Jedro

Prepričljivost zaključka o ponovitveni nevarnosti pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, da sta soobtožena A. in R. bila izpuščena na prostost, medtem ko on še vedno ostaja v priporu kot ponovitveno nevaren. Pritožbeno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se pripor za vsakega obtoženca presoja individualno, sicer pa primerjava njihovih položajev pokaže, da se za razliko od sedaj ločeno obtoženega A. obtoženemu B. ne očita zgolj kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, pač pa tudi po 308. členu KZ-1, zoper obtoženega R. pa je bil pripor ob izreku sodbe odpravljen, ker tožilstvo ni predlagalo njegovega podaljšanja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi prvega in šestega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obtoženemu A. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do nastopa kazni, vendar najdlje do izteka kazni, izrečene s sodbo istega sodišča III K 32416/2020 z dne 1. 7. 2020. 2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženec, ki smiselno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter predlaga, da se mu pripor odpravi in s tem omogoči zaposlitev in skrb za družino.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Glede na to, da je obtoženec v obravnavani zadevi na predobravnavnem naroku 10. 6. 2020 pojasnil, da je z državnim tožilstvom sklenil sporazum o priznanju krivde za obe očitani mu kaznivi dejanji, glede na to, da je sodišče prve stopnje ta sporazum sprejelo in obtožencu izreklo obsodilno sodbo, je s tem utemeljen sum, ki tudi sicer izhaja iz pravnomočne obtožnice bil potrjen, o obstoju utemeljenega suma ne more biti nobenega dvoma.

6. Ob izkazani utemeljenosti suma, da je obtoženi A. B. storil v pravnomočni obtožnici in izrečeni mu nepravnomočni sodbi očitana mu kazniva dejanja, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi, da je pri obtožencu izkazan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Razlogi, ki so utemeljevali odreditev in podaljšanje pripora zoper obtoženca se do sedaj niso v ničemer spremenili. Tako je kot objektivne okoliščine, ki kažejo na ponovitveno nevarnost, sodišče prve stopnje upoštevalo težo kaznivih dejanj, ki se odraža v višini zagrožene kazni (od enega do deset let zapor oz. od enega do osem let zapora), ter način storitve in okoliščine, v katerih naj bi bila dejanja storjena, ko naj bi bili obe kaznivi dejanji storjeni v kvalificirani obliki, v okviru dobro organizirane hudodelske združbe, ki je po ugotovitvah nepravnomočne sodbe ilegalne prebežnike nezakonito spravljala na ozemlje Republike Slovenije v daljšem časovnem obdobju od 24. 9. 2018 do 27. 8. 2019, pri čemer so v okviru kriminalne združbe obtoženci imeli razdeljene svoje vloge, za prevoznike ilegalnih prebežnikov pa so novačili povratnike raznovrstnih kaznivih dejanj, med njimi tudi obtoženi G. R, pa tudi odvisnike od prepovedanih drog, ki so z vožnjo pod vplivom drog, nekateri pa tudi brez vozniškega dovoljenja, ogrožali varnost prebežnikov v večih primerih z njihovo prenatrpanostjo v vozilih, s katerimi so jih prevažali in z bežanjem pred policijo. Poleg tega je obtoženi A. B. priznal krivdo tudi v zvezi z očitkom, da je prodal drogo A. P., kupil heroin, kokain in konopljo v vrednosti 13.750,00 EUR od ločeno obravnavanih S. A. in D. P. ter drogo prenašal z namenom nadaljnje prodaje ter jo v ta namen hranil na domu.

