Jedro

Tožnica je po presoji sodišča ravnala s potrebno skrbnostjo, da bi se seznanila z dejstvom nastopa pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020, vendar je, predvsem zaradi neodziva toženke, za pravnomočnost izvedela šele 18. 11. 2020. Po presoji sodišča ji zato toženka ne more naprtiti odgovornosti za lastno neodzivnost in ji očitati, da je zamudila rok za vrnitev napotnice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 990/2020 z dne 2. 12. 2020 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožničin zahtevek za priznanje nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči po napotnici št. Bpp 990/2020 z dne 4. 5. 2020 (v nadaljevanju napotnica) na podlagi stroškovnega zahtevka z dne 23. 11. 2020. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožnica z odločbo Bpp 990/2020 z dne 4. 5. 2020 (v nadaljevanju odločba Bpp 990/2020) dodeljena za izvajanje brezplačne pravne pomoči stranki z interesom, in sicer za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščema prve in druge stopnje v postopkih, ki tečejo na predlog žrtve zaradi ukrepov po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini, od 1. 5. 2020 dalje. Nepravdni postopek je potekal pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. V N 643/2020. Tožnica je toženki 23. 11. 2020 vrnila originalno napotnico in podala zahtevek, da se ji za opravljeno delo prizna nagrada v višini 1.100 odvetniških točk, povečano za pavšalne izdatke v deležu 2% in 22% DDV. Toženka je na podlagi vpogleda v spis in elektronski vpisnik V N 643/2020 ugotovila, da je bil predmetni nepravdni postopek končan s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani V N 643/2020 z dne 30. 6. 2020 (v nadaljevanju sklep z dne 30. 6. 2020), ki je postal pravnomočen 14. 7. 2020, s čimer je bila, po mnenju toženke, tožničina storitev opravljena. Sklicujoč se na prvi in peti odstavek 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), je toženka zaključila, da se je 15-dnevni rok za vrnitev napotnice, upoštevajoč tudi sodne počitnice, iztekel 29. 7. 2020 in da je tožnica napotnico vrnila 3 mesece in 25 dni po izteku navedenega roka. Ker tožnica napotnice ni vrnila v zakonsko določenem roku, je toženka njen zahtevek za odmero nagrade in potrebnih izdatkov zavrgla kot prepoznega.

2. Tožnica v tožbi navaja, da je odločitev toženke nezakonita, saj je nepravilen zaključek, da je z dnem pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020 začel teči 15-dnevni rok za predložitev napotnice. Tožnica je sklep z dne 30. 6. 2020 prejela 1. 7. 2020. Zoper sklep je bilo možno v roku 8 dni vložiti ugovor. Tožnica je 10. 7. 2020 toženko preko elektronske pošte zaprosila za informacijo, ali je sklep z dne 30. 6. 2020 že pravnomočen. Odgovora ni prejela, zato je upravičeno štela, da je nasprotni udeleženec zoper navedeni sklep vložil ugovor. Ker je bila postavljena za zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje, je sklepala, da bo o ugovoru odločal pritožbeni organ, zaradi česar ni izpolnila napotnice. Ker pa ugovora ni prejela, je 18. 11. 2020 toženko ponovno zaprosila za informacijo o pravnomočnosti. Istega dne je prejela odgovor, da je sklep z dne 30. 6. 2020 postal pravnomočen 14. 7. 2020. S tem je ugotovila, da je storitev opravila. 19. 11. 2020 je preko elektronske pošte stranki z interesom posredovala napotnico o opravljenih storitvah, ki jo je podpisano prejela 23. 11. 2020 in jo nato še isti dan posredovala toženki. Zato meni, da je bila napotnica toženki predložena pravočasno. Ker zoper sodne odločbe tečejo roki za pritožbo, v primeru, ko so odvetniki za izvajanje brezplačne pravne pomoči postavljeni za postopek na prvi in na drugi stopnji, ni mogoče šteti, da je z zadnjim dejanjem na prvi stopnji izvajanje brezplačne pravne pomoči zaključeno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi oziroma odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

