Jedro

V skladu z 8. odstavkom 38. člena ZIZ je treba povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je upniku znana njihova višina (subjektivni rok), ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. Tridesetdnevni rok je namreč v navedeni določbi določen kot skrajni rok po kateremkoli načinu končanja izvršilnega postopka, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov. Objektivni rok pride torej v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pri tem pa subjektivni rok še ni potekel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo kot prepozen predlog upnika za povrnitev stroškov izvršitelja v znesku 1.114,04 EUR.

2. Zoper sklep vlaga upnik po pooblaščencu pravočasno pritožbo iz vseh razlogov in višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Navaja, da sodišče prve stopnje o zahtevi za povrnitev stroškov sploh ni meritorno odločalo, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče zmotno tolmači na 38. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnik je priglasil nadaljnje izvršilne stroške med tekom premičninske izvršbe ki še ni ustavljena, kar pomeni, da 30-dnevni rok iz 38. člena ZIZ še ni potekel, niti še vsi stroški, povezani s tem izvršilnim postopkom, niso nastali oziroma ni znana njihova dokončna višina. Dopis priložen izpodbijanemu sklepu in naslovljen na izvršitelja ni osnova za izračunavanje tovrstnega roka, posebej, ker nanj ni v celoti odgovorjeno. Sodišča so doslej vedno zavračala priglasitev upnikovih stroškov na podlagi obračuna izvršitelja, enako velja tudi v primeru dokončnosti obračuna, saj strošek lahko nastane le, če je plačan. ZIZ v 38.c členu določa poplačilo izvršitelja na podlagi dokončnega obračuna oziroma sklepa sodišča, v prvi vrsti se omenja poplačilo iz izterjevanega denarnega zneska, če to ni mogoče, pa je predvideno poplačilo iz položene varščine, z vračilom presežka. Le če ni bilo varščine ali če ta ne zadošča za popolno plačilo, izvršitelj pozove upnika, naj mu v 8 dneh plača znesek, ki ga dolguje po dokončnem obračunu. Sodišče bi moralo, da bi se lahko sklicevalo na subjektivni rok, ugotoviti, ali je upnik prejel obvestilo o o poplačilu iz položene varščine oziroma poziv izvršitelja, naj mu v 8 dneh plača znesek, ki ga dolguje po dokončnem obračunu, v nasprotnem noben rok ni mogel začeti teči. V besedni zvezi "zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina" rok ni zapisan in se posledično nanj ni mogoče sklicevati. Sodišče bi moralo upoštevati konkretne okoliščine primera, da je upnik pošiljal v vednost tudi sodišču vsako nakazilo varščine, da je bil izvršilni postopek večkrat odložen, kar predstavlja zastoj, roki pa ne tečejo. Upnikove priglasitve tako ni mogoče ocenjevati kot prepozne, saj le-ta na tek izvršilnega postopka ni imela nobenega vpliva. Neenotna sodna praksa ne more nadomestiti ustavnega načela zakonitosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ.

5. Materialnopravno podlago za odločanje o izvršilnih stroškov, katerih povrnitev zahteva upnik, predstavlja določba 38. člena ZIZ. Na podlagi prvega odstavka 38. člena ZIZ plača izvršilne stroške najprej upnik. Na podlagi petega odstavka istega člena pa mora dolžnik upniku na njegovo zahtevo povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo, vključno s stroški poizvedb o dolžnikovem premoženju, oziroma povrniti stroške postopka po uradni dolžnosti. Na podlagi 293. člena ZIZ so stroški izvršilnega postopka tudi stroški izvršitelja. Sodišče mora pri odločitvi, ali je upnik upravičen od dolžnika zahtevati priglašene stroške postopka, presoditi, ali so izpolnjeni vsi pogoji za odmero stroškov in sicer, ali so stroški potrebni za izvršbo, ali so priglašeni stroški upniku dejansko nastali in ali so stroški postopka priglašeni pravočasno. Na podlagi osmega odstavka (oziroma v času, ko je upnik z vlogo z dne 25. 10. 2013 zahteval povrnitev stroškov sedmega) 38. člena ZIZ se mora, če zakon ne določa drugače, povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v tridesetih dneh po končnem ali ustavljenem izvršilnem postopku oziroma zaključitvi zadnjega izvršilnega dejanja, po katerem se izvršba ni nadaljevala, sicer se stroški ne priznajo.

