Jedro

Tožba, s katero tožnik uveljavlja, da naj se ugotovi začasna nezmožnost za delo za obdobje, za katero mu je bila začasna nezmožnost že priznana s strani osebne zdravnice, se zavrže, saj tožnik za takšno tožbo ne izkazuje pravnega interesa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v v 2. točki sklepa sodišča prve stopnje znesek „387,00 EUR“ nadomesti z zneskom „193,50 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo je dokončno odločbo zdravstvene komisije tožene stranke št. ... z dne 17. 1. 2011 in delno glede datuma zaključka začasne zadržanosti od dela zaradi bolezni odločbo imenovanega zdravnika tožene stranke št. ... z dne 17. 12. 2010 ter razsodilo, da je bil tožnik začasno zadržan od dela za polni delovni čas zaradi bolezni dne 16. 1. 2011 in 17. 1. 2011. S sklepom (1. točka izreka) je zavrglo tožbo v delu zahtevka, da se tožniku prizna začasna nezmožnost za delo za polni delovni čas zaradi bolezni od 18. 1. 2011 do 16. 2. 2011. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 387,00 EUR v 15 dneh, z nakazilom na račun Delovnega sodišča v Mariboru (2. točka izreka sklepa).

Zoper sklep o povračilu stroškov se je zaradi bistvene kršitve določb postopka pritožila tožena stranka in predlagala, da ga sodišče druge stopnje razveljavi oziroma spremeni tako, da upošteva, da je tožnik v sporu uspel le s približno 7 %. Navaja, da je sodišče tožbenemu zahtevku le delno ugodilo, ker je tožbo v pretežne delu zavrglo. Tožnik je prvotni tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna zadržanost od dela od 16. 1. 2011 do pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (pri čemer ni jasno katere sodbe oziroma v katerem postopku) spremenil in je z vlogo z dne 3. 3. 2011 (list. št. 16 v spisu) ter na naroku 11. 5. 2011 (list. št. 25 v spisu) zahteval ugotovitev zadržanosti od dela le za čas od 16. 1. 2011 do 16. 2. 2011. Ker tožnik v sporu ni v celoti uspel in tudi ni uspel s pretežnim delom zahtevka, je sodišče z naložitvijo plačila vseh stroškov postopka kršilo določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08).

Pritožba je delno utemeljena.

Z odločitvijo o povračilu stroškov postopka je sodišče prve stopnje dejansko kršilo določbo 154. člena ZPP, ki se v postopku v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). Glede stroškov postopka ZDSS-1 v 68. členu določa ugodnejši položaj zavarovancev, ker v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj in socialnega varstva zavod krije svoje stroške ne glede na izid postopka. Zato je posebej pomembno, da stranke pošteno uporabljajo pravice, ki jih imajo po zakonu, kot določa 9. člen ZPP. Pritožba pravilno opozarja na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP, po kateri, ob delnem uspehu stranke v pravdni, sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov.

Tožnik je s prvotnim tožbenim zahtevkom zahteval odpravo odločb, s katerima je tožena stranka 17. 12. 2010 in 17. 1. 2011 dokončno odločila, da je od 1. 12. 2010 do 15. 1. 2011 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno zaradi bolezni, od 16. 1. 2011 dalje pa je za delo zmožen. Zahteval je tudi, da se ugotovi nezmožnost za delo do pravnomočne odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter priznanje pravic iz zdravstvenega zavarovanja na tej podlagi. Iz tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 3. 3. 2011 izhaja, da mu je izbrana osebna zdravnica priznala začasno zadržanost od dela zaradi bolezni od 18. 1. 2011 do 16. 2. 2011, na njen predlog pa je nato imenovani zdravnik z odločbo z dne 24. 2. 2011 odločil, da je tožnik tudi od 17. 2. 2011 do 8. 3. 2011 nezmožen za delo zaradi bolezni. S tem v zvezi je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 15. 3. 2011 (list. št. 21 v spisu) opozorila na odločitev osebne zdravnice ter pojasnila, da sodišče o začasni zadržanosti lahko odloča le še za 16. 1. 2011 in 17. 1. 2011. Kljub takšni odločitvi je tožnik vztrajal pri zahtevku, da mu sodišče prizna začasno nezmožnost za delo od 16. 1. 2011 do 16. 2. 201, ne da bi zato pojasnil razloge. Ker sodišče po 2. členu ZPP odloča v mejah postavljenih zahtevkov, je prvostopenjsko sodišče s pravnomočnim sklepom tožbo v delu, v katerem je osebna zdravnica, kot organ tožene stranke, pri tožniku že ugotovila zadržanost od dela zaradi bolezni v času od 18. 1. 2011 do 16. 2. 2011, tudi na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP zavrglo, ker je bilo mnenja, da odločitev osebne zdravnice ne more presojati v okviru tožbenega zahtevka za odpravo dokončne odločbe. Sklep sodišča prve stopnje je v tem delu postal pravnomočen, tožnik ni imel pravnega interesa za ugotovitev začasne zadržanosti od dela za čas od 18. 1. 2011 dalje. Tožnik torej ni v celoti uspel z zahtevkom, sodišče druge stopnje, ob upoštevanju, da je bil zahtevek za odpravo dokončne odločbe utemeljen, ocenjuje, da je tožnikov uspeh polovičen. V tem delu je pritožbi tožene stranke ugodilo in znesek priznanih stroškov zmanjšalo za polovico.