestra. Pojasnilo tožnice, da je zapustnik podal takšno izjavo zato, ker se je bal, da bo izgubil dodatek za pomoč in postrežbo, pritožbeno sodišče ocenjuje kot neprepričljivo v povezavi s preostalimi dokazili. Tehten argument, ki ga je v obrazložitvi navedlo prvostopenjsko sodišče, je tudi ta, da si zapustnik ne bi urejal bivanja v domu za ostarele, če bi živel v stabilnem in ljubečem partnerstvu. Nenavadna je reakcija tožnice ob smrti P. A., na kar je pravilno opozorilo že prvostopenjsko sodišče. V primeru, da bi med pokojnim in tožnico obstajal pristen partnerski odnos, tožnica ne bi predlagala priči D. Ž., naj pokliče njegove sorodnike, ki so potem uredili vse potrebno v zvezi s pogrebom, ampak bi sama aktivno sodelovala pri teh zadevah.

13. Vse navedeno kaže na to, da med tožnico in zapustnikom ni bilo tiste vsebine čustvenega razmerja oziroma notranje povezanosti, ki je značilna za skupno življenje moškega in ženske v zakonu ali izvenzakonski skupnosti, zato je pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bil njun odnos delno posloven, s primesmi prijateljstva. Argumenti prvostopenjskega sodišča so zadostni; iz njih je mogoče razbrati miselno pot, na podlagi katere je prišlo do zaključka o neobstoju izvenzakonske skupnosti.

14. Ker je dokazna ocena celovita, pravilna in popolna; prvostopenjsko sodišče pa je pri ugotovitvi pravno relevantnih okoliščin o tožbenem zahtevku materialnopravno pravilno odločilo, pri čemer ni storilo ne zatrjevanih ne uradno upoštevnih postopkovnih kršitev, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona (za tožnico) in s prvim odstavkom 155. člena ZPP (za toženca). Pritožnica s pritožbo ni uspela, toženca pa z odgovorom na pritožbo nista prispevala k razjasnitvi na pritožbeni ravni, zato mora vsaka stranka nositi svoje pritožbene stroške.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 148/2009. (3) Primerjaj sodbo VS RS II Ips 148/2009. (4) Primerjaj odločbo VS RS II Ips 148/2009.