Jedro

Prednostno obravnavanje določene skupine (staršev) pri mirovanju štipendijskega razmerja, kot je to v primeru ureditve v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip, sodi na polje proste presoje zakonodajalca, ki je pri uresničevanju načela socialne države precej široko. Kljub temu pa zakonodajalec ne sme razlikovati samovoljno, brez razumnega in iz narave stvari izhajajočega (stvarnega) razloga. Razlog za tako razlikovanje glede mirovanja štipendijskega razmerja med starši s statusom študenta, ki ponavljajo letnik, in tistimi študenti, ki kljub starševstvu letnik sicer opravijo, a z nižjo oceno od zahtevane, iz zakonodajnega gradiva ni razviden. Ureditev, ki izhaja iz prve in tretje alineje prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, tako pomeni, da je eden od staršev s statusom študenta, ki prejema starševski dodatek, kljub izobraževanju oziroma uspešno zaključenem letniku v bistveno slabšem položaju, kot bi bil, če bi ponavljal letnik. Določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da Zoisova štipendija ne miruje in se izplačuje materi s statusom študentke, ki prejema starševski dodatek, kljub nedoseganju zahtevane povprečne ocene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (I., II. in III. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2012 in odločbo Javnega sklada Republike Slovenije za razvoj kadrov in štipendije (v nadaljevanju: javni sklad) št. ... z dne 27. 1. 2012 (I. točka izreka) ter tožnici v študijskem letu 2011/2012 priznalo pravico do Zoisove štipendije, pridobljene z odločbo javnega sklada št. ... z dne 3. 11. 2009 za 3. letnik A. fakultete v B., do 31. 1. 2012 (II. točka izreka). Obenem je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju Zoisove štipendije tožena stranka odločila s posebno odločbo v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe (III. točka izreka). V presežku (za izplačilo Zoisove štipendije v celotnem obsegu za študijsko leto 2011/2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Tožena stranka poudarja, da sta oba upravna organa pri odločanju dolžna upoštevati načelo zakonitosti ter odločati po zakonu in podzakonskih predpisih. Ker tožnica v študijskem letu 2010/2011 ni dosegla povprečne ocene 8,5, ji je Zoisova štipendija mirovala v skladu z 48. členom Zakona o štipendiranju (ZŠtip, Ur. l. RS, št. 59/07, 63/07 - popravek in 40/09) in 22. členom Pravilnika o dodeljevanju Zoisovih štipendij (Ur. l. RS, št. 51/08 s spremembami). Tožena stranka se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za pravno praznino. Dejanska okoliščina (nedoseganje povprečja) ima v zakonu določeno posledico (mirovanje štipendijskega razmerja). O dodelitvi štipendije ni mogoče presojati iz razlogov krivičnosti in ekonomskih razlogov. Tožena stranka opozarja na nujnost enake obravnave vseh podobnih primerov s tožničinim primerom, saj do nadaljnjega prejemanja Zoisove štipendije ob nedoseganju povprečne ocene niso bili upravičeni zelo bolni študentje ali študenti z invalidnostjo. Dejstvo je, da je v novem Zakonu o štipendiranju (ZŠtip-1, Ur. l. RS, št. 56/2013) nedoseganje pogojev za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije iz opravičljivih razlogov urejeno drugače, vendar se je navedeni zakon začel uporabljati šele 1. 1. 2014 in velja za nova štipendijska razmerja, zato sklicevanje na ta zakon v obrazložitvi sodbe ni utemeljeno.

V odgovoru na pritožbo tožnica prereka navedbe v pritožbi ter predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je pavšalen in tudi sicer neutemeljen, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Drugih kršitev določb postopka pritožba ne uveljavlja.

