Jedro

Sodišče prve stopnje je vzelo za podlago odločanja kot pravno relevantne tiste okoliščine, zaradi katerih tožnik 15 mesecev po prvem odvzemu prostosti ni mogel študirati ter se mu je zato za tolikšno obdobje podaljšal študij oziroma odmaknil nastop dela in zaslužka. Sodišče druge stopnje pa je pri odločanju izhajalo iz ugotovitev, ki se nanašajo na čas po tožnikovem povratku z G. o. in ki se nanašajo na njegove študijske sposobnosti po vrnitvi. Tako izhodišče sodišča druge stopnje pa je pravno zmotno, zaradi česar tudi ni moglo materialnopravno pravilno presoditi spora o odškodnini za materialno škodo v zvezi s tožnikovim prvim odvzemom prostosti.

Izrek

Reviziji se ugodi ter se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Stroški revizijskega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku 13,000.000,00 SIT odškodnine, ker je ugotovilo, da je tožniku premoženjska škoda v navedenem znesku nastala zaradi odvzema prostosti v trajanju 40 mesecev na podlagi dveh obsodb v letu 1949 in 1952. Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločbi o odškodnini za škodo, ki naj bi tožniku nastala po drugi obsodbi, medtem ko je tožbeni zahtevek o odškodnini za škodo po prvi obsodbi zavrnilo, ker je ocenilo, da tožniku po prvi obsodbi ni nastala škoda.

Zoper pravnomočni del odločbe sodišča druge stopnje, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za plačilo izgube dohodka za 15 mesecev po prvi obsodbi, je tožnik vložil revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da naj se v tem delu sodba sodišča druge stopnje spremeni. V reviziji izvaja, da je sodišče druge stopnje napačno presodilo okolnosti v zvezi z odvzemom prostosti po prvi obsodbi. Prvo prestajanje ukrepa na G. o. mu ni pustilo takih posledic, da ne bi mogel študirati po vrnitvi na prostost in je lahko nadaljeval s študijem, je pa kljub temu izgubil dve študijski leti. Ob prvi aretaciji je bil v tretjem letniku srednje šole in bi na koncu tega letnika diplomiral in se vpisal na fakulteto že v letniku 1949/50. Toda zaradi odvzema prostosti že po prvi obsodbi ni končal srednje šole leta 1949, temveč je moral v letih 1950/51 privatno narediti tri letnike gimnazije in maturirati ter se je lahko vpisal na fakulteto šele v letniku 1951/52. Tako je tožnik izgubil dve leti, odškodnino pa iztožuje le za 15 mesecev tega obdobja. V sporu torej uveljavlja zagotovitev takega premoženjskega stanja kot bi ga imel, če ne bi bilo škodljivega dejanja to je protipravnega odvzema prostosti leta 1949. Sodišče druge stopnje je očitno napačno dojelo tožnikovo izpoved in posledično kršilo določilo 190. člena ZOR.

Toženka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je utemeljena.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožniku prvo prestajanje prostostne kazni na G. o. (z začetkom leta 1949) ni pustilo takih posledic, ki bi se pokazale tudi na študiju po vrnitvi z G. o. Je pa na sedmi strani v drugem odstavku svoje sodbe zaključilo, da je prestajanje kazni na G. o. ter nato še spremljanje in klasificiranje bivših zapornikov G. o. povzročilo, da je tožnik tako pozno prišel do tiste izobrazbe, ki si jo je dejansko želel pridobiti in tudi ves čas delal na tem, da jo pridobi, zaradi česar mu gre odškodnina za materialno škodo najmanj za tistih štirideset mesecev, ko je prestajal kazen na G. o. Sodišče prve stopnje je tako vzelo za podlago odločanja kot pravno relevantne tiste okoliščine, zaradi katerih 15 mesecev po prvem odvzemu prostosti ni mogel študirati ter se mu je zato za tolikšno obdobje podaljšal študij oziroma odmaknil nastop dela in zaslužka. Sodišče druge stopnje pa je pri odločanju izhajalo iz ugotovitev, ki se nanašajo na čas po tožnikovem povratku z G. o. in ki se nanašajo na njegove študijske sposobnosti po vrnitvi. Tako izhodišče sodišča druge stopnje pa je pravno zmotno, zaradi česar tudi ni moglo materialnopravno pravilno presoditi spora o odškodnini za materialno škodo v zvezi s tožnikovim prvim odvzemom prostosti. Revizijsko sodišče je moralo zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje (s katero je bil zavrnjen tožnikov zahtevek za plačilo materialne škode 4,875.000,00 SIT s pripadki) razveljaviti in mu zadevo vrniti v ponovno sojenje.

Naloga sodišča druge stopnje v ponovljenem postopku bo, da opravi materialnopravni preizkus pobijanega dela odločitve na podlagi pravnorelevantnega dejanskega stanja (zatrjevanega v tožbeni podlagi oziroma ugotovljenega v postopku pred sodiščem prve stopnje). Kaj so pravno relevantne okolnosti v sporih o gmotni škodi, nastali zaradi prestajanja neopravičeno odvzete prostosti, v načelu ne more biti sporno in še manj v tem primeru, ker jih sodba sodišča prve stopnje obravnava (pri čemer pa glede na uveljavljen obseg škode ne bodo odločilne študijske sposobnosti tožnika po prestanku kazni, na katerih je gradila izpodbijana sodba).

Odločba o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.