Jedro

Odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča je utemeljen, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnika), s katerim je od tožene stranke (v nadaljevanju: toženke) zahteval povračilo nastale škode v višini 11.288,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi obrestmi od nastanka posameznega dogodka do dneva plačila, za posamezne zneske v obdobju od 15. 3. 2012 do 15. 11. 2016, ki so razvidni iz izreka sodbe, ter plačilo stroškov postopka, in sicer sodnih taks v višini 2.271,00 EUR, odvetniških stroškov v višini 482,24 EUR ter stroškov fotokopiranja in poštnih stroškov v znesku 70,00 EUR (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje še odločilo, da je tožnik dolžan toženki v roku 15 dni povrniti 501,18 EUR stroškov postopka, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se laično pritožuje tožnik, ki smiselno uveljavlja vse pritožbene razloge.1 Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Izvajalec rubeža A. d. d. je v postopku izvršbe opr. št. II I 000/1993 storil številne napake, in sicer je rubež izvajal nepooblaščeno, saj na sklepu o izvršbi ni bil izrecno naveden, rubil je že zastarano terjatev, prav tako ni pravilno ugotovil predmeta izvršbe in je zarubljene zneske določal na pamet. Posledično je vse zneske zarubil neupravičeno in s tem kršil 216. člen Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Tožnik je zato zoper A. d. d., vložil tožbo, a so bile tudi v pravdnem postopku, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Velenju, storjene številne kršitve. Sodišče prve stopnje (po sodniku B. B.) namreč po vloženi pritožbi v ponovljenem postopku ni spoštovalo navodil Višjega sodišča v Celju, da je treba vsak zarubljeni znesek nesporno obrazložiti; v nasprotju z določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) je imenovalo sodnega izvedenca finančne stroke; napačno je opredelilo predmet rubljenja; kršilo je 47. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), s tem ko je dovolilo rubljenje izven okvira zneskov, določenih v sklepu o izvršbi. Višje sodišče v Celju je kljub vsem napakam po pritožbi drugo sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo, svojo odločitev pa je opravičilo z neobstoječim listinskim dokazom ter trditvijo, da je po službeni dolžnosti preverilo in ugotovilo, da je proces sojenja potekal v skladu z ZPP, kar je popolna laž, saj bi sodišče moralo ugotoviti nezakonito imenovanje sodnega izvedenca ter tudi, da zastopnik tožene stranke ni imel pooblastila za zastopanje. Višje sodišče je tudi odločilo, da izračuna pravilnosti določanja mesečnih zneskov rubljenja, pripravljenega s strani pooblaščenca tožnika, ni treba pogledati, ker ima sodišče na razpolago listinski dokaz, ki pa ga tudi ni spoštovalo. Višje sodišče je tako kršilo tretji odstavek 284. člena ZPP. S tako obrazložitvijo je senat prevzel odgovornost za napake izvajalca sklepa ter sodnika prvostopenjskega sodišča. V predmetnem postopku zoper Republiko Slovenijo je prvostopenjsko sodišče na dan 17. 9. 2021 izvedlo dva ločena procesa, in sicer poskus sodne poravnave ter prvi narok za glavno obravnavo. Poskus sodne poravnave je sodišče izvedlo po hitrem postopku, pri čemer je sodnica posegla v razpravo s pojasnilom, da pravnomočnih odločitev višjega sodišča v tem postopku ni možno komentirati ali celo razveljaviti ter v isti sapi ugotovila, da mirna poravnava ni mogoča. Sodišče je storilo napako, ker ni sestavilo zapisnika za poskus sodne poravnave, ampak je takoj nadaljevalo z drugim procesom. Kršilo je tudi 284. člen ZPP, ko je v celoti izpustilo del obravnave, v katerem se obravnavajo predlogi strank, dejanske navedbe in dokazi, izvedejo dokazi ter obravnavajo uspehi dokazovanja. Sodišče nadalje ni razumelo, da namen te tožbe ni razveljavitev pravnomočnega sklepa po rangu višjega sodišča, temveč dokazati (ne)verodostojnost zarubljenih zneskov, zato se do teh navedb ni opredelilo, čeprav je treba v tem postopku nesporno ugotoviti, ali ima prav izvajalec rubljenja, ki je zneske določal na pamet, ali tožnik, ki trdi, da je treba zneske določiti po definiciji zapisani v sklepu o izvršbi. Z vsem navedenim je bil v postopku na prvi stopnji grobo kršen 284. člen ZPP ter nekaj členov KZ, zlasti 216. člen KZ in z njim povezani 74. člen KZ ter 288. člen KZ. Tožnik še pripominja, da se je državna tožilka strinjala s tožbo in priznala upravičenost 26. člena Ustave za pravno podlago. Podala je samo pripombo, da ni izkazana protipravnost, česar ni izkazala, ter kot neizkazani prerekala obstoj in višino škode, kar pa ne drži. 3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik v tej pravdni zadevi uveljavlja odškodninsko odgovornost države s trditvami, da mu je škodo povzročilo Višje sodišče v Celju (ki je odločalo o pritožbi zoper sodbo Okrajnega sodišča v Velenju v pravdnem postopku P 000/2017, v katerem je tožnik tožil A. d. d., zaradi nezakonitega rubljenja) ter Državno odvetništvo RS. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podrobno odgovorilo na tožnikove navedbe, s katerimi je v okviru zatrjevane odškodninske odgovornosti države zatrjeval poleg napak Višjega sodišča v Celju in Državnega odvetništva tudi napake v predhodnem izvršilnem postopku, pri rubežu denarnih sredstev s strani A. d. d., ter v postopku pred sodiščem prve stopnje v zadevi P 000/2017. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge izpodbijane sodbe, v nadaljevanju pa bo skladno s prvim odstavkom 360. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) posebej odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnika, s katerimi zatrjuje kršitve določb postopka pri izvedbi naroka za sklenitev sodne poravnave in prvega naroka za glavno obravnavo dne 17. 9. 2021. Stranka mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Tožnik bi torej moral ugovore zoper vodenje postopka podati že na naroku, a jih ni, niti za to ne navede utemeljenega razloga. Tudi sicer je bil postopek pisanja zapisnika na naroku dne 17. 9. 2021 skladen z zakonom in ustaljeno prakso sodišč, da se na koncu naroka izda enoten zapisnik (poravnalnega naroka in naroka za glavno obravnavo).2 ZPP izrecno dopušča možnost, da sodišče takoj začne glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne zaključi s sklenitvijo sodne poravnave ter sta bili stranki na to možnost opozorjeni v vabilu.3 Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 17. 9. 2021 tudi ne izhaja, da bi bilo dokazovanje na glavni obravnavi okrnjeno, saj sta imeli obe pravdni stranki možnost dopolnitve svojih navedb in dokaznih predlogov, a sta zgolj vztrajali pri dotedanjih navedbah in dokaznih predlogih.

