Jedro

Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač. Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče denarno povračilo prisodilo v previsokem znesku, neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (I., II. in IV. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pogodbo o zaposlitvi z dne 14. 7. 2006 sodno razvezalo z 20. 10. 2016 (I. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo naj: – tožnico za obdobje od 11. 4. 2014 do 20. 10. 2016 prijavi v socialna zavarovanja; – tožnici za obdobje od 11. 4. 2014 do 31. 8. 2014 obračuna in po odvodu davkov in prispevkov plača plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 7. 2006 pod pogoji potrjene prisilne poravnave; – tožnici za obdobje od 1. 9. 2014 do 20. 10. 2016 obračuna in po odvodu davkov in prispevkov plača plačo po pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 7. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za plačo preteklega meseca ter – tožnici obračuna denarno povračilo v višini 6.766,56 EUR in po odvodu davkov in prispevkov plača neto znesek (II. točka izreka).

Zavrnilo je, kar je tožnica zahtevala več ali drugače (III. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnico plačati stroške postopka v višini 2.067,05 EUR na račun sodišča prve stopnje (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v I. in II. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v IV. točki izreka se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje. Navaja, da izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje ugotovitve, da delovno razmerje tožnice traja tudi od 11. 4. 2014 dalje, zato preostali deli izreka nimajo podlage, na kateri bi temeljili. Opozarja, da je že pravnomočno razsojeno, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do 10. 4. 2014, zato bi ugotovitev trajanja delovnega razmerja od 11. 4. 2014 dalje kršila prepoved ponovnega odločanja o isti stvari, kar predstavlja kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na to je tožena stranka opozarjala, vendar se sodišče prve stopnje do teh navedb ni opredelilo. Nadalje navaja, da tožnici od 11. 4. 2014 dalje ne gredo nobene pravice iz delovnega razmerja, ker je sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 4. 2014. Podano je nasprotje v obrazložitvi, ker sodišče prve stopnje najprej navaja, da je tožnici delovno razmerje z 8. 4. 2014 prenehalo, nato pa, da se šteje, da je še naprej v delovnem razmerju. V zvezi s prisojeno višino denarnega povračila meni, da je previsoka. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati le delovno dobo pri toženi stranki, ne pa tudi pri drugih delodajalcih, ki niso njeni pravni predniki. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica relativno težko zaposljiva in da neuspešno išče zaposlitev. Neutemeljeno ni sledilo izpovedi A.A., da tožnica opravlja delo prek družbe B., d. n. o. Med strankama ni sporno, da je bila tožnica od leta 2005 do konca leta 2014 direktorica in edina družbenica te družbe, od leta 2015 pa je to formalno postal njen zakonski partner C.C. Tožnica je sama izpovedala, da omenjena družba opravlja knjigovodske storitve, pri čemer nima zaposlenih, tožničin mož pa je proizvodni delavec. Navedeno potrjuje, da tožnica opravlja storitve knjigovodstva, računovodstva in administracije prek omenjene družbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. V tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podane presojane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. V tem sporu pritožbeno sodišče sedaj odloča tretjič. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 605/2014 z dne 5. 2. 2015 ugodilo zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter zahtevkom, s katerim je tožnica uveljavljala nekatere denarne terjatve iz delovnega razmerja (ti so sedaj predmet ločenega spora). Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 795/2015 z dne 10. 12. 2015 potrdilo odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem delu pa sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nato s sodbo opr. št. I Pd 14/2016 z dne 18. 2. 2016 v skladu z napotili pritožbenega sodišča ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do 10. 4. 2014 in za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 8. 4. 2014 do 10. 4. 2014 tožnici priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, tožbeni zahtevek za vrnitev nazaj na delo in priznanje pravic iz delovnega razmerja do takrat pa zavrnilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo tožnice s sklepom opr. št. Pdp 410/2016 z dne 4. 8. 2016 zavrnilni del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v novem sojenju izdalo sedaj izpodbijano sodbo, s katero je odločalo le še o reintegracijskem in o reparacijskem zahtevku za čas od 11. 4. 2014 do vrnitve nazaj na delo. Že pravnomočna je namreč odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o obstoju vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 8. 4. 2014 do 10. 4. 2014. 6. V pritožbi tožena stranka neutemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče in s tem povezan očitek absolutne bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice. Tožnica je namreč, kot je bilo v tem sporu že večkrat povzeto, 10. 4. 2014 – tj. po tem, ko ji je bila 4. 4. 2014 vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 31. 3. 2014 – tudi sama podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka prejela 11. 4. 2014, in v njej navedla, da delovno razmerje prekinja z 10. 4. 2014. Pritožbeno sodišče se je v tej zadevi že v sklepu opr. št. Pdp 410/2016 z dne 4. 8. 2016 postavilo na stališče: „da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožnica 10. 