Jedro

Če ni določeno za verjetno, da so nastale spremembe, ki vplivajo na pravice, je možna zahteva za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ob upoštevanju določb 109. člena (pravilno 107. člena) zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev zavrgla zahtevek tožnice za zvišanje odstotka civilne invalidnosti, ker je v postopku na podlagi ocene posebne zdravniške komisije ugotovila, da ni verjetno, da je pri tožnici nastala taka sprememba okvare organizma, ki bi vplivala na že ugotovljen odstotek invalidnosti.

V tožbi tožnica navaja, da ne soglaša z odločbo tožene stranke. Meni, da je nesprejemljivo mnenje posebne zdravniške komisije, da je njeno zdravstveno stanje skoraj 14 let popolnoma nespremenjeno. Ne soglaša tudi s tem, da jo zdravniška komisija osebno sploh ne pregleda, ampak podaja mnenje samo na podlagi izvidov drugih zdravnikov. Ker tožena stranka tudi ne upošteva dovolj določb 5. člena pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti predlaga, da sodišče njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na svoja že predhodno pojasnjena stališča in smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 6. odstavka 107. člena zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev (Uradni list SFRJ, št. 31/86, 87/89, 20/90 in 42/90 - ZTPVI) se zavrže invalidova zahteva za ugotavljanje novega odstotka vojaške invalidnosti, če ni dokazano kot verjetno, da so nastale spremembe, ki vplivajo na pravice, določene z dokončno odločbo.

Po vloženi zahtevi tožnice je podala posebna zdravniška komisija dne 16. 6. 1993 mnenje, da glede na izvide zdravnikov specialistov ni verjetno, da je v zdravstvenem stanju tožnice prišlo do takih sprememb, ki bi lahko vplivale na že ugotovljeni odstotek njene invalidnosti. Tožnici je bilo v letu 1980 priznano svojstvo 70% invalida kot žrtvi vojnega materiala zaradi poškodbe, s tem da so ji šle ustrezne pravice od 1. 2. 1979 dalje, zaradi stanja po ranitvi levega očesa s posledično slepoto in stanja po ranitvi spodnjih ekstremitet in trebuha z večkratno rupturo tankega črevesa in številnimi brazgotinami. Stanje po teh poškodbah se po mnenju posebne zdravniške komisije od ocene invalidnosti objektivno ni poslabšalo, kar pomeni, da ni bilo sprememb, ki bi lahko vplivale na tožničine pravice in je zato tožena stranka postopala pravilno, ko je zavrgla tožničino zahtevo ob upoštevanju določil 107. člena prej citiranega zakona.

Posebna zdravniška komisija je v svojem mnenju dovolj obrazložila, zakaj meni, da ni verjetno, da bi pri tožnici nastale spremembe, ki bi vplivale na njeno priznano pravico. Mnenje je podano na podlagi izvidov ustreznih zdravnikov specialistov, ki tožničino zdravstveno stanje dobro poznajo, zato sodišče meni, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, pa čeprav brez osebnega pregleda tožnice, ki bi ga opravila sama posebna zdravniška komisija. Ker v predlagateljičinem primeru objektivno niso bile ugotovljene spremembe, ki bi lahko vplivale na njene pravice, tudi ni bilo pogojev, da bi se postopek sploh uvedel. Zaradi tega, pa tudi iz razloga, ker so ji bile pravice priznane z dokončno odločbo, zatrjevana nespoštovanja določb pravilnika o ugotavljanju odstotka vojaške invalidnosti ne morejo biti predmet obravnavanja v tem postopku. Prav tako na način, kot želi tožeča stranka, ni mogoče v tem postopku obravnavati kot spremembe zdravstvenega stanja njenih nevropsihiatričnih motenj, saj te motnje niso bile vzrok njene že priznane invalidnosti. Kakšne so njene možnosti, da se tudi te motnje vključijo v odstotek priznane invalidnosti, pa ji je v izpodbijani odločbi že nakazala tožena stranka.

Zaradi povedanega je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Določbe zakona o temeljnih pravicah vojaških invalidov in družin padlih borcev in zakona o upravnih sporih je sodišče uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije, na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).