6. Tudi po oceni višjega sodišča je pravilna razlaga sodišča prve stopnje, da je treba v skladu z osmim odstavkom 38. člena ZIZ povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj, ko nastanejo in je upniku znana njihova višina (subjektivni rok), ne pa kadarkoli do izteka tridesetdnevnega roka po zaključku izvršilnega postopka. Tridesetdnevni rok je namreč v navedeni določbi določen kot skrajni rok po kateremkoli načinu končanja izvršilnega postopka, v katerem se lahko zahteva povračilo stroškov. Objektivni rok pride torej v poštev šele v primeru, ko je izvršilni postopek končan ali ustavljen, pri tem pa subjektivni rok še ni potekel, kar pomeni, da se upnik seznani z nastankom stroškov ali njihovo višino šele po ustavitvi ali končanju postopka. Takšno jezikovno razlago osmega odstavka 38. člena ZIZ potrjuje zgodovinska razlaga, saj je sedanjo obvezo takojšnjega zahtevanja povrnitve stroškov z 20. 9. 2012 uvedla novela ZIZ-A, prejšnja ureditev pa je dovoljevala vložitev zahteve za povrnitev stroškov do poplačila, torej do konca postopka. Namen pravila, da je treba stroške priglasiti takoj, ko nastanejo in je znana njihova višina, je v zagotovitvi hitrega in zanesljivega izvršilnega postopka, da se med postopkom izvršbe čim prej rešijo vprašanja glede izvršilnih stroškov.(1) Z istim namenom je določena tudi dolžnost sodišča, da o stroških odloči v 8 dneh od prejema zahtevka. Besedo "takoj" (ki je pravni standard) je treba v zvezi s priglasitvijo stroškov zaradi njihove povrnitve razlagati sicer prožno, ob upoštevanju okoliščin primera, a ozko, v smislu, takoj ko je to mogoče. 7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa in iz podatkov v spisu izhaja, da je upnik z vlogo z dne 25. 10. 2013, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 28. 10. 2013 (list. št. 161), zahteval povrnitev izvršilnih stroškov (po poravnanih računih, izstavljenih s strani izvršitelja) v skupnem znesku 1.114,04 EUR Sodišče prve stopnje je preverilo pravočasnost priglasitve stroškov v skladu z 38. člena ZIZ in na podlagi vloge izvršitelja z dne 17. 12. 2014, ugotovilo, da je obračun z dne 1. 2. 2008 postal dokončen dne 20. 2. 2008, obračun z dne 15. 9. 2008 dne 30. 9. 20008, obračun z dne 11. 9. 2009 dne 30. 9. 2009, obračun z dne 9. 3. 2012 dne 24. 3. 2012 in obračun z dne 3. 6. 2013 dne 16. 6. 2013. Glede na navedene datume dokončnost obračunov plačil za delo in stroškov izvršitelja (ki jih pritožnik ne izpodbija) je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da upnik povrnitve stroškov ni zahteval takoj, ko so nastali in je izvedel za njihovo višino, zato je priglasitev stroškov v vlogi z dne 25. 10. 2013, kar je več kot 5 let in 8 mesecev od dokončnosti prvega obračuna z dne 1. 2. 2008, ki je postal dokončen 20. 2. 2008, oziroma več kot 4 mesece po dokončnosti zadnjega obračuna z dne 3. 6. 2013, ki je postal dokončen 16. 6. 2013, prepozna. Da bi zadostil zakonski zahtevi po takojšnji priglasitvi stroškov, bi moral upnik stroške po obračunih izvršitelja priglasiti takoj ob dokončnosti vsakega obračuna.

8. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje tako ne vplivajo pritožbene navedbe, da je upnik priglasil nadaljnje izvršilne stroške med tekom premičninske izvršbe, ki še ni ustavljena, saj se objektivni tridesetdnevni rok po končanem postopku nanaša le na primere, ko stroškov ni bilo mogoče priglasiti prej. Višje sodišče zavrača tudi pritožbene navedbe, v katerih se upnik sklicuje na 38.c člen ZIZ in da bi moralo sodišče ugotoviti, ali je upnik prejel obvestilo o poplačilu iz položene varščine ali poziv izvršitelja, naj v 8 dneh plača znesek, ki ga dolguje po dokončanem obračunu, saj v nasprotnem noben rok ni mogel začeti teči. Glede na navedene datume obračunov plačila za delo in stroškov izvršitelja in datume, ko so postali dokončni, je bila upniku višina stroškov znana veliko prej, preden je zahteval njihovo povračilo z vlogo z dne 25. 10. 2013. Na dolžnost upnika, da pravočasno zahteva povrnitev stroškov ne vpliva način poplačila izvršitelja po četrtem odstavku 38.c člena ZIZ, pa tudi ne pritožbena navedba, da je bil izvršilni postopek večkrat odložen.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o neenotni sodni praksi. Za enotno sodno prakso skrbi Vrhovno sodišče RS (prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih). Takšna razlaga določbe osmega odstavka 38. člena ZIZ pa izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014 in je sprejeta tudi v večinski (sedaj ustaljeni) sodni praksi višjih sodišč.(2)

10. Ker upnikova zahteva za povrnitev stroškov izvršitelja ni bila pravočasna, ni bila izpolnjena procesna predpostavka, da bi sodišče prve stopnje o njej meritorno odločalo.

11. Ker upnik ne navaja utemeljenih pritožbenih razlogov, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Več o tem: dr. A. Galič, M. Jan in H. Jenull: Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A) s komentarjem novele in uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2002, str. 124 in 125. Op. št. (2): Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani III Ip 5775/2013 z dne 20. 3. 2014 in II Ip 66/2011 z dne 28. 11. 2007, Višjega sodišča v Mariboru I Ip 1047/2014 z dne 18. 12. 2014, Višjega sodišča v Celju I Ip 254/2008 z dne 15. 10. 2008 in I Cp 177/2007 z dne 20. 12. 2007 itd.