4. 2014 in je bila toženi stranki vročena 11. 4. 2014, s tem pa je tudi pričela učinkovati, ne more imeti učinka, saj je delovno razmerje med pravdnima strankama prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, ki je bila tožnici vročena 7. 4. 2014, tj. pred vročitvijo (in podajo) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice. Glede na navedeno se izkaže za materialnopravno zmotno /.../ stališče sodišča prve stopnje /.../, da tožnica ni upravičena do vrnitve nazaj na delo in da ji delovno razmerje ter vse pravice iz njega ne gredo tudi za čas po začetku učinkovanja njene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.“ Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ob upoštevanju navedenega stališča pravilno presojalo, ali je tožnica upravičena do vrnitve nazaj na delo in ali ji pripadajo pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pa do vrnitve nazaj na delo. Odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi z datumom odločitve sodišča prve stopnje 20. 10. 2016 in o pravicah iz delovnega razmerja za čas do navedenega datuma tako ni materialnopravno zmotna, kot neutemeljeno navaja tožena stranka v pritožbi. Podano ni niti nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in s tem tudi ne očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na dejstvo, da je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v času, ko delovno razmerje ni (več) obstajalo, namreč ne vpliva odločitev sodišča prve stopnje o trajanju delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je namreč za nazaj vzpostavilo delovno razmerje za ves čas nezakonitega prenehanja do odločitve sodišča prve stopnje in zato v času, ko je tožnica podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi še ni obstajalo.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o obstoju oziroma trajanju delovnega razmerja. S tem, ko je sodišče prve stopnje odločilo o trajanju pogodbe o zaposlitvi in njeni sodni razvezi, je namreč odločilo tudi o trajanju delovnega razmerja. Ker se delovno razmerje sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), njen obstoj pomeni tudi obstoj delovnega razmerja. Neutemeljeno tožena stranka tudi navaja, da je odločitev o trajanju delovnega razmerja že pravnomočna, saj sodba opr. št. I Pd 14/2016 z dne 18. 2. 2016, s katero je sodišče prve stopnje (med drugim) ugotovilo, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo do 10. 4. 2014 s sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 410/2016 z dne 4. 8. 2016 v tem delu ni bila razveljavljena. Sodišče prve stopnje zato po mnenju tožene stranke v izpodbijani sodbi ne bi smelo ugotovitvi trajanja delovnega razmerja po navedenem datumu 10. 4. 2014 in naj bi s tem zagrešila absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšnemu pritožbenemu zavzemanju pa ni mogoče pritrditi, saj je pravnomočno odločeno le o tem, da delovno razmerje traja do 10. 4. 2014, ne pa tudi o tem, da delovno razmerje po tem datumu ne obstaja. Sodišče prve stopnje je zato lahko odločalo o delovnem razmerju v obdobju od 11. 4. 2014 dalje, saj o tem še ni bilo odločeno. Iz navedenega razloga tudi nista podani očitani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Tožena stranka se pritožuje zoper višino denarnega povračila. V skladu z drugim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče višino denarnega povračila določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo denarno povračilo v višini osmih plač (6.776,56 EUR bruto). Pri tem je upoštevalo trajanje njene zaposlitve pri toženi stranki, tj. skoraj 12 let, relativno slabe zaposlitvene možnosti in dejstvo, da po prenehanju delovnega razmerja ni bila upravičena do prejemkov iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi delovno dobo pri prejšnjih delodajalcih. Sodišče prve stopnje sicer res omenja (27. točka obrazložitve sodbe), da je bila tožnica pri toženi stranki oziroma „neke vrste pravnem predniku“ tožene stranke zaposlena od leta 1995, vendar nato v nadaljevanju upošteva le 12 let dolgo delovno dobo pri toženi stranki. Tožena stranka nadalje neutemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi, da je tožnica relativno težko zaposljiva oseba. Tožnica se po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ni zaposlila, čeprav zaposlitev išče (tej ugotovitvi tožena stranka ne nasprotuje). Ima končano osnovno šolo, nadaljnjega šolanja ni končala, ima pa tudi številne zdravstvene težave, o katerih je izpovedala. Glede na navedene okoliščine je pravilni zaključek, da tožničine možnosti za novo zaposlitev niso ugodne. Pravilna pa je tudi ugotovitev, da tožnica ne dela preko družbe B. d. n. o. Izpoved priče A.A. je v tem delu neprepričljiva, saj z izjemo dejstva, da tožnica opravlja delo za navedeno družbo, drugega o tem ni znal povedati, niti ni povedal, od koga je izvedel za to informacijo. Tožena stranka tako navedena dejstva, ki ga je tožnica v svoji izpovedi zanikala, ni uspela dokazati. Zgolj to, da naj bi bila do konca leta 2014 družbenica te družbe z upravičenjem za vodenje poslov, in neizkazane navedbe o tem, da navedena družba zaposlenih delavcev nima, pa še ne zadostujejo za drugačen dejanski zaključek. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno ugotovilo kriterije za določitev višine denarnega povračila, ta pa je tudi odmerjena skladno z zakonom in sodno prakso.

9. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker niso odločilnega pomena za rešitev v obravnavani zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del (I., II. in IV. točko izreka) sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).