V obravnavanem sporu je sodišče prve stopnje presojalo odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 11. 2012 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 27. 1. 2012, s katero je javni sklad odločil, da se vloga za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije zavrne oziroma da tožnici pravica do te štipendije miruje in se ji štipendija za študijsko leto 2011/2012 ne izplačuje. Pri tem sta se organa oprla na določbo prvega odstavka 48. člena ZŠtip v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 24. člena ZŠtip, po katerem štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, ki prejema Zoisovo štipendijo in ni dosegel povprečne ocene najmanj 8,5. Sodišče prve stopnje je soglašalo s stališčem tožnice glede pravne praznine v 48. členu ZŠtip in neenakem obravnavanju mater študentk, ki ponavljajo letnik in tistih, ki ga opravijo, vendar z nižjo oceno od zahtevane. V nasprotnem primeru bi to pomenilo, da je glede na 14. člen Ustave Republike Slovenije v boljšem položaju štipendistka, ki letnika zaradi materinstva ne izdela kot štipendistka, ki ga izdela s sicer slabšo oceno.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke z dne 3. 11. 2009 priznana pravica do Zoisove štipendije od 1. 9. 2009 do zaključka izobraževalnega programa - pravo. Januarja 2011 je tožnica rodila sina, za katerega je od 9. 1. 2011 do 26. 3. 2011 prejemala starševski dodatek, in v študijskem letu 2010/2011 uspešno zaključila 2. letnik s povprečno oceno 8,43. V študijskem letu 2011/2012 se je vpisala v 3. letnik univerzitetnega študijskega programa 1. stopnje pravo, ki se izvaja kot redni način študija. Dne 3. 10. 2011 je vložila vlogo za nadaljnje prejemanje Zoisove štipendije.

Skladno z 2. členom ZŠtip so štipendije namenjene spodbujanju izobraževanja in doseganju višje izobrazbene ravni upravičencev. Po prvem odstavku 5. člena ZŠtip so štipendije kot dopolnilni prejemek namenjene kritju stroškov v zvezi z izobraževanjem. Zoisova štipendija je namenjena intelektualno nadarjenim študentom.

Prva alineja prvega odstavka 48. člena ZŠtip določa, da štipendijsko razmerje pri državni ali Zoisovi štipendiji miruje, štipendija za tekoče šolsko oziroma študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Tega po drugem odstavku 48. člena ZŠtip uveljavlja tisti od staršev, ki prejema starševski dodatek. Tretja alineja prvega odstavka 48. člena ZŠtip določa, da štipendist, ki prejema Zoisovo štipendijo, ni dosegel povprečne ocene, določene v drugi oziroma četrti alineji prvega odstavka 24. člena tega zakona (povprečne ocene najmanj 8,5 ali več ali je glede na povprečno oceno uvrščen med najboljših 5 % študentov v svoji generaciji) ali ni dosegel nobenega izjemnega dosežka iz drugega odstavka 24. člena tega zakona. Določbo tretje alineje prvega odstavka 48. člena ZŠtip je treba razlagati v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, po kateri mora prejemnik Zoisove štipendije za vsako šolsko leto oziroma študijsko leto izkazati izpolnjevanje pogoja povprečne ocene iz druge oziroma četrte alineje prvega odstavka tega člena ali pa izpolnjevanje pogoja iz pete alineje prvega odstavka tega člena. Z vidika časa trajanja izobraževanja in prejemanja štipendije je pomemben tretji odstavek 70. člena Zakona o visokem šolstvu (ZVis, Ur. l. RS, št. 67/1993 s spremembami), ki določa, da imajo študentke matere, ki v času študija rodijo, pravico do podaljšanja študentskega statusa za eno leto za vsakega živo rojenega otroka. Po šesti alineji prvega odstavka 95. člena novega Zakona o štipendiranju (ZŠtip-1, Ur. l. RS, št. 56/2013 s spremembami), ki se uporablja od 1. 1. 2014 dalje, je starševstvo kljub nedoseganju predpisane povprečne ocene razlog za nadaljnje prejemanje štipendije.

Določba 48. člena ZŠtip ureja mirovanje pravice do Zoisove štipendije. Mirovanje štipendijskega razmerja pomeni, da se štipendist oziroma štipendistka, ki sicer izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do Zoisove štipendije in se ji zato ta pravica prizna, Zoisova štipendija v obdobju mirovanja ne izplačuje. Po prenehanju obstoja razlogov za mirovanje pa je štipendistka upravičena do štipendije v celotnem obsegu priznane pravice, to je v celotnem zakonsko določenem trajanju (če seveda še vedno oziroma dokler izpolnjuje zakonske pogoje za uživanje te pravice).

Zakonodajalec je v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip kot razlog za mirovanje štipendijskega razmerja določil ponavljanje letnika, pri čemer je izvzel primere, ko štipendist letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih razlogov ali zaradi starševstva. Staršem pravica do Zoisove štipendije torej ne miruje in se jim kljub ponavljanju letnika izplačuje. V tretji alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip pa je kot razlog za mirovanje štipendijskega razmerja določil nedoseganje zahtevane povprečne ocene.

Tožnica zatrjuje, da je določba 48. člena ZŠtip diskriminatorna, ker določa oprostitve v zvezi s starševstvom le za primer, če prejemnik Zoisove štipendije letnika ne izdela (prva alineja prvega odstavka 48. člena ZŠtip), ne pa tudi za primer, če letnik izdela, a ne doseže zahtevane povprečne ocene (četrta alineja prvega odstavka 48. člena ZŠtip). Izpodbijana določba naj bi bila po tožničinem mnenju v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

Po ustaljeni ustavnosodni presoji splošno načelo enakosti pred zakonom terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da predpisi ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.(1) Pri prednostnem obravnavanju določene skupine oseb zaradi življenjske okoliščine (starševstva) v primeru mirovanja po prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip gre za vzpostavljanje socialnega izravnavanja. Takšna ureditev, ki je izraz načela socialne države (2. člena Ustave RS), je namenjena preprečevanju manj ugodnih položajev in spodbujanju oziroma ustvarjanju enakih možnosti določene skupine oseb (staršev) pri izobraževanju, s čimer naj bi se se zagotavljala dejanska enakost štipendistov. Starševstvo je pravni položaj, ki lahko nastane tudi neodvisno od volje staršev oziroma otroka kot posledica dejstev, vnaprej določenih v zakonu, zaradi interesa skupnosti pri varstvu in vzgoji otrok.(2) Ta pravni položaj je ustavna kategorija in je varovan z določbo prvega odstavka 54. člena Ustave RS. Po tej določbi imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Starševska pravica ima korelat v dolžnosti države, da staršem pomaga pri vzgoji in varstvu otrok. Ta dolžnost države izhaja iz tretjega odstavka 53. člena Ustave RS, ki določa, da država varuje družino, materinstvo, očetovstvo, otroke in mladino ter ustvarja za to varstvo potrebne razmere.

Prednostno obravnavanje določene skupine (staršev) pri mirovanju štipendijskega razmerja, kot je to v primeru ureditve v prvi alineji prvega odstavka 48. člena ZŠtip, sodi na polje proste presoje zakonodajalca, ki je pri uresničevanju načela socialne države precej široko. Kljub temu pa zakonodajalec ne sme razlikovati samovoljno, brez razumnega in iz narave stvari izhajajočega (stvarnega) razloga.(3) Razlog za tako razlikovanje glede mirovanja štipendijskega razmerja med starši s statusom študenta, ki ponavljajo letnik, in tistimi študenti, ki kljub starševstvu letnik sicer opravijo, a z nižjo oceno, od zahtevane, iz zakonodajnega gradiva (4) ni razviden. Da ni bilo razumnega razloga za tako razlikovanje pa je razvidno iz dopisa Varuha človekovih pravic z dne 22. 2. 2013, ko navaja oceno organa (MDDSZ), da ZŠtip v tem delu ni dodelan, kar so pristojni upoštevali v novem ZŠtip-1. Ureditev, ki izhaja iz prve in tretje alineje prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip, tako pomeni, da je eden od staršev s statusom študenta, ki prejema starševski dodatek, kljub izobraževanju oziroma uspešno zaključenem letniku v bistveno slabšem položaju, kot bi bil, če bi ponavljal letnik. Določbo prvega odstavka 48. člena v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZŠtip je zato treba ustavno skladno razlagati tako, da Zoisova štipendija ne miruje in se izplačuje materi s statusom študentke, ki prejema starševski dodatek, kljub nedoseganju zahtevane povprečne ocene.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Op. št. (1): Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26. Op. št. (2): Mateja Končina Peternel v Šturm L. (ur.): Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za državne in evropske študije, Kranj, 2002, str. 570. Op. št. (3): prim. npr. odločitve Ustavnega sodišča v zadevah U-I-310/96 z dne 5. 2. 1998, U-I-128/97 z dne 6. 4. 2000, U-I-307/98 z dne 5. 12. 2002, U-I-69/03 z dne 20.10.2005, U-I-287/10 z dne 3.11. 2011, U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012. Op. št. (4): Poročevalec DZ, številka 25, letnik 2007 z dne 4. 4. 2007.