Jedro

Tolar je postal denarna enota Republike Slovenije z uveljavitvijo Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91/I, Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije, ki je bil objavljen v isti številki Uradnega lista RS in ki je začel veljati dne 8.10.1991, pa je v 8. členu določil, da se za zneske, ki so navedeni v sodnih aktih šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o zamudnih obrestih tako spremenita, da te tečejo od 28.9.1990 dalje.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Po delni ugoditvi reviziji se izrek sodbe glasi : "Tožena stranka M. S. je dolžna plačati tožeči stranki D. S. 60.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1990 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več, se zavrne".

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec M. S. plačati tožeči stranki D. S. 60.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.10.1988 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče je grobo kršilo zakon, saj ni upoštevalo, da je bilo potrebno črtati štiri ničle pri vseh terjatvah, ki so nastale pred letom 1990. Sodnik, ki je postopek vodil nekorektno, zaradi česar je bila predlagana njegova izločitev, je kar sam in mimo zakonskih določb spremenil znesek 60.000,00 dinarjev v 60.000,00 SIT. Tako ravnanje sodnika je brez primere v sodni praksi. Kljub temu je dalo pritožbeno sodišče takemu nezakonitemu ravnanju sodnika podporo, saj je absurdno in nemogočo sodbo potrdilo. Ob takem ravnanju sodnika je nepotreben vsak nadaljnji komentar o kršitvi materialnega prava. Sodišče je v odsotnosti toženca odločalo nezakonito. Garaža, ki naj bi stala le 8.000,00 DEM, stane po izračunu sodišča kar 320.000,00 DEM. V postopku tožencu ni bila dana možnost dokazovanja dejstev, ki so povezana z vprašanjema, koliko je stala garaža in kdo je dal denar zanjo. Poleg tega, da je sodnik sam spreminjal zahtevek, pa je sam spremenil tudi čas obračuna zamudnih obresti. To pa predstavlja tako kršitev ZPP, da je potrebno sodbo razveljaviti že iz tega razloga. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija je delno utemeljena, vendar pa ne iz razlogov, ki so v njej navedeni.

V tožbi, ki je bila vložena 19.10.1988, je tožeča stranka zahtevala plačilo 7.500.000,00 tedanjih dinarjev z zamudnimi obrestmi od 19.10.1988. Na obravnavi dne 28.9.1990, na kateri je bil toženec navzoč, je tožbo spremenila in zahtevala plačilo 60.000,00 tedanjih dinarjev z zamudnimi obrestmi od 19.10.1988 dalje do plačila.

Zakon o spremembi vrednosti dinarja (Uradni list SFRJ št. 83/89) je začel veljati 21.12.1989 in bi ga moralo sodišče uporabiti v primeru, če bi tožeča stranka vztrajala pri prvotnem tožbenem zahtevku, s katerim je zahtevala plačilo 7.500.000,00 tedanjih dinarjev. Tožeča stranka pa je po uveljavitvi navedenega zakona tožbo spremenila in na obravnavi dne 28.9.1990 postavila nov tožbeni zahtevek in sicer na plačilo 60.000,00 tedanjih konvertibilnih dinarjev. Tožena stranka, ki je bila na obravnavi navzoča, spremembi tožbe ni nasprotovala, po višini pa tožbenemu zahtevku tekom celotnega postopka nikoli ni ugovarjala. Zahtevek tožeče stranke na plačilo 60.000,00 tedanjih dinarjev je bil tedaj postavljen po uveljavitvi zakona o spremembi vrednosti dinarja in pred uveljavitvijo tolarja kot denarne enote Republike Slovenije. Tolar je postal denarna enota Republike Slovenije z uveljavitvijo Zakona o denarni enoti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 17/91/I, Zakon o uporabi denarne enote Republike Slovenije, ki je bil objavljen v isti številki Uradnega lista RS in ki je začel veljati dne 8.10.1991, pa je v 8. členu določil, da se za zneske, ki so navedeni v sodnih aktih šteje, da so navedeni v denarni enoti Republike Slovenije. Očitki revizije o "grobem kršenju zakona" in sodnikovem "samovoljnem in nezakonitem spreminjanju nekdanjih dinarjev v SIT", so zato nekorektni in v celoti neutemeljeni. Iz že povedanega pa je tudi razvidno, da so v celoti neutemeljene tudi revizijske trditve o "sodnikovem spreminjanju zahtevka in časa obračuna obresti", zaradi česar naj bi bila po mnenju revizije podana kršitev določb ZPP do take meje, "da je potrebno že iz tega razloga sodbo razveljaviti". Tožbeni zahtevek na plačilo 60.000,00 tedanjih dinarjev je namreč postavila tožeča stranka sama na obravnavi dne 28.10.1990, do spremembe tedanjih dinarjev v SIT pa je prišlo na podlagi že omenjenih zakonov o denarni enoti RS in njeni uporabi. Tožeča stranka sama (in ne sodnik, kot se nekorektno in protispisno zatrjuje v reviziji) pa je na obravnavi dne 28.10.1990 postavila tudi obrestni zahtevek in zahtevala plačilo zamudnih obresti od zneska 60.000,00 dinarjev (kasneje SIT) od vložitve tožbe dalje, tedaj od 19.10.1988 dalje do plačila.

Tožena stranka je v postopku sodelovala, vendar pa se je tekom postopka v pretežni meri ukvarjala le s procesnimi vprašanji in zahtevami za izločitev sodnika. Ugovora, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po višini pretiran, ni nikoli postavila. Zatrjevala je le, da tožeči stranki ne dolguje ničesar, ker ta stranka k nakupu garaže ni nič prispevala. Ta trditev se po izvedenem dokaznem postopku ni pokazala za točno. Z revizijskimi trditvami, da bi bilo potrebno ugotoviti, kdo je dal denar za garažo, pa izpodbija v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljeno dejansko stanje, kar pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Po povedanem se je pokazalo, da nobena od revizijskih trditev ni utemeljena. Revizijsko sodišče pa je reviziji kljub temu delno ugodilo, saj je v okviru uradnega preizkusa materialnopravne odločitve (386. člen ZPP) ugotovilo, da odločitev nižjih sodišč o začetku teka zamudnih obresti ni v skladu z določbami materialnega prava. Tožeča stranka je namreč na obravnavi dne 28.9.1990 tožbo spremenila in zahtevala plačilo protivrednosti polovice garaže po cenah, ki so veljale na dan spremembe tožbe (tedaj na nad 28.9.1990 - glej zapisnik o glavni obravnavi na l. št. 8). Vtoževani znesek 60.000,00 tedanjih dinarjev (kasneje SIT) je tako predstavljal protivrednost za 1/2 garaže po cenah na dan 28.9.1990. Zato je tožeča stranka upravičena do plačila zamudnih obresti šele od navedenega datuma dalje in ne že od vložitve tožbe (19.10.1988), kot sta materialnopravno zmotno odločili sodišči druge in prve stopnje. V tem delu je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo (395. člen ZPP).

Kljub delnemu revizijskemu uspehu je revizijsko sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka. To pa zato, ker, kot je bilo že povedano, prav nobena od njenih revizijskih trditev ni bila utemeljena, delna ugoditev reviziji pa je izključna posledica uradnega preizkusa odločitev sodišč druge in prve stopnje. Zamudne obresti so tudi stranska terjatev, ki na višino pravdnih stroškov ne vpliva na nobeni stopnji sojenja.