Jedro

Nihajnih poškodb vratne hrbtenice (zvina ali natega) v večini primerov ni mogoče objektivno ugotoviti z medicinsko diagnostičnimi postopki. To pomeni, da tovrstne poškodbe tožnica niti ne more izkazati s stopnjo gotovosti. V takšni dokazni stiski se je zato tožnica upravičeno sklicevala na ostale dokaze. Dejstvo, da je do bolečin prišlo kasneje in ne takoj ob nesreči, tovrstne poškodbe ne izključuje. Težave v predelu vratu lahko nastopijo znotraj 48 ur po poškodovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 1.050,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnica pa je dolžna toženki povrniti pravdne stroške 1.132,88 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je med udeleženima voziloma prišlo le do blažjega trka ob nizki hitrosti (oplaženje), zaradi česar tožnica ni mogla utrpeti zatrjevanih poškodb ter tako ni izkazala vzročne zveze med trkom vozil in poškodbami ter posledicami, ki jih zatrjuje. Izvedenec cestnoprometne stroke, ki je tisti, ki lahko ugotavlja dejansko stanje, ki je ključno za presojo vprašanja obstoja vzročne zveze, je ugotovil, da je med vozili prišlo le do rahlega oplaženja, ob katerem je prišlo do sunka takšne intenzitete kot se npr. pojavi, če nas kdo nepričakovano od strani potreplja po ramenih, če nam v vozilu pri hitrem speljevanju ugasne motor ali če pri vožnji pri hitrosti do 30 km/h zapeljemo na obcestni robnik. Na tožnico praktično niso delovale nikakršne sile in ni možno, da bi prišlo do zanihanja glave tožnice, niti do udara glave ob volan ali ostale dele notranjosti potniške kabine, tudi ni prišlo do zategnitve varnostnega pasu. Izvedenec je izrecno navedel, da glede na način trčenja (oplaženje), upoštevaje poškodbe obeh vozil, lahko ugotovi, da ob trčenju ni nastal sunek, pri katerem bi lahko prišlo do nastanka poškodb povprečno zdravih voznikov. Tožnica pri tem ni zatrjevala, da ne bi bila takšna oseba. Za ugotovitev obstoja vzročne zveze sodišče ni potrebovalo mnenja izvedenca medicinske stroke. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tožnica pretresa možganov ni utrpela. Vendar pa tožnica ni utrpela niti lažjega natega vratnih mišic, kar jasno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke, posredno pa tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke. Ta pritrjuje navedbam toženke, da diagnoza sama ne dokazuje telesne poškodbe, saj lečeči zdravnik pacientu zaupa in nima možnosti preverjanja resničnosti njegovih trditev. Navedel je tudi, da nihajna poškodba vratne hrbtenice nastane zaradi sunkovitega zanihanja glave in vratu ter posledičnega natega vratnih mišic in hrbteničnih vezi. Takšno zanihanje pa je izvedenec cestnoprometne stroke izključil. Izvedenec medicinske stroke je še pojasnil, da sta edina vsaj delno objektivna znaka takšne poškodbe vratne hrbtenice, napetost vratnih mišic ter izravnana normalna ukrivljenost vratne hrbtenice. Tudi tega v konkretnem primeru ni bilo. Tožnica je navajala zgolj bolečine v predelu vratu (ki pa se z lahkoto simulirajo). Če bi tožnica v prometni nesreči utrpela poškodbo, bi določene bolečine morala trpeti že po prometni nesreči ali vsaj pri izpolnjevanju odškodninskega zahtevka. Sicer pa bi morala tožnica toženki povrniti celotne pravdne stroške 1.317,30 EUR in ne le 86 % tega zneska.

Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica vtožuje odškodnino iz naslova lažjega pretresa možganov, nihajne poškodbe vratne hrbtenice in udarnine sklepa med lopatico in ključnico levo. Do poškodb naj bi prišlo v prometni nesreči dne 8.11.2011, ko zavarovanec toženke pri vključevanju na prednostno cesto, ni spustil mimo vozila tožnice in je z desnim bočnim delom svojega vozila trčil v prednji levi del vozila tožnice. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, je sodišče prve stopnje izključilo možnost, da je tožnica utrpela lažji pretres možganov, udarnino sklepa med lopatico in ključnico levo in zvin vratne hrbtenice, kot dokazano pa je štelo obstoj poškodbe – lažji nateg vratnih mišic (po nihajni poškodbi). Pritožbeno sodišče takšen zaključek sprejema.

