Jedro

Tožnikovo večdnevno bivanje v več državah kaže na neobstoj subjektivnega strahu, ki bi imel podlago v preganjanju v izvorni državi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.6.2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo iz razlogov po 4. alineji 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in na podlagi 2. odstavka 52. člena ZMZ odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe, sicer se iz države odstrani v skladu z zakonom, ki ureja področje tujcev v Republiki Sloveniji (2. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi tožene stranke. Izpostavlja ključne dele v dokazni oceni tožene stranke in poudarja, da je ugotovitev, da tožnik ni zaprosil za azil v Makedoniji, BiH, na Kosovu in na Hrvaškem, pravno relevantna za oceno o premajhni verjetnosti, da je tožnik res bil preganjan v izvorni državi. Drugi ključni del dokazne ocene tožene stranke, ki ga sodišče prve stopnje sprejema, pa je nekonkretizirano navajanje preganjanja s strani očeta, družine tožnikovega dekleta in oblasti (zaradi kurdske narodnosti), zaradi česar se sodišče niti ni ukvarjalo z vprašanjem obstoja podlage za preganjanje. Sodišče prve stopnje je odločilo brez glavne obravnave, ker je bil tožnikov predlog za zaslišanje postavljen pavšalno in brez argumentacije o tem, kako bi lahko zaslišanje pomembno vplivalo na odločitev.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku. Poudarja, da je bil prisiljen pobegniti iz matične države, saj ga je oblast preganjala, ker je član prepovedane kurdske stranke in ker je pobegnil z dekletom, katerega starši so ga iskali in bi ga tudi ubili, ker je to po kurdskih običajih. Namesto da bi ga policija zaščitila, ga preganja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi v celoti ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Po določbi 4. alineje 55. člena ZMZ pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami v izvorni državi iz 8. alineje 23. člena tega zakona. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnikovo večdnevno bivanje v večih državah (pri čemer je v nekaterih vstopil ilegalno in se tam več dni nezakonito nahajal), ne da bi se v kateri izmed držav vsaj poskušal informirati glede možnosti pridobitve azila, brez dvoma kažejo na neobstoj subjektivnega strahu, ki bi imel podlago v preganjanju v izvorni državi. V celoti je tudi treba pritrditi sodišču prve stopnje, da tožnikove nenatančne, nejasne, pavšalne in nepovezane izjave glede preganjanja s strani očeta, družine dekleta oziroma oblasti, izpolnjujejo materialnopravne pogoje iz določbe 4. alineje 55. člena ZMZ.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnik v pritožbi ponavlja ugovore, ki jih je navajal že v tožbi in jih je po presoji vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnik v pritožbi ne navaja konkretnih kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Zato je Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo preizkusilo v obsegu bistvenih kršitev pravil postopka v upravnem sporu, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, vendar takih kršitev ni našlo.

Glede na navedeno niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.