Jedro

Obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sta bili sklenjeni v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 52. člena ZDR, po kateri se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za začasno povečan obseg dela. Zakon sicer ne določa, kdaj gre za začasno povečan obseg dela, vendar je potrebno šteti, da gre za takšen primer tudi takrat, ko je dodatnega delavca potrebno zaposliti le za tisti čas, da se za to delo usposobi drug, pri delodajalcu že zaposlen delavec. Ob ugotovitvi, da je bil za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas podan z zakonom predviden razlog, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da sta bili obe pogodbi sklenjeni v nasprotju z zakonom in da je zato tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje.

Zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas ni mogoče ugoditi, kljub temu, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena do 31. 8. 2013 in je tožnik v delovnem razmerju ostal do 6. 9. 2013. Do tega je namreč prišlo zgolj zaradi preračuna več opravljenih ur v delovne dni na podlagi določbe 149. člena ZDR-1 (po katerem se delavcu, ki opravlja delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa in ki v času pred prenehanjem delovnega razmerja med koledarskim letom opravi več ur dela, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, na njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim časom). Takšen preračun delovnega časa ne pomeni, da je delavec na delu ostal tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in zaradi tega ne more imeti za posledico domneve iz 56. člena ZDR-1, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Zavrže se pritožba v delu, s katerim tožnik izpodbija točko II izreka izpodbijane sodbe.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (točka III izreka in odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka v točki IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača zakonske zamudne obresti v višini 1,11 EUR neto (točka I izreka) in mu obračuna nadure v višini 53,59 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013 (točka II izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je v nasprotju z zakonom sklenjeno delovno razmerje za določen čas in da je tožniku 6. 9. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje; da se šteje, da je delovno razmerje med tožnikom in toženo stranko za delovno mesto upravljalca centralnega ogrevanja sklenjeno za nedoločen čas; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga z 7. 9. 2013 prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo in zavarovanje za primer brezposelnosti; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati plače in pripadajoče pravice iz dela z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2013; da je dolžna tožniku izplačati nadure še v znesku 178,55 EUR in zakonite zamudne obresti od 18. 1. 2013 dalje ter da je dolžna prisojeni znesek 53,59 EUR izplačati brez odvedbe davkov in prispevkov ter zakonske zamudne obresti od prisojenega neto zneska pred 19. 10. 2013; da je dolžna tožniku plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 3.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 8. 2013 (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper točke II, III in IV izreka izpodbijane sodbe se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je točko II izreka, s katero je sodišče prve stopnje tožniku dosodilo del vtoževanih nadur, potrebno razveljaviti, ker bi v primeru ugoditve zahtevku za transformacijo delovnega razmerja, tožnik v času 6 mesecev lahko izkoristil presežek ur. V pogodbi o zaposlitvi za določen čas so bili navedeni neresnični razlogi za njeno sklenitev, zato tožnik ni imel možnosti, da se seznani s temi razlogi. Delo, ki ga je tožnik opravljal po pogodbah o zaposlitvi za določen čas z dne 24. 8. 2011 in z dne 20. 8. 2012 je bilo stalne narave, zato ni obstajal zatrjevani razlog začasnega povečanja obsega dela. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke (pravilno 14. točke) drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so razlogi med seboj v nasprotju oziroma, ker o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Dokaz za trditev, da ni obstajal zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas je pogodba o skrbništvu za kotlovnico na lesno biomaso A., ki jo je tožena stranka sklenila z družbo B. d.d. dne 31. 8. 2010 za dobo 5 let z možnostjo podaljšanja za 5 - letno obdobje. Sodišče prve stopnje ni ocenilo izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke, da je v marcu 2011 umrl eden od delavcev v kotlovnici, da so v letu 2011 zaposlovali delavce zaradi povečanega obsega dela in tudi zaradi drugih okoliščin (smrt delavca in usposabljanje C.C., ki še ni imel opravljenega strokovnega izpita za delo v kotlovnici). Zaradi nadomeščanja delavca, ki je umrl, je pogodbo o zaposlitvi možno skleniti le za nedoločen čas. Zaradi reorganizacije oziroma usposabljanja delavca pa zakon sicer predvideva, da se lahko izjemoma sklene pogodba o zaposlitvi za določen čas, vendar ta razlog v nobeni od predloženih pogodb o zaposlitvi za določen čas ni izrecno naveden. Sodišče prve stopnje je ta odločilna dejstva prezrlo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v času sklepanja spornih pogodb o zaposlitvi še ni imela usposobljenega petega delavca (C.C.), medtem ko je tožnik imel potrebne kvalifikacije, zato je bila tožena stranka s tožnikom dolžna skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Izpodbijana sodba je v nasprotju s sodno prakso, kakršna izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 18/2012 in sodbo pritožbenega sodišča Pdp 575/2013 z dne 13. 6. 2013. Tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe zaradi prerazporeditve delovnega časa opravljenega viška ur in mu ni dovolila izrabe letnega dopusta, kar kaže, da je želela protizakonito zadržati denarna sredstva za 40 ur nadurnega dela in za denarno nadomestila za neizkoriščen letni dopust. V posledici ugotovitve nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas je potrebno ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku, vključno z zahtevkom za plačilo negmotne škode v znesku 3.600,00 EUR, ki je tožniku nastala z izgubo zaposlitve in zaradi nemožnosti izrabe letnega dopusta. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba delno ni dovoljena, delno pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik se izrecno pritožuje tudi zoper točko II izreka izpodbijane sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da tožniku obračuna nadure v višini 53,59 EUR bruto, od tega zneska odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 10. 2013. S tem je sodišče prve stopnje odločilo o delu tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik sicer zahteval plačilo nadur v višjem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi že od 18. 1. 2011 ter brez obračuna davkov in prispevkov. Stranka, ki uspe s tožbenim zahtevkom, nima pravnega interesa za izpodbijanje takšne odločitve. Navedeno pa pomeni, da je pritožbo v tem delu potrebno šteti za nedovoljeno. Kdaj je pritožba nedovoljena je določeno v četrtem odstavku 343. člena ZPP. Pritožba je nedovoljena, če jo je vložila oseba, ki ni imela te pravice, ali oseba, ki se je pritožbi odpovedala, ali jo umaknila, ali če pritožnik ni imel pravnega interesa za pritožbo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 346. člena ZPP pritožbo v delu, ki se nanaša na točko II izreka izpodbijane sodbe, zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožba sicer povzema abstraktni opis določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar pa v nadaljevanju ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, zaradi katerih izpodbijana sodba nima razlogov oziroma, katera so tista odločilna dejstva, ki so med seboj v nasprotju ter je glede njih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, (med te sodi tudi zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi dveh zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas od 1. 9. 2011 do 31. 8. 2013, - tožena stranka je tožniku delovno razmerje podaljšala za 5 delovnih dni, to je do 6. 9. 2012, zaradi preračuna 40 več opravljenih ur v delovne dni, na podlagi 149. člena ZDR-1; - pogodbi o zaposlitvi za določen čas sta bili sklenjeni zaradi začasno povečanega obsega, do katerega je prišlo potem, ko je tožena stranka poleg svoje kotlovnice pričela skrbeti še za kotlovnico B. d.d.; - tožena stranka je imela v letu 2009, ko je skrbela zgolj za svojo kotlovnico, v kotlovnici 4 redno zaposlene delavce; - po sklenitvi pogodbe s B. d.d. je tožena stranka nameravala delo v kotlovnici organizirati tako, da bi to delo opravljalo pet delavcev, pri čemer bi štirje bili zaposleni zgolj v kotlovnici, kot petega pa bi za to delo usposobili že zaposlenega delavca pri toženi stranki; - tožena stranka je pogodbo o zaposlitvi za določen čas s tožnikom sklenila zato, da bi premostila spremenjene okoliščine ob sklenitvi pogodbe z družbo B. in sicer za vmesni čas, dokler organizacija dela ne bi bila izvedena in dokler peti delavec ne bi bil usposobljen za delo v kotlovnici; - ob poteku prve pogodbe o zaposlitvi za določen čas reorganizacija oziroma usposobitev petega delavca še ni bila realizirana, zato je tožena stranka iz enakih razlogov s tožnikom sklenila še eno pogodbo o zaposlitvi za določen čas; - planirana reorganizacija je bila avgusta 2013 izvedena in po njej so delo v kotlovnici dejansko opravljali štirje redno zaposleni in po potrebi še en redno zaposlen iz drugega oddelka; - tožena stranka je tožniku iz naslova 40 več opravljenih ur obračunala znesek 178,57 EUR bruto in mu neto znesek tudi izplačala; - tožena stranka tožniku ni odobrila odsotnosti za izrabo letnega dopusta v avgustu 2013, saj zanj takrat ni imela zamenjave; - tožena stranka je tožniku ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačala denarno nadomestilo za neizrabljeni dopust. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje v celoti sledi izpovedbi direktorja tožene stranke, kar utemeljuje s tem, da ta izpovedba ne nasprotuje listinskim dokazom. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje sprejema tudi tisti del njegove izpovedbe, ki se nanaša na smrt enega od zaposlenih v kotlovnici v letu 2011 in na usposabljanje C.C.. Iz celotne izpovedbe direktorja izhaja, da je bil razlog, zaradi katerega je prišlo do začasnega povečanja obsega dela za enega delavca v tem, da je tožena stranka prevzela še eno kotlovnico, da se je odločila, da štirim že zaposlenim delavcem v kotlovnici, doda še petega, s tem da se za ta čas, dokler se ta peti, pri toženi stranki že zaposleni delavec, ne usposobi za delo v kotlovnici (to je dokler ne opravi strokovnega izpita), za določen čas zaposli nekoga od zunaj, to je tožnika. Navedeno pomeni, da tožnik ni bil za določen čas zaposlen zato, da bi nadomestil v letu 2011 umrlega delavca v kotlarni, temveč da bi zagotovil nemoteno delo v času, dokler se za to delo ne usposobi še peti delavec tožene stranke, ki je bil pri toženi stranki že zaposlen in ki bo kot peti delavec opravljal tako svoje dotakratno delo kot tudi delo v kotlovnici. Da je šlo za začasno povečanje obsega dela je razvidno tudi iz dejstva, da je bil do izteka časa, za katerega so bile s tožnikom sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas pri toženi stranki zaposlen en delavec več kot kasneje. Tako so bili v času začasno povečanega obsega dela pri toženi stranki zaposleni za nedoločen čas 4 delavci, tožnik in še C.C., torej 6 delavcev, kasneje pa le 5 delavcev.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, sta bili obe pogodbi o zaposlitvi za določen čas sklenjeni v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). V skladu s to določbo se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre za začasno povečan obseg dela. Zakon sicer ne določa, kdaj gre za začasno povečan obseg dela, vendar je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno šteti, da gre za takšen primer tudi takrat, ko je dodatnega delavca potrebno zaposliti le za tisti čas, da se za to delo usposobi drug, pri delodajalcu že zaposlen delavec.