7. Na podlagi okoliščin storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo tudi na njihove osebne lastnosti in sicer vztrajnost pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj, ko je glede kaznivega dejanja po 308. členu KZ-1 izpostavilo, da ovire za nadaljevanje kriminalne dejavnosti ni predstavljalo niti dejstvo, da so bili določeni vozniki neuspešni pri prevozu ilegalnih prebežnikov, saj so bili prijeti s strani policije in zoper njih izvedeni tudi v tujih državah kazenski postopek, obtoženi B. pa je skupaj z drugimi še vedno novačil nove voznike. Glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 186. člena KZ-1 pa je sklep o vztrajnosti obtoženega Bere napravilo na podlagi dejstva, da kljub temu, da mu je bila prepovedana droga zasežena že dne 20. 6. 2019, to ni bila ovira, da dobra dva meseca zatem, kot je bilo to ugotovljeno pri opravljeni hišni preiskavi, znova ne bi posedoval več vrst prepovedane droge, ki je bila namenjena nadaljnji prodaji. Obstoj subjektivnih okoliščin pa je sodišče prve stopnje utemeljilo tudi z ugotovitvami o obtoženčevi predkaznovanosti, saj je bil že večkrat pravnomočno obsojen zaradi različnih kaznivih dejanj, in sicer celo trikrat zaradi nasilja v družini, povzročitve splošne nevarnosti in tudi goljufije. Od izvrševanja kaznivih dejanj pa ga niso odvrnile niti sankcije opominjevalne narave torej pogojne obsodbe niti dejstvo, da mu je bila za kaznivo dejanje nasilja v družini izrečena enotna kazen 3 leta in 9 mesecev zapora, ki jo je tudi prestal, poleg tega pa naj bi kazniva dejanja, za katera je bil nepravnomočno obsojen v tem postopku, storil v času preizkusne dobe po sodbi Okrajnega sodišča v Velenju, opr. št. II K 6634/2019 z dne 14. 2. 2019, po kateri preizkusna doba poteče šele 8.3.2022, čeprav je vedel, da se mu lahko v primeru ponavljanja kaznivih dejanj pogojna obsodba prekliče in zgolj določena kazen zapora, izreče in izvrši. Čeprav obtoženec v pritožbi pravilno izpostavlja, da gre v primeru predkaznovanosti za drugačna kazniva dejanja, kot se mu očitajo v predmetnem postopku, da so ta dejanja bila storjena v relativno oddaljeni preteklosti (2009 in 2012), ko naj bi še bil drugačen človek in da je torej šele sedaj prvič spoznan za krivega kaznivih dejanj prepovedanega prehajanja državne meje ter prometa in proizvodnje prepovedanih drog, ni mogoče mimo dejstva, da niti prestajanje zaporne kazni v trajanju 3 let in 9 mesecev obtoženca ni odvrnilo od tega, da bi izvrševal kazniva dejanja, da bi se preživljal oziroma si zagotavljal premoženjsko korist. Tako je vsekakor izkazana realna in konkretna nevarnost, da bi obtoženec ob izpustitvi na prostost nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

8. Sklicevanje na družinsko življenje, dober in ljubeč odnos z ženo ter pastorko, spremenjen način življenja (ko je obtoženi poročen, živi zdravo, ne kadi, ne pije in se zdravo prehranjuje), s katerimi obtoženec poskuša izpodbiti pravilnost zaključkov o njegovi ponovitveni nevarnosti je neprepričljivo, saj so vse te okoliščine obstajale že v času, ko naj bi obtoženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, a ga niso odvrnile od kriminalne dejavnosti. Še več, celo zavedanje, da ima lahko storitev novega kaznivega dejanja v preizkusni dobi za posledico preklic pogojne obsodbe, ni bila nobena ovira, da ne bi storil nova očitana mu kazniva dejanja, ki jih je tudi priznal. Navedene okoliščine nasprotujejo sprejetju zaključka, da bo obtoženi na prostosti živel umirjeno življenje in da zakona nikdar več ne bo zavestno kršil. Na potrebo po drugačni presoji glede ponovitvene nevarnosti pa ne nakazujejo niti pritožbene navedbe, v katerih obtoženec ponovno izpostavlja dejstvo sklenitve pogodbe o zaposlitvi z družbo ...., po kateri naj bi od 15. 6. 2020 opravljal delo vzdrževalca in voznika taksija. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je ta pogodba o zaposlitvi v suspenzu, saj je obtoženčev nastop dela pri navedenem delodajalcu glede na sklenjen sporazum o priznanju krivde in izrečeno sodbo bodoče negotovo dejstvo, pri čemer pa je ne glede na pritožbene trditve o želji po razbremenitvi družine finančnega bremena stroškov bivanja v priporu in pridobitvi sredstev za plačilo izrečene denarne kazni v višini 3.500,00 EUR, vprašljiv tudi dejanski namen sklenitve te pogodbe o zaposlitvi, kot je izpostavilo sodišče prve stopnje.

9. Prepričljivost zaključka o ponovitveni nevarnosti pa ne omajejo niti pritožbene navedbe, da sta soobtožena A. in R. bila izpuščena na prostost, medtem ko on še vedno ostaja v priporu kot ponovitveno nevaren. Pritožbeno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se pripor za vsakega obtoženca presoja individualno, sicer pa primerjava njihovih položajev pokaže, da se za razliko od sedaj ločeno obtoženega A. obtoženemu B. ne očita zgolj kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1, pač pa tudi po 308. členu KZ-1, zoper obtoženega R. pa je bil pripor ob izreku sodbe odpravljen, ker tožilstvo ni predlagalo njegovega podaljšanja.

10. Ob pravilni ugotovitvi, da je izkazana realna in konkretna ponovitvena nevarnost, je sodišče prve stopnje ocenilo, da je pripor tudi neogibno potreben in sorazmeren ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Zaključke sodišča prve stopnje o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora, kot izhajajo iz 14., 15. in 16. odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa, obtoženec pritožbeno ne napada, pritožbeno sodišče pa jih v celoti sprejema kot pravilne in prepričljive.

11. Ker so glede na navedeno izpolnjeni vsi pogoji za predlagano podaljšanje pripora zoper obtoženega B., pritožbene navedbe pa glede na zgoraj navedeno niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče obtoženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

12. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.