4. Stranka z interesom odgovora na tožbo v danem roku ni podala.

5. Tožba je utemeljena.

6. Pravna podlaga obravnavane zadeve izhaja iz prvega odstavka 40. člena ZBPP, ki določa, da je izvajalec brezplačne pravne pomoči pristojni strokovni službi za brezplačno pravno pomoč dolžan predložiti izpolnjeno napotnico v 15-ih dneh po opravljeni storitvi. Peti odstavek 40. člena ZBPP dalje določa, da če izvajalec brezplačne pravne pomoči ne vrne napotnice v roku iz prvega odstavka navedenega člena, ni upravičen do plačila storitev brezplačne pravne pomoči. 7. Relevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno. Toženka je stranki z interesom z odločbo Bpp 990/2020 dodelila redno brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščema prve in druge stopnje ter za izvajanje brezplačne pravne pomoči določila tožnico. Na tej podlagi je potekal nepravdni postopek V N 643/2020, ki se je končal s sklepom z dne 30. 6. 2020, ki je postal pravnomočen 14. 7. 2020. Tožnica je 10. 7. 2020 na toženko naslovila poizvedbo, ali je navedeni sklep že postal pravnomočen, vendar odgovora ni prejela. Ponovno poizvedbo je opravila 18. 11. 2020 in prejela odgovor, da je pravnomočnost sklepa z dne 30. 6. 2020 nastopila 14. 7. 2020. Tožnica je originalno napotnico, skupaj s priglasitvijo stroškov izvajanja brezplačne pravne pomoči, 23. 11. 2020 vrnila toženki. Med strankama pa je sporno, kdaj je začel teči 15-dnevni rok za predložitev napotnice iz prvega odstavka 40. člena ZBPP. Tožnica zagovarja stališče, da je rok začel teči 18. 11. 2020, ko je od sodišča prejela obvestilo, da je sklep z dne 30. 6. 2020 pravnomočen, toženka pa meni, da je rok začel teči s pravnomočnostjo tega sklepa, ki je nastopila 14. 7. 2020. Od odgovora na to vprašanje je odvisna presoja, ali je tožnica pravočasno podala zahtevek za odmero nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči. 8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je na podlagi vpogleda v sodni oziroma poslovni register ugotovilo, da je po vložitvi tožbe v tem upravnem sporu prišlo do spremembe tožničine firme. Ker navedeno ne spreminja tožničine identitete, je sodišče po uradni dolžnosti upoštevalo spremembo firme pri navedbi tožeče stranke.

9. Sodišče pritrjuje stališču toženke, da je nastop pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020 relevanten element presoje, ali je storitev izvajanja brezplačne pravne pomoči opravljena. Vendar pa je, v okoliščinah tega primera, nastop pravnomočnosti potrebna, ne tudi zadostno dejstvo za začetek teka 15-dnevnega roka. V konkretni zadevi je, po presoji sodišča, treba upoštevati tudi dejstvo, da sodišča o nastopu pravnomočnosti sodnih odločb ne obveščajo po uradni dolžnosti, temveč le na izrecno zaprosilo, in tudi med strankama nesporne okoliščine, kdaj in na kakšen način se je tožnica seznanila z nastopom pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020. Ker je bila tožnica z odločbo Bpp 990/2020 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči na prvi in na drugi stopnji, je namreč utemeljeno štela, da bo v primeru vloženega pravnega sredstva njena storitev izvajanja brezplačne pravne pomoči opravljena šele z odločitvijo v pritožbenem postopku.

10. Med strankama ni sporno, da je tožnica 10. 7. 2020 na Družinski oddelek toženke naslovila prošnjo za podajo informacije o pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020 in da toženka na ta poziv ni nikoli odgovorila. Nadalje ni sporno, da je tožnica 18. 11. 2020 poizvedbo ponovila in da se je šele tega dne na podlagi odgovora toženke seznanila z dejstvom, da je navedeni sklep postal pravnomočen 14. 7. 2020. Glede na te okoliščine je tožnica, po presoji sodišča, ravnala s potrebno skrbnostjo, da bi se seznanila z dejstvom nastopa pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020, vendar je, predvsem zaradi neodziva toženke, za pravnomočnost izvedela šele 18. 11. 2020. Po presoji sodišča ji zato toženka ne more naprtiti odgovornosti za lastno neodzivnost in ji očitati, da je zamudila rok za vrnitev napotnice, češ, da je ta začel teči že s samim nastopom pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020, tj. 14. 7. 2020. Sodišče tako sodi, da je v okoliščinah te zadeve, kjer je tožnica ravnala z zadostno mero skrbnosti, da bi ugotovila datum nastopa pravnomočnosti sklepa z dne 30. 6. 2020 in s tem datum, ko je bila njena storitev opravljena, treba rok iz prvega odstavka 40. člena ZBPP šteti od dne, ko se je tožnica seznanila z dejstvom pravnomočnosti navedenega sklepa. Ta dan pa je bil 18. 11. 2020. 11. 15-dnevni rok za vrnitev napotnice se je tako iztekel 3. 12. 2020. Ker med strankama ni sporno, da je tožnica izpolnjeno napotnico toženki vrnila 23. 11. 2020, je svojo obveznost iz prvega odstavka 40. člena ZBPP izpolnila pravočasno. Glede na navedeno je odločitev toženke o zavrženju tožničinega zahtevka za odmero nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči kot prepoznega pravno napačna.

12. Glede na obrazloženo so bila v konkretni zadevi kršena pravila postopka, zato je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala toženka vsebinsko odločiti o tožničinem zahtevku za odmero nagrade in potrebnih izdatkov za izvajanje brezplačne pravne pomoči. Toženka mora izdati nov upravni akt v roku 30 dni, ko je prejela sodbo; pri tem je vezana na stališče sodišča, kdaj je začel teči rok po prvem odstavku 40. člena ZBPP (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

13. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Med strankama namreč ni sporno, kdaj je sklep z dne 30. 6. 2020 postal pravnomočen in kdaj se je tožnica s tem dejstvom seznanila. Sporno je izključno procesnopravno vprašanje, kdaj je začel teči rok iz prvega odstavka 40. člena ZBPP.

14. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena po sodniku posamezniku brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopala odvetnica, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 2. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).