7. Predmet tega pravdnega postopka je ugotavljanje odškodninske odgovornosti države zaradi protipravnega ravnanja državnih organov (sodišča in Državnega pravobranilstva) in ne dokazovanje oziroma ugotavljanje nepravilnosti pri izvajanju rubeža s strani pooblaščenega izvajalca le-tega, kakor v pritožbi zmotno navaja tožnik in o čemer je že pravnomočno odločeno. Pravilnost izvrševanja rubeža s strani takratnega delodajalca tožnika A. d. d., se je presojala v postopku, ki se je vodil pod opr. št. P 000/2017 pred Okrajnim sodiščem v Velenju, ki je s sodbo z dne 11. 10. 2018 tožbeni zahtevek tožnika v ponovljenem postopku v celoti zavrnilo, to odločitev je v pritožbenem postopku pod opr. št. Cp 000/2019 s sodbo z dne 20. 3. 2019 (priloga A7) potrdilo Višje sodišče v Celju (v nadaljevanju: višje sodišče). S tem je bil pravdni postopek pravnomočno zaključen. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, v pravnomočne odločbe sodišč ni mogoče posegati, saj se pravilnost in zakonitost sodnih odločb preverja v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi navedlo pravilno materialnopravno podlago za odgovornost države za škodo, ki jo povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem.4 Tožnik v pritožbi izpodbija le ugotovitve glede ravnanja sodišč (ne pa tudi Državnega odvetništva). Odškodninski zahtevek zaradi protipravnega ravnanja sodišča je utemeljen, če se izkaže, da je bilo ravnanje sodišča v postopku v očitnem nasprotju s potrebno profesionalno skrbnostjo in je zato stranki nastala škoda. Pojma protipravnosti ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih je lahko sodna odločba spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Vsaka zmotna uporaba materialnega prava ali kršitev določb postopka še ne pomeni protipravnega ravnanja, temveč o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo takrat, ko gre za kvalificirano stopnjo napačnosti, ko na primer sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso oziroma ko gre za druge grobe kršitve pravil postopka oziroma sodniške dolžnosti. Ravnanje nosilcev oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti.5

9. V zvezi z ugotovljenim dejanskim stanjem sodišče druge stopnje ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožnika, podane v okviru zatrjevanih napak sodišča prve stopnje v pravdnem postopku P 000/2017, glede nezakonitega imenovanja sodnega izvedenca pavšalne, predstavljajo pa tudi nedovoljene pritožbene novote, saj jih tožnik podaja šele v pritožbi, razloga za to pa ne pojasni (prvi odstavek 337. člena ZPP), zato se sodišče druge stopnje do njih ne opredeljuje. Nekonkretizirane so tudi navedbe glede neobstoječega listinskega dokaza, ki naj bi bil podlaga sodbe višjega sodišča, ter glede nepooblaščenega zastopanja toženke v postopku P 000/2017, zato se tudi do teh sodišče druge stopnje ne opredeljuje.