Res je v konkretnem primeru med voziloma prišlo do blažjega trka (v trenutku trčenja se je vozilo tožnice gibalo s hitrostjo okoli 15 km/h, vozilo zavarovanca toženke pa s hitrostjo okoli 20 km/h), kot je to nesporno ugotovil izvedenec cestnoprometne stroke. V posledici drži tudi pritožbena trditev, da ob trku do večjega zanihanja gornjega dela telesa tožnice ni prišlo. Vendar pa je ob ostalih izvedenih dokazih (medicinski dokumentaciji, mnenju izvedenca medicinske stroke), upoštevaje vse okoliščine primera, sodišče prve stopnje kljub temu upravičeno zaključilo, da je tožnica lažji nateg vratnih mišic (le) uspela dokazati. Dejstvo je, da nihajna poškodba hrbtenice (v velikem številu primerov) nastane v prometni nesreči in ima za posledico bolečine v vratu. V konkretnem primeru je prišlo do prometne nesreče, tožnica pa je tudi izkazala bolečine v vratu. Res bi te lahko simulirala, vendar v podatkih spisa (tudi) pritožbeno sodišče za takšen zaključek ne najde opore. Kot ugotavlja izvedenec medicinske stroke in kar je tudi splošno znano, nihajnih poškodb vratne hrbtenice (zvina ali natega) v večini primerov ni mogoče objektivno ugotoviti z medicinsko diagnostičnimi postopki. To pomeni, da tovrstne poškodbe tožnica niti ne more izkazati s stopnjo gotovosti. V takšni dokazni stiski se je zato tožnica upravičeno sklicevala na ostale dokaze. Ti izkazujejo, da je, kot rečeno, do nesreče dne 8.11.2011 prišlo, da se je dne 9.11.2011 oglasila na pregled pri osebnem zdravniku, pri čemer je bila vratna hrbtenica boleča, njena gibljivost pa zavrta, da ji je bila nameščena mehka vratna opornica, predpisan analgetik, injekcijo analgetika pa je prejela tudi v mišico, da je bila napotena v kirurško ambulanto, kjer se je oglasila že 9.11.2011, da je bila sprejeta v bolnico na opazovanje (izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke list. št. 57), da je izvedenec medicinske stroke postavljen v tem postopku, zaključil, da je tožnica v prometni nesreči utrpela lažji nateg vratnih mišic. Na podlagi navedenih dokazov, upoštevaje sicer tudi mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, je sodišče nato na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka štelo, da je tožnica z zadostno stopnjo prepričanja izkazala, da je v prometni nesreči utrpela lažji nateg vratnih mišic, torej najnižjo stopnjo nihajne poškodbe vratu. Dejstvo, da je do bolečin prišlo kasneje in ne takoj ob nesreči, tovrstne poškodbe ne izključuje. Težave v predelu vratu lahko nastopijo znotraj 48 ur po poškodovanju (1).

Tožnici je tako uspelo izkazati vse elemente odškodninskega delikta, tudi nastanek škode in vzročno zvezo med škodo in škodnim dogodkom oziroma nedopustnim ravnanjem zavarovanca toženke.

Višine prisojene odškodnine pritožba konkretno ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin (dva do tri dni hude bolečine, štiri do pet dni lahke bolečine) in nevšečnosti med zdravljenjem (hospitalizirana dva dni, injekcija analgetika, štirikrat RTG, dva dni Shantzova ovratnica, deset dni terapije) prisodilo odškodnino v znesku 700,00 EUR, kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravična odškodnina (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

Sodišče je ugotovilo, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, za sekundarni strah – strah zaradi izida zdravljenja pa ji je prisodilo 350,00 EUR, kar je prav tako pravična odškodnina (179. člen OZ).

Ker toženka s pritožbo ni uspela, pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov.

Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - Sklepi ortopedsko-travmatološkega simpozija o nihajnih poškodbah vratne hrbtenice, 3. in 4. oktober 1997, Celje.