Jedro

Tožena stranka je tožnici (javni uslužbenki, ki je opravljala delo administratorke na policijski upravi) v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala kazniva dejanja poneverbe, neupravičene uporabe tujega premoženja ter ponareditve ali uničenja poslovnih listin. V ravnanju tožnice niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj. Tožnica gotovine, ki jo je prejela od zaračunljivih tiskovin, ni sprotno odvajala, temveč z veliko zamudo. V postopku tudi ni bilo dokazano, da bi tožnica neupravičeno uporabila denar tožene stranke, niti da bi ponarejala mesečna poročila. Zato ni podan odpovedni razlog iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 12. 2011 nezakonita in se razveljavita (I. točka izreka); tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 5. 3. 2012 in še traja (II. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in jo za čas od 5. 3. 2012 do poziva nazaj na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ-a, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (III. točka izreka); tožena stranka je dolžna tožnici za čas brezposelnosti od 5. 3. 2012 dalje obračunati mesečno bruto plačo v znesku 855,18 EUR, od navedenega bruto zneska obračunati in plačati predpisane davke in prispevke za socialno varnost ter neto zneske plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.129,96 EUR, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo (V. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podredno, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče svojo odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici oprlo predvsem na izpoved tožnice, ki je zanikala, da bi kršitve delovnih obveznosti storila z naklepom in se je sklicevala na nenadno bolniško odsotnost A.A. ter na nepoznavanje dela, na svojo površnost in raztresenost, ni pa upoštevalo izpovedi prič B.B., tožničine nadrejene, in A.A., ki je bila zadolžena za finančno materialno poslovanje. Obe sta povedali, da je bilo tožnici poslovanje poznano. Priča A.A. je tudi povedala, da je tožnica delo poznala in da jo je že predhodno nadomeščala. Zato z njo ni opravila primopredaje, prav tako je zatrdila, da je tožnico uvedla v delo in da tožnica pri delu ni imela težav. Iz navedenega je moč sklepati, da je tožnica vsaj iz hude malomarnosti kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je ugotovilo že prvostopno sodišče. Sodišče bi moralo upoštevati velik obseg ugotovljenih nepravilnosti, ker več mesecev ni odvajala prejetega denarja, česar ni moč pripisati samo površnosti in raztresenosti. Tožnici je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki ju je treba presojati vsakega zase.

Policija je po določbi 1. člena Zakona o Policiji organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije, ki jo v skladu s 5. členom tega zakona vodi generalni direktor policije. Ob takšni zakonski ureditvi je torej bistvena odločitev generalnega direktorja policije, ki je v konkretni zadevi tudi odločil, da bo zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kasneje izdal sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi dokazov, s katerimi je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici razpolagal, je generalni direktor policije povsem zakonito odločil, da so podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici in da delovnega razmerja z njo ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Glede na dejstvo, da je odločitev o tem, da je neka kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja tako huda, da nadaljevanje delovnega razmerja z zaposlenim ni več mogoče, pridržana predstojniku, in ne preostalim zaposlenim delavcem v Policiji, pa je najmanj preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnice v pretežni meri utemeljen tudi v delu, v katerem je zahtevala, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo sodišču prve stopnje podredno predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Pri odločanju o sodni razvezi mora sodišče ugotoviti, ali je glede na medsebojne odnose nadaljevanje delovnega razmerja med strankama še mogoče, pogodbo o zaposlitvi pa razveže, če oceni, da je zaupanje porušeno do te mere, da delovnega razmerja med strankama ni več mogoče nadaljevati. Pri tem mora upoštevati interese obeh pogodbenih strank ter vse okoliščine primera. Po prepričanju tožene stranke tega sodišče prve stopnje ni storilo, saj je več kot očitno spregledalo dejstvo, da je zaupanje tožene stranke v odnosu do tožnice povsem porušeno ter da nadaljevanje delovnega razmerja z njo ni več možno. Ker je sodišče prve stopnje svojo odločitev glede nadaljevanja delovnega razmerja oprlo izključno na izpoved tožnice in oprostilno sodbo v kazenskem postopku, je dejansko stanje tudi v zvezi z odločitvijo o pozivu tožnice nazaj na delo in o priznanju pravic za čas po prenehanju delovnega razmerja ugotovilo nepopolno. Poudarja, da sta postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kazenski postopek dva povsem ločena in neodvisna postopka, ki jima je lahko skupno le prepovedano dejanje oziroma ravnanje. Tudi če je delavec pravnomočno oproščen obtožbe za kaznivo dejanje, to ne vpliva na odločitev v individualnem delovnem sporu. Delovno sodišče je vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Tožnica v odgovoru na pritožbo v celoti zavrača pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami glede hude malomarnosti poudarja, da gre za nedovoljene novote, ki jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka se je na vseh stopnjah odločanja sklicevala na očitana kazniva dejanja, tekom postopka tožena stranka ni predložila enega dokaza, zakaj delovnega razmerja s tožnico ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni popolno in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, in da je deloma zmotno uporabilo materialno pravo, zato je sprejeta odločitev nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 11. 2011 (potrjene s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 12. 2011), ki jo je tožena stranka podala tožnici na podlagi 110. ter 1. in 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS št. 42/2002 in naslednji). V njej ji je očitala, da je naklepoma kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitve pa imajo vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po 209/I-III. členu KZ-1 in kaznivega dejanja ponareditev ali uničenje poslovnih listin po 235/I. členu KZ-1, ter da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar z njo ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka.

Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da v ravnanju tožnice niso podani znaki kaznivega dejanja poneverbe ali neupravičene uporabe tujega premoženja, niti kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Ugotovilo je, da gotovine, ki jo je tožnica prejela od tiskovin od novembra 2010 do septembra 2011, ni sprotno odvajala na TRR PU C., ampak je odvode opravljala z veliko zamudo ter na način, da je mesečna poročila izpolnjevala, ko je gotovino dejansko tudi odvajala. Tožnici tudi ni mogoče očitati neupravičene uporabe tujega premoženja. Poleg tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar se ji je očitalo v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je v kršitvah delovnih obveznosti ugotovilo le malomarno delo tožnice. Zato je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

V skladu s 1. in 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (1. alineja) ali če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja). Tožena stranka je tožnici v odpovedi z dne 10. 11. 2011 očitala kaznivi dejanji poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja ter kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožnice niso podani znaki očitanih kaznivih dejanj. Tožnica gotovine, ki jo je prejela od zaračunljivih tiskovin, ni sprotno odvajala, temveč z veliko zamudo (kar ni bilo sporno). V postopku tudi ni bilo dokazano, da bi tožnica neupravičeno uporabila denar tožene stranke, niti da bi ponarejala mesečna poročila, kar pomeni, da ni izpolnjen razlog iz 1. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR.

Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati kršitev delovnih obveznosti po 2. alineji 111. člena ZDR. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica le malomarno opravljala delo, je najmanj preuranjen. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji predvsem na izpovedbi tožnice, ki je zanikala naklepne kršitve delovnih obveznosti ter se sklicevala na nepoznavanje dela, površnost in raztresenost. Pritožba utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi prič B.B. in A.A., iz katerih izhaja, da je bilo delo tožnici poznano ter da je bila v delo uvedena. Zato v konkretnem primeru lahko pomeni ravnanje tožnice hujšo kršitev delovnih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo sicer sodišče prve stopnje definira kot malomarno opravljanje dela in kot posledico raztresenosti ter površnosti tožnice. V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZDR je temeljna obveznost delavca, kot ene od pogodbenih strank pogodbe o zaposlitvi, da vestno opravlja delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Vestno opravljanje dela na delovnem mestu administratorke V nedvomno vključuje tudi pravočasno odvajanje prejetega denarja. Za hujšo kršitev pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno šteti vsako ravnanje, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja delavec in glede na naravo dejavnosti delodajalca materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodovalo interesom ter upravičenim pričakovanjem delodajalca.

Pritožba pravilno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga tožene stranke, da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če bi ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni preverjalo, ali je izpolnjen pogoj za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, določen v drugem odstavku 118. člena ZDR, to je, da upoštevaje vse okoliščine in interesa obeh pogodbenih strank, nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, ne more samo dopolniti postopka.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo dopolniti dokazni postopek zlasti glede tožničine krivde za očitane kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in nato ponovno odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.