23. 1. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata 9. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 17/2005 z dne 13. 9. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 168/2004 z dne 7. 10. 2004 in s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, Oddelka v Novi Gorici, št. Pd 456/94 z dne 19. 12. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek delavca (ustavni pritožnik) za izplačilo trajne vloge iz naslova udeležbe pri dobičku. Višje sodišče je njegovo pritožbo zoper takšno odločitev zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo. Pritrdilo je stališču nižjih sodišč, da pritožnik do izplačila ni upravičen, ker je šlo za nezakonito delitev dobička.

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V ustavni pritožbi in njeni dopolnitvi zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Meni, da je odločitev sodišč arbitrarna. Navaja, da mora sodišče prepričljivo odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča, pri čemer se sklicuje na odločbi št. Up-314/97 z dne 17. 6. 1998 (OdlUS VII, 228) in št. Up-314/99 z dne 12. 7. 2001 (Uradni list RS, št. 64/01 in OdlUS X, 224). S sklicevanjem na to, da 48.a člen Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in nasl. – v nadaljevanju ZLPP) učinkuje retroaktivno, nasprotuje ugotovitvam sodišč o oškodovanju družbene lastnine. Meni tudi, da ugotovitev o oškodovanju družbene lastnine ne more vplivati na možnost uveljavitve pravic iz civilnopravnega razmerja. Morebiten vpliv pogodbenega razmerja na oškodovanje naj bi se ugotavljal v postopku za izvršitev odločbe revizijskega organa. Za podoben primer naj bi šlo v primerih odločbe Ustavnega sodišča št. Up-314/97 in sklepa št. U-I-32/93 z dne 13. 7. 1993 (OdlUS II, 68). Sodiščem očita, da so se pri odločanju oprla na odločbo revizijskega organa, ne da bi mu bilo omogočeno sodelovanje v postopku revidiranja, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do zasebne lastnine, kot naj bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-314/97. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-133/93 z dne 31. 3. 1994 (Uradni list RS, št. 32/94 in OdlUS III,28), iz katere naj bi izhajalo, da z zakonom in odločbami ni mogoče posegati v pravice in razmerja tretjih oseb, ker naj bi bilo takšno ravnanje v neskladju s 23. in 25. členom Ustave.

B.

3.Očitki pritožnika o neobrazloženosti izpodbijanih odločitev bi lahko bili relevantni z vidika 22. člena Ustave. Iz navedene ustavne določbe izhaja tudi obveznost sodišča, da se v obrazložitvi odločbe opredeli do navedb strank, ki so po pravni presoji sodišča bistvene. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko sodišča ne bi obrazložila svojih odločitev, temveč za to, da se pritožnik s pravnimi stališči sodišč ne strinja.

4.Pritožnik oporeka zaključkom sodišč o oškodovanju družbene lastnine in posledični nezakonitosti pridobitve pravic iz naslova trajne vloge. Meni tudi, da oškodovanje družbene lastnine ne bi smelo vplivati na možnost uveljavitve pravic iz delovnega razmerja. S takšnimi navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava, pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru preizkusa skladnosti izpodbijane odločitve z 22. členom Ustave lahko Ustavno sodišče sicer preizkuša tudi, ali je izpodbijana odločitev tako očitno napačna, da bi ji bilo mogoče očitati arbitrarnost in s tem neskladje z 22. členom Ustave, česar pa izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Ustavno sodišče bi lahko ugotovilo, da je odločitev arbitrarna le, če je sodišče ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, za kar pa v tem primeru ne gre. S tem so povezane tudi njegove navedbe, da naj bi se morebiten vpliv pogodbenega razmerja na oškodovanje družbene lastnine ugotavljal v postopku za izvršitev odločbe revizijskega organa, kar naj bi izhajalo tudi iz odločitev Ustavnega sodišča, glede katerih pa pritožnik ne pojasni, kako naj bi vplivale na odločitev o njegovem zahtevku.

5.Pritožnik sodiščem očita, da so se pri odločanju oprla na odločbo revizijskega organa, s katero je bilo ugotovljeno oškodovanje družbene lastnine pri pritožnikovem delodajalcu, ne da bi mu bilo omogočeno sodelovanje v postopku revidiranja, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-314/97, ki pa jo očitno napačno razume. Iz te odločbe namreč izhaja, da bi bilo o kršitvi 33. člena Ustave mogoče govoriti, če bi morali tisti, ki so pridobili posamezna upravičenja iz naslova oškodovanj družbenega premoženja, prejeto korist vrniti dvakrat, za kar pa v primeru pritožnika ne gre. Pritožnik se neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-133/93, saj v njej ni najti opore za navedbe pritožnika glede njene vsebine.

6.Očitki pritožnika, da so se sodišča pri odločanju oprla na odločbo revizijskega organa, pri izdaji katere ni mogel sodelovati, bi lahko bili relevantni z vidika 22. člena Ustave. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja namreč tudi zahteva, da lahko posamezna pravnomočna odločba in v njej vsebovane ugotovitve praviloma vežejo le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati (primerjaj z odločbo št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71). Namen takšne ustavne prepovedi je v tem, da se strankam zagotoviti možnost izjaviti se o vseh okoliščinah, ki bi lahko bile bistvene za odločitev sodišča v sporu. O ustavni spornosti uporabe predhodnih odločitev drugih organov pred sodiščem je glede na navedeno mogoče govoriti v primerih vezanosti sodišč na predhodne odločitve drugih organov, za kar gre, če sodišče takšno odločitev avtomatično sprejme za podlago svoje odločitve in s tem v celoti izključi možnost ponovne obravnave vprašanj, ki so bila predmet obravnave v predhodnem postopku, kar lahko vpliva na pravico strank do izjave. Pritožnik pa ni izkazal, da bi sodišča (sklicujoč se na vezanost na odločitev revizijskega organa) zavrnila obravnavo katerega izmed njegovih ugovorov, s katerimi bi nasprotoval ugotovitvam revizijskega organa glede oškodovanja družbenega premoženja zaradi nepravilne delitve dobička pri toženi stranki (kot predmetu odločanja v revizijskem postopku). Zato so očitki pritožnika o kršitvi 22. člena Ustave neutemeljeni. Če pa se pritožnik s stališči glede teh vprašanj ne strinja, mu je Ustavno sodišče že pojasnilo, da s takšnimi očitki ustavne pritožbe ne more utemeljiti (4. točka obrazložitve).

7.Na kršitve 2. člena Ustave se pritožnik v postopku z ustavno pritožbo ne more sklicevati. V tem postopku presoja Ustavno sodišče le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan