Jedro

Zakonitost sklepa o davčni izvršbi bi lahko bila predmet samostojnostih pravnih sredstev, ki jih tožnik ni vložil. Zaradi njegove neaktivnosti je tako sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 postal pravnomočen.

Ker je sklep o izvršbi po stališču sodne prakse upravni akt, s katerim je bilo odločeno o posameznikovi obveznosti, kot tak postane ne le formalno, ampak tudi materialno pravnomočen. Materialna pravnomočnost pa veže organ tudi če gre za nezakonit upravni akt. V konkretnem primeru je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi odločil, da tožnikova davčna obveznost še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na dolžnikovo denarno terjatev.

Izrek

I.Tožba zoper sklep o davčni izvršbi št. DT 4937-2928/2018-1 z dne 30. 11. 2018 se zavrže.

II.Tožba zoper odločbo št. DT 4937-2928/2018-16 z dne 29. 9. 2022 se zavrne.

III.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za vračilo denarnih sredstev, izterjanih po sklepu o davčni izvršbi št. DT 4937-2928/2018-1 z dne 30. 11. 2018.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ zoper tožnika začel davčno izvršbo na podlagi zaprosila britanskega davčnega organa. Odločil je, da se za poplačilo dolga opravi izvršba z rubežem dolžnikovih terjatev v višini 13.176,17 EUR, ki jih ima do družbe A., d. o. o., ... Zoper sklep o davčni izvršbi tožnik ni vložil pritožbe, prav tako dolžnikov dolžnik zoper sklep ni ugovarjal. S potekom pritožbenega roka, to je 12. 12. 2018, je sklep o davčni izvršbi postal dokončen in pravnomočen. Davčni organ je zato odločil, da v Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ni pravne podlage za vračilo sredstev, ki jih je dolžnikov dolžnik nakazal na račun davčnega organa in s tem izvršil zgoraj omenjeni sklep o davčni izvršbi. Dejansko stanje v obravnavani zadevi je drugačno kot v štirih postopkih davčne izvršbe, vodenih pod št. DT 4937-870/2017, čeprav so bili ti postopki začeti na podlagi istega zaprosila in istega izvršilnega naslova. Sklepe o davčni izvršbi, izdane pod št. DT 4937-870/2017, je namreč tožnik izpodbijal s pritožbo in z njo uspel, tako da so bili sklepi o izvršbi odpravljeni in izvršba ustavljena.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo in pritrdilo razlogom davčnega organa. Dodatno je obrazložilo pristojnosti države prosilke v zvezi s postopki izvršbe in pristojnosti organa v zaprošeni državi članici in tožniku pojasnilo, da odprava enega sklepa o davčni izvršbi sama po sebi ne more vplivati na pravilnost in zakonitost drugega sklepa.

4.Tožnik se z odločitvijo davčnega organa ne strinja in s predmetno tožbo izpodbija tako odločbo o zavrnitvi zahteve za vračilo davka kot tudi sklep o davčni izvršbi, na podlagi katerega so bila sredstva v višini 13.176,17 EUR (in 10 EUR stroškov izvršbe) plačana. Zatrjuje, da se je glede izvršilnega naslova države prosilke v vseh ostalih izvršilnih postopkih, razen v tem, ki je predmet tega spora, izkazalo, da ni bilo predloženo dokazilo o njegovi vročitvi, kar pomeni, da to velja tudi za izvršilni postopek, na katerega se nanaša ta spor. Ker izvršilni naslov ni postal izvršljiv, ni bila podana procesna predpostavka za začetek in vodenje postopka davčne izvršbe. Zaprosilo države prosilke tudi ni bilo popolno, kot je zmotno navedeno v obrazložitvi sklepa o davčni izvršbi, zato ni bilo podlage za davčno izvršbo. Zato tožnik meni, da bi bilo treba izvršbo ustaviti in mu vrniti zarubljeni znesek. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbo davčnega organa z dne 29. 9. 2022 in sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018, toženki pa naloži vračilo stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Dodaja še, da se v postopkih, ki jih izpostavlja tožnik, ni izkazalo, da izvršilni naslov ni izvršljiv, temveč organ države prosilke ni predložil dokazila o njegovi vročitvi. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Dokazni sklep

6.Sodišče je na glavni obravnavi vpogledalo v listine, ki jih je tožnik priložil k tožbi (A2 do A13), ki se nahajajo tudi v upravnem spisu, ki ga je v dokazne namene predložila toženka. Vpogleda se tudi v listini A14 in A15 - razpis ustne obravnave in zapisnik z dne 4. 7. 2022 v zadevi št. DT 4937-870/2017-74.

7.Kot nepotreben je sodišče zavrnilo dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje. Dejstvo, o katerem bi izpovedal, tj. da mu prvotni izvršilni naslov - odločba britanskega davčnega organa - ni bila vročena, namreč ni pomembno za odločitev sodišča v tej zadevi. Ta okoliščina bi bila relevantna v postopku presoje zakonitosti sklepa o davčni izvršbi, izdanega na podlagi zatrjevano nevročenega izvršilnega naslova, ne pa v postopku odločanja o zavrnitvi zahteve za vračilo davka na podlagi 97. člena ZDavP-2.

K I. točki izreka

8.Tožba zoper sklep št. DT 4937-2928/2018-1 z dne 30. 11. 2018 ni dovoljena.

9.Sodišče mora v skladu z drugim odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na obstoj procesnih predpostavk paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Če ugotovi, da je podan kateri od razlogov iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1, mora tožbo zavreči. Med drugim s sklepom tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno (7. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

10.Sodišče je po pregledu upravnega spisa ugotovilo, da tožnik ni vložil pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018, zoper katerega je bila pritožba sicer mogoča (prvi odstavek 157. člena ZDavP-2), o čemer je v postopku predhodnega preizkusa tožbe obvestilo tožnika (glej poziv z dne 25. 4. 2023). Ta je vztrajal pri tožbi zoper oba akta, torej tudi zoper sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018.

11.Zahteva po formalnem izčrpanju rednih pravnih sredstev je v skladu s prvim odstavkom 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pogoj za dopustnost tožbe v upravnem sporu. Tega pogoja oziroma predpostavke tožnik ni izpolnil, zato je sodišče tožbo v navedenem delu zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

12.Tožba zoper odločbo št. DT 4937-2928/2018-16 z dne 29. 9. 2022 je dovoljena, vendar ni utemeljena.

13.Med strankama niso sporne dejanske okoliščine, ki so v zvezi s potekom davčne izvršbe navedene v izpodbijani odločbi. Iz njih izhaja, da se je zoper tožnika po zaprosilu za izterjavo, ki ga je v postopku mednarodne upravne pomoči podal pristojni organ države prosilke Velike Britanije (HMRC Debt management MARD and NNRU Team), začela davčna izvršba s sklepom o izvršbi z dne 30. 11. 2018 z rubežem dolžnikovih terjatev, ki jih je imel do družbe A., d. o. o., v znesku 13.176,17 EUR. Tožnik zoper sklep o davčni izvršbi ni vložil pritožbe, dolžnikov dolžnik pa je navedeni znesek plačal. Z vlogo z dne 19. 10. 2022 (dokaz A5) je tožnik zahteval ustavitev izvršbe po navedenem sklepu o davčni izvršbi in vračilo zarubljenih denarnih sredstev. Davčni organ je o navedenih zahtevkih odločil z dvema ločenima odločbama. Predmet tega spora je (zgolj) odločitev o zavrnitvi zahtevka za vračilo sredstev.

14.S tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na nevročitev prvotnega izvršilnega naslova, tožnik v bistvu izpodbija sklep o davčni izvršbi, kar pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, je moralo sodišče tožbo v navedenem delu zavreči zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk. Zakonitost sklepa o davčni izvršbi bi lahko bila predmet samostojnostih pravnih sredstev, ki jih tožnik ni vložil. Zaradi njegove neaktivnosti je tako sklep o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018 postal pravnomočen. Toženka je zgolj za sklepe o izvršbi, izdane pod št. DT 4937-870/2017, ugotovila, da so nezakoniti in jih odpravila, česar ni mogoče avtomatično razširiti na postopek davčne izvršbe, začet s sklepom z dne 30. 11. 2018. Ker je sklep o izvršbi po stališču sodne prakse upravni akt, s katerim je bilo odločeno o posameznikovi obveznosti, kot tak postane ne le formalno, ampak tudi materialno pravnomočen. Materialna pravnomočnost pa veže organ tudi če gre za nezakonit upravni akt (glej 158. člen Ustave). V konkretnem primeru je davčni organ s sklepom o davčni izvršbi št. DT 4937-2928/2018-1 z dne 30. 11. 2018 odločil, da tožnikova davčna obveznost še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na dolžnikovo denarno terjatev.

15.Navedeno pomeni, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na odpravo drugih sklepov o davčni izvršbi in na tej podlagi zahtevati vračila plačanih sredstev. Vsak od sklepov o davčni izvršbi, čeprav so izdani za poplačilo istega dolga, je namreč samostojen v smislu, da ga dolžnik lahko izpodbija s pravnimi sredstvi. Odločitev davčnega organa o zavrnitvi zahtevka za vračilo zneska je zato pravilna. Določba 97. člena ZDavP-2, na katero se sklicuje tožnik, namreč ureja primere, ko je davčni zavezanec plačal več, kot znaša njegova davčna obveznost. V prvem odstavku je urejen primer ugotovljenega preplačila davka v zvezi z odmerno odločbo ali predloženim davčnim obračunom, v drugem odstavku primer, ko je preplačilo posledica predložitve popravka obračuna, v tretjem odstavku pa zakon določa obveznost vračila davka, če je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna (nižja) davčna obveznost. V obravnavanem primeru glede na zgoraj obrazloženo niso izpolnjeni zakonski pogoji za vračilo davka. Za uspešno uveljavljanje vračila davka bi namreč tožnik moral najprej doseči odpravo sklepa o davčni izvršbi z dne 30. 11. 2018, kot je to storil v upravnem sporu I U 2269/2018-10 z dne 25. 8. 2020, ki se nanaša na sklep o izvršbi št. DT 4937-870/2017-3 z dne 19. 9. 2017.

16.Glede na navedeno je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Sodišče je zato tožbo v navedenem delu zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K III. točki izreka

17.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

Druga odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi zahtevi za ustavitev izvršbe, je predmet upravnega spora pod opr. št. I U 1059/2023.

Enako Upravno sodišče v sodbi I U 1047/2020-14 z dne 28. 8. 2023.

Glej npr. sklepa Vrhovnega sodišča I Up 171/2021 z dne 6. 10. 2021 in I Up 96/2021 z dne 6. 10. 2021. Po presoji Vrhovnega sodišča gre za odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in tudi ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom. Navedena sklepa se nanašata na upravno izvršbo (282. člen ZUP in nadaljnji), vendar z vidika nastopa materialne pravnomočnosti ni razlike s sklepi o davčni izvršbi, izdanimi na podlagi ZDavP‑2.

Ob tem velja dodati, da ZDavP-2 ne prepoveduje izdajanja različnih sklepov o davčni izvršbi na različna sredstva izvršbe do poplačila celotnega zneska dolga.