Ob ugotovitvi, da je bil za sklenitev obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas podan z zakonom predviden razlog, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da sta bili obe pogodbi sklenjeni v nasprotju z zakonom in da je zato tožniku dne 6. 9. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje. V času prenehanja delovnega razmerja veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) v 56. členu določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivna pogodba ali če delavec ostane na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Enako je določal tudi 54. člen ZDR, ki je veljal v času sklepanja obeh pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Zahtevku za transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas prav tako ni mogoče ugoditi na podlagi tega, da naj bi tožnik na delu ostal tudi po izteku časa, za katerega je bila sklenjena druga pogodba o zaposlitvi za določen čas. Res je sicer, da je bila druga pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena do 31. 8. 2013 in da je tožnik v delovnem razmerju ostal do 6. 9. 2013, vendar je do tega prišlo zgolj zaradi preračuna več opravljenih ur v delovne dni na podlagi določbe 149. člena ZDR-1. Ta določa, da se delavcu, ki opravlja delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa ali začasni prerazporeditvi delovnega časa in ki v času pred prenehanjem delovnega razmerja med koledarskim letom opravi več ur dela, kot je določeno za delo s polnim delovnim časom, na njegovo zahtevo več opravljene ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim časom. Takšen preračun delovnega časa ne pomeni, da je delavec na delu ostal tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi in zaradi tega ne more imeti za posledico domneve iz 56. člena ZDR-1, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je bilo delovno razmerje za določen čas sklenjeno v nasprotju z zakonom, da je tožniku 6. 9. 2013 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da se šteje, da je delovno razmerje na delovnem mestu upravljavca centralnega ogrevanja sklenjeno za nedoločen čas.

Posledično je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka, saj bi bil ta utemeljen le v primeru, če bi bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali če bi tožnik na delu ostal tudi po izteku časa, za katerega je bila ta pogodba sklenjena.

Ob ugotovitvi, da je tožena stranka tožniku iz naslova 40 več opravljenih ur obračunala znesek 178,57 EUR bruto in da pri tem teh ur ni obračunala kot nadure, torej s 30 % dodatkom, ki je za eno uro znašal 5,804 EUR, kar pomeni, da bi celoten pripadajoči bruto znesek znašal 232,16 EUR bruto, je sodišče prve stopnje tožniku pravilno dosodilo še razliko v višini 53,59 EUR bruto ter utemeljeno zavrnilo višji tožbeni zahtevek za izplačilo nadur še v znesku 178,55 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Glede na to, da je od vseh plačil za delo potrebno odvesti davke in prispevke, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek, da se mu prisojeni znesek 53,59 EUR izplača brez odvoda davkov in prispevkov. Pravilno je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega neto zneska pred 19. 10. 2013, saj je tožena stranka s plačilom razlike za opravljene nadure prišla v zamudo 19. 10. 2013, to je en dan po izplačilu zadnje plače. Sodišče je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 3.600,00 EUR, ki naj bi tožniku nastala zaradi tega, ker tožena stranka tožniku ni odobrila izrabe dopusta v času, ko ga je tožnik želel izrabiti. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšno ravnanje tožene stranke ni protipravno, saj je tožena stranka imela upravičen razlog za takšno odklonitev. Tožena stranka takrat ni imela možnosti, da tožnika nadomesti z drugim delavcem.

Zavajujoče so pritožbene navedbe, da je tožnik do vtoževane odškodnine upravičen, ker dopusta potem do prenehanja delovnega razmerja ni mogel izkoristiti in da je takšna tudi enotna sodna praksa. Tožena stranka je namreč tožniku ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi izplačala denarno nadomestilo za neizkoriščen dopust, kar pomeni, da je tožena stranka izpolnila obveznost, kakršna izhaja iz ustaljene sodne prakse.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu (torej tistem, ki ga ni zavrglo) zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.