Jedro

Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, ker ni dosegla planiranih poslovnih rezultatov in so bile napovedi za nadaljnje poslovanje zelo slabe, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 28. 6. 2011, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita in se razveljavi in da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2011 ni prenehalo, temveč še traja; da je tožena stranka dolžna tožniku vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ga za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prijaviti v obvezna socialna zavarovanja; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu obračunati pripadajoče bruto plače (pravilno: nadomestila bruto plač) od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki v višini, kot jo določa sklenjena pogodba o zaposlitvi, od tega zneska odvesti davek in prispevke, ter tožniku izplačati neto plače (pravilno: nadomestila neto plač), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega zneska v plačilo do plačila ter mu priznati in izplačati tudi vse druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zmotna in nepopolna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga, ker v prvem štirimesečju 2011 ni dosegla planiranih poslovnih rezultatov in so bile napovedi zelo slabe. Kot ekonomski razlog v odpovedi in sklepu direktorja z dne 14. 6. 2011 je bilo navedeno, da se je obseg poslov zmanjšal in naj bi bil obseg poslov od januarja do aprila 2011 za 8 % manjši v primerjavi z „budgetom“ za to obdobje, napovedano pa je bilo zaostajanje obsega poslov v celotnem letu 2011 za 14 %. Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja ekonomskega razloga in bistveno kršilo določbe postopka, ker ni izvedlo predlaganih dokazov s strani tožnika v zvezi z utemeljenostjo ekonomskega razloga. Tožnik je v dokaz predložil tabelo prosojnico (v prilogi A8), ki je izkazovala drugačno ekonomsko stanje kot tabela tožene stranke (v prilogi B6), predlagal je vpogled v Javno objavo letnih poročil (JOLP) za leti 2010 in 2011 in izvedenca finančno računovodske stroke v zvezi z razlikami rezultatov poslovanja tožene stranke v tabelah. Prvostopenjsko sodišče je neutemeljeno in brez razloga zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov, čeprav je tudi tožena stranka sama ugotavljala, da iz prosojnice izhaja zaostajanje za planom za 7,1 %, zaslišane priče pa niso pojasnile, od kod razlike. Priča A.A. je podala kontradiktorno izpovedbo, da sta prilogi A8 in B6 enaki, čeprav nista, prav tako je kontradiktorno odgovorila na vprašanje, kakšni so bili rezultati oddelka FIN, v katerem je delal tožnik. Priča B.B. je še izpovedala, da je le ena stran v prilogi A8 računovodska, vse ostalo pa je poslovna bilanca za potrebe podjetja. V tem delu je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zaključek sodišča, da je priloga A8 za namene javnih evidenc in „davkarije“ ter da se priloga A6 uporablja kot podatek za planiranje, pa je nepravilen in v nasprotju z listinami. Tožnik v spis vlaga strani 10, 22 in 64 letnega poročila tožene stranke za leto 2011, ki prej ni bilo objavljeno. Iz letnega poročila izhaja, da je tožena stranka v letu 2011 močno povečala prihodke, tako na področju bančništva kot ponudnikov visokotehnološke opreme in javnega sektorja (na področjih, kjer je delal tudi tožnik). Čisti poslovni izid 2011 je precej večji kot leto prej. Tožena stranka je med razlogi odpovedi navajala tudi upad prometa, kar ni bilo res. Promet in naročila so se v navedenem obdobju povečala. Iz predloženega letnega poročila, katerega sodišče prve stopnje ni upoštevalo in zato sodba v tem delu nima razlogov, izhaja, da priče niso izpovedovale verodostojno, saj so se prihodki in delo na področju bančništva, zavarovalništva in javnega sektorja povečevali. Sodišče je povsem nekritično povzelo izpovedbe zaslišanih prič B.B., C.C., D.D. in E.E., pri tem pa prezrlo, da so navedene priče zaposlene pri toženi stranki. Zato bi sodišče moralo slediti predlogu tožnika za vpogled v JOLP za 2010 in 2011 in za postavitev izvedenca finančno računovodske stroke (katerega sta predlagali obe stranki).

Tožnik je v zvezi s potrebo po delu tožnika predložil izpis internetne strani mojedelo.com, iz katerega izhaja, da je tožena stranka iskala delavce za delo, ki bi ga lahko opravljal tožnik. Sodba v zvezi s tem nima razlogov. Tožena stranka dela, ki ga je opravljal tožnik na delovnem mestu manager I, ni prerazporedila, temveč je zaposlila nov kader. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni imel dela za 8-urni delovnik, je zato neutemeljena. Sodišče prve stopnje je zmotno oz. nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede potreb po opravljanju tožnikovega dela in se ni opredelilo do izpovedbe tožnika o obsegu dela na področja zavarovalništva in A.A. banke ter ostalih, nekritično je sledilo izpovedbi priče C., sodba pa nima razlogov, zakaj sodišče ni sledilo tožnikovi izpovedbi. Tožnik je izpovedal, da je bil njegov oddelek v kritičnem obdobju nadpovprečen in da je bil v kritičnem obdobju predlagan za napredovanje, kar vse so potrdile tudi druge priče in da je delo s A.A. banko zahtevalo več kot polovico delovnega časa, kar je kontradiktorno ugotovitvi sodišča prve stopnje, da naj bi tožnik ne imel dela za 8-urni delovnik. Tožnik je še izpovedal, da je opravljal dela drugih, izpovedal je o donosu v kritičnem obdobju zgolj iz poslov s A.A. banko in o tem, da je v kritičnem obdobju tožena stranka pridobila dva nova velika projekta. Izpovedbo tožnika potrjuje letno poročilo. Potreba po delu tožnika ni prenehala, njegov obseg dela se ni zmanjšal, kakor tudi ni upadlo poslovanje tožene stranke, zato je odpoved nezakonita. Tožnik je imel znanje in izkušnje za opravljanje dela, ki je bilo ponujeno F.F., v zvezi z navedenim pa je tožnik predlagal, da naj tožena stranka predloži odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe F.F. z dne 4. 7. 2011 in novo pogodbo o zaposlitvi z dne 11. 7. 2011, česar prvostopenjsko sodišče ni izvedlo in je zato dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, podana pa je bistvena kršitev postopka. Z vpogledom v ponujeno in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto manager I F.F., za katero so tožniku podali odpoved, bi sodišče lahko presojalo utemeljenost zatrjevanj tožene stranke o istem delovnem mestu, a različnih delih. Tožnik je prišel v ožji izbor za razpisano delovno mesto manager I za embedded sistem, iskalec ustreznega kandidata za to delovno mesto pa je menil, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje razpisa, tožnik pa je imel ustrezna znanja za opravljanje tega dela in projektno vodenje ter komuniciranje s strankami iz tujine. Tožena stranka je ravnala v nasprotju z določili 3. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih in ni zadostila obveznosti iz tega člena. Ugotovitev sodišča prve stopnje o izpolnitvi te obveznosti je nepravilna in v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami.

Tožena stranka je podala obširen odgovor na pritožbo, v katerem navaja, da je pritožba popolnoma neutemeljena, in predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in naloži tožniku stroške odgovora na pritožbo. Tožnik pritožbi prilaga nove dokaze ter celotni del pritožbe glede ekonomskega razloga utemeljuje s sklicevanjem na te nove dokaze in na poslovne rezultate tožene stranke na nivoju celotnega leta 2011. Tožnik je s temi dokazi prekludiran, saj bi ta nova dejstva in dokaze lahko navajal in predložil tekom sojenja pred sodiščem prve stopnje. Revidirano letno poročilo tožene stranke je bilo javno objavljeno že dne 18. 6. 2012 in po tem datumu sta bila opravljena še dva naroka (5. 7. 2012 in 27. 9. 2012), na katerih bi tožnik lahko lahko podal te trditve in listine. Tožnik z ničimer ni izkazal, da teh trditev in dokazov ni mogel podati na enem izmed teh dveh narokov, zato je potrebno vse pritožbene trditve glede ekonomskega razloga, ki izhajajo iz rezultatov tožene stranke v letu 2011 in listin, priloženih pritožbi, zavrniti kot prepozne. Tudi sicer so te pritožbene trditve neutemeljene, saj podlaga za odpoved niso bili rezultati konec leta 2011, temveč nedoseganje plana poslovanja tožene stranke v prvih štirih mesecih leta 2011. Ni relevantno, kakšni so bili dejanski poslovni rezultati v primerjavi z rezultati preteklega leta, saj se tožena stranka za odpoved ni odločila zaradi odstopanja rezultatov v prvih štirih mesecih leta 2011 od tistih v letu 2010. Dejstvo, da so bili rezultati konec leta 2011 pozitivni, je treba pripisati ravno pravočasnemu in ustreznemu ukrepanju tožene stranke, takoj ko je bilo v letu 2011 ugotovljeno, da poslovanje ni ustrezno in zaostaja za planiranimi rezultati. O tem, da nedoseganje planiranih poslovnih rezultatov predstavlja zakonito podlago za odpuščanje delavcev iz poslovnih razlogov, se je izrekla tudi sodna praksa (VDSS v zadevi Pdp 1078/2010).

Tožena stranka je pri odločanju o zmanjšanju števila zaposlenih uporabila izkaz poslovanja, ki vsebuje podatke, pripravljene s strani računovodske službe za potrebe poslovodstva tožene stranke in vsebuje prihodke od osnovne dejavnosti, ki so tudi planirani z budgetom. Tabela prosojnica, ki jo je predložil tožnik, pa je računovodska verzija prikaza poslovanja tožene stranke, ki na dohodkovni strani vsebuje dohodke iz osnovne dejavnosti in vse ostale postavke, ki se z vidika računovodstva knjižijo med prihodke. V obeh tabelah pa je enak končni rezultat (neto dobiček ali izguba). O tem sta jasno in nedvoumno izpovedali priči A.A. in B.B.. Plan se dela na osnovi tega, kar tožena stranka dela za trg, gre za poslovni pogled. Prosojnica tožnika pa je računovodski pogled, ki pa ni osnova za poslovno odločanje. Tožena stranka pa kljub vsem izvedenim ukrepom tudi konec leta ni dosegla planiranih rezultatov. Planirala je prihodke iz prodaje na trgu v višini 35.476.000,00 EUR, iz izkaza uspeha leta 2011 (ki vsebuje vse prihodkovne postavke in ne le prihodke iz prodaje na trgu) pa je bilo doseženih 33.521.064,00 EUR.

Tožnik se v pritožbi sklicuje tudi na izpis internetne strani mojedelo.com, iz katere pa ni razvidno, da bi tožena stranka iskala nove delavce, hkrati pa je izpis narejen devet mesecev po podani odpovedi. Tudi če bi tožena stranka po devetih mesecih iskala novega delavca, to na zakonitost odpovedi ne bi vplivalo. V tem delu se tožnik sklicuje na prepozen dokaz – letno poročilo za leto 2011, pavšalno pa še zatrjuje, da so priče izpovedovale neverodostojno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo vse dokaze, zaključki sodišča so povsem pravilni. Poslovni razlog pri toženi stranki je obstajal in je onemogočal nadaljevanje dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Priče so jasno izpovedale, kakšno delo je tožnik opravljal in kaj se je z njegovim delom zgodilo po podani odpovedi. Nedvomno je bilo ugotovljeno, da se ni zaposlovalo nikogar drugega, da bi prevzel delo tožnika, temveč se je delo razporedilo. Tožena stranka je tudi dokazala, zakaj tožniku ni ponudila delovnega mesta, ki je bilo ponujeno F.F.. Tudi sam tožnik je izpovedal, da bi za prevzem teh del potreboval uvajanje, sicer pa se delodajalec prosto in sam odloči, s katerim kandidatom bo sklenil pogodbo o zaposlitvi, če obstaja več kandidatov za isto delovno mesto. Zato se s predložitvijo odpovedi pogodbe s ponudbo nove F.F. ne bi nič dokazovalo.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba.

Prvostopenjsko sodišče ni kršilo načela kontradiktornosti z zavrnitvijo posameznih dokaznih predlogov tožnika. Po določbi 2. odstavka 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. Po določbi 2. odstavka 287. člena ZPP senat zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločbo, in navede v sklepu, zakaj jih je zavrnil. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu s citiranimi določbami in v sodbi obrazložilo, da je izvedbo drugih predlaganih dokazov zavrnilo, ker je lahko odločilo na podlagi vseh že izvedenih dokazov. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša. Izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke ni bila potrebna, saj so bili podatki, relevantni za presojo zakonitosti odpovedi, razvidni iz predloženih listinskih dokazov (tabel), za tolmačenje teh tabel pa ni bilo potrebno posebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo in zaradi česar bi bilo potrebno angažirati izvedenca ekonomske stroke. Prav tako za presojanje zakonitosti podane odpovedi ni bil potreben vpogled v javno objavo letnih poročil za leti 2010 in 2011, saj sporna odpoved tožniku ni bila izdana zaradi slabših rezultatov v letu 2011 glede na leto 2010, temveč zaradi nižjih realiziranih prihodkov v obdobju januar – april 2011 od tistih, ki so bili za to obdobje načrtovani. S podatki o realiziranih in načrtovanih prihodkih pa je sodišče že razpolagalo. Prav tako za odločanje v predmetnem sporu ni bil potreben vpogled v odpoved s ponudbo nove F.F. in novo pogodbo o zaposlitvi zanj, saj med strankama ni bilo sporno, na katero delovno mesto je bil zaposlen F.F.. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje glede na izpovedbe prič C.C., E.E. in D.D. podrobno obrazložilo, zakaj na delovno mesto, na katerega je bil zaposlen F.F., ne bi mogel biti zaposlen tožnik brez dodatnega izobraževanja, kar bi toženi stranki lahko povzročilo škodo (izguba strank zaradi dolgotrajnosti izobraževanja, dodatni stroški za izobraževanja ipd.).

Prav tako pa ni podana absolutna bistvena kršitev postopka po 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v sodbi pravilno povzelo izpovedbe prič in podatke iz tabel v zvezi z razlikami med prilogami A8 in B6, tako da ni nasprotja v obrazložitvi sodbe o vsebini listin in zapisnikov o zaslišanju prič in med listinami samimi oziroma zapisnikih o zaslišanju prič o odločilnih dejstvih.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 21. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ekonomski in organizacijski razlog za odpoved dejansko obstajal in da je podana odpoved zakonita, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Tožena stranka je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008), ki med odpovednimi razlogi za redno odpoved delavcu s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim členom 88. odstavka ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati primernosti oziroma smotrnosti poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR.

Iz odpovedi z dne 21. 6. 2011 izhaja, da je tožena stranka zaradi ekonomskih razmer na trgu in organizacijskih sprememb v družbi z namenom optimizacije delovnega procesa zmanjšala število zaposlenih delavcev, med drugim tudi na delovnem mestu manager I, kjer je bil zaposlen tožnik. Iz odpovedi z dne 21. 6. 2011 izhaja, da je bil obseg poslov manjši, kot je bilo načrtovano, in sicer v prvih štirih mesecih leta 2011 za 8 %, napovedi za celotno leto 2011 pa so bile, da naj bi celoten obseg poslov za planom zaostajal za 14 %. O tem, kaj je bilo podlaga za takšno odločitev tožene stranke, sta podrobno in skladno izpovedali priči A.A. in B.B., ki sta tudi pojasnili razliko med tabelama v prilogah A8 in B6. Tabela v prilogi B6 predstavlja rezultate poslovanja tožene stranke, ki so bili podlaga za sprejemanje poslovnih odločitev, medtem ko tabela v prilogi A8 predstavlja računovodski pogled in vsebuje več podatkov. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na izpovedbi teh dveh prič, saj sta obe sodelovali pri odločitvah tožene stranke glede ukrepov optimizacije delovnega procesa in odpuščanja delavcev. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da iz obeh tabel izhaja zaostajanje za planom (budgetom), pri čemer niso pomembni podatki o primerjavi z letom 2010. Tožena stranka je namreč podala odpoved zaradi zaostajanja za planom v prvem štirimesečju v 2011 in slabih napovedi za naprej, in ne zaradi morebitnih slabših rezultatov glede na leto 2010. Zato pritožbene navedbe o dejstvih iz predloženega letnega poročila, ki vsebuje primerjavo podatkov za leti 2010 in 2011, na presojo utemeljenosti odpovednega razloga ne morejo vplivati. Iz tega razloga vprašanje, ali gre za nedovoljene pritožbene novote, kar trdi tožena stranka v odgovoru na pritožbo, niti ni pomembno.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da potreba po tožnikovem delu ni prenehala. Iz izpovedb prič C.C., E.E. in tožnika izhaja, da je tožnik delal na področju zavarovalništva, in sicer na projektih Slovensko zavarovalno združenje, ... zdravstvena zavarovalnica, ... banka, delal pa je tudi na področju financ. C.C. in E.E. sta poudarila, da za vse tri stranke, ki jih je pokrival tožnik, izvajajo le še vzdrževanje, kar je porazdeljeno na tiste zaposlene, ki imajo druge, večje stranke. Dela s A.A. banko pa je bilo že prej maksimalno en teden na mesec. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da tožnik ni imel dela za poln delovni čas, zato je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Svojo odločitev je ustrezno obrazložilo in upoštevalo izpovedbe prič C.C. ter E.E., ki sta bila tožniku nadrejena in sta obseg njegovega dela najbolje poznala. Zmotno je stališče tožnika, da so na tožnikovo delovno mesto zaposlili nov kader, kar naj bi izhajalo iz izpiska internetne strani mojedelo.com. Iz opisa dela tega izpiska (iz katerega sicer niti ne izhaja, da gre za delovno mesto pri toženi stranki) je namreč razvidno, da gre za popolnoma drugačno delovno mesto in področje, kot ga je opravljal tožnik. O tem, da gre pri vodji projektov na področju embedded (vgradnih) sistemov za drugačno delo, kot ga je opravljal tožnik, so nazorno izpovedale tudi priče E.E., C.C. in D.D.. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo pri toženi stranki za različna področja in različna dela in naloge in da prehajanje med delovnimi mesti manager I na različnih področjih ni bilo možno brez uvajanj. Tudi tožnik je sicer izpovedal, da bi za zaposlitev na takem delovnem mestu potreboval uvajanje. Tožena stranka je na delovno mesto manager I na področju embedded sistemov zaposlila F.F., ki je prej že 4 leta delal na tem področju kot manager II, zato uvajanje ni bilo potrebno in je z delom lahko takoj nadaljeval. Tožena stranka je torej dokazala, da je bil tožnikov sodelavec F.F