10. Pritožbene navedbe glede zmotnega neupoštevanja zastaranja terjatve so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je o tem navedlo pravilne razloge v 9. točki obrazložitve. Ugotovilo je, da tožnik ni trdil, da je ugovor zastaranja v postopku izvršbe uveljavljal, sodišče pa se na zastaranje ne sme ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje.6 Sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo tudi, da terjatev zaradi pretrganja zastaranja ni zastarala.

11. Sodišče prve stopnje je pravilne dejanske ugotovitve o ostalih očitkih glede ravnanja sodišč navedlo v 10. in 11. točki obrazložitve. Glede zatrjevanih napak višjega sodišča je ugotovilo, da jih tožnik ni uveljavljal z izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo višjega sodišča, opustitev vložitve izrednih pravnih sredstev, ki bi jih stranka lahko vložila, pa pomeni pretrganje vzročne zveze. Teh ugotovitev tožnik ne izpodbija. Sodišče je nadalje pravilno ugotovilo, da se je do navedb tožnika glede zavrnitve njegovega dokaznega predloga, upoštevanja mnenja sodnega izvedenca, zatrjevane napačne opredelitve predmeta izvršbe ter navedb, da se je rubež izvajal v nasprotju s 47. členom ZIZ, višje sodišče jasno in pravilno opredelilo.7 Ob tem sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da zavrnitev dokaznega predloga tožnika ne predstavlja v pritožbi zatrjevane kršitve določbe tretjega odstavka 284. člena ZPP. Tožnik je imel namreč v postopku možnost podati svoje pravno naziranje glede tega, kaj se pri izračunu zarubljenih zneskov upošteva ter na kakšen način. Tožnik je takšno pravno naziranje tudi podal.8 Z zavrnjenim dokaznim predlogom pa je tožnik podajal zgolj na že podanem pravnem naziranju temelječ izračun (po njegovem mnenju pravilnega rubljenja). Glede takšnega dokaznega predloga pa se je višje sodišče, kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, pravilno opredelilo, saj je bil za dokazovanje istega dejstva imenovan sodni izvedenec finančne stroke. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno zaključilo, da iz povzetih ugotovitev in celotne odločbe (A7) ne izhaja, da bi sodniki višjega sodišča pri odločanju odstopali od običajne metode dela in službene dolžnosti ter potrebne skrbnosti, da bi šlo za zavestne, namerne in očitne kršitve v smislu arbitrarnosti oziroma izdajo odločbe zunaj z zakonom predvidenega postopka. Tudi zatrjevana protipravnost ravnanja višjega sodišča tako ni podana.

12. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da so neutemeljeni očitki tožnika in zatrjevanje odškodninske odgovornosti države zaradi ravnanja Državnega odvetništva. Razlogov, ki jih je sodišče v zvezi s tem navedlo v v 12. točki obrazložitve, tožnik ne izpodbija. Sodišče je zaključilo, da zaradi neuspelega poskusa poravnave pred Državnim odvetništvom tožniku ni mogla nastati vtoževana škoda. Glede na ugotovitve sodišča pa tudi protipravnost ravnanja Državnega odvetništva ni podana.

13. Ob obrazloženem torej tožnik ni dokazal zatrjevane protipravnosti ravnanj sodišč ter Državnega odvetništva, zato že iz tega razloga (ker ni podana ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti podane kumulativno) odškodninska odgovornost države ni podana. Dokazno breme, da je bilo ravnanje protipravno, je bilo na strani tožnika, zato je neutemeljena tudi navedba, da državna tožilka (ki naj bi se strinjala s tožbo in priznala upravičenost 26. člena Ustave za pravno podlago) pripombe, da ni izkazana protipravnost, ni izkazala. Hkrati pa je sodišče zaključilo, da tudi ni vzročne zveze med ravnanjem državnih organov in zatrjevano škodo tožnika oziroma je ta pretrgana, česar pritožba ne izpodbija.

14. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, nosi v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP sam svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Navaja, da se pritožuje zaradi storjenih računskih napak pri odločanju v procesu rubljenja ter kršenja predpisov procesnega in materialnega prava Republike Slovenije. 2 Pisanje ločenega zapisnika je predvideno zgolj za zapisnik o posvetovanju in glasovanju (127. člen ZPP). 3 Gre za peti odstavek 279.c člena ZPP. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo takšno opozorilo v vabilu na narok podano. Neutemeljeni pa so tudi očitki glede opozorila sodnice v okviru poravnalnega naroka. 4 V 6. in 7. točki obrazložitve 5 VS RS sodba II Ips 49/2017. 6 Tretji odstavek 360. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, enako določa tudi tretji odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika. 7 Sodišče je ugotovilo tudi, da je prvostopenjsko sodišče sledilo predhodno podanim napotkom višjega sodišča in presodilo vsak znesek v tožbenem zahtevku. 8 Do tega se je v 7. točki obrazložitve sodbe Cp 000/2019 opredelilo tudi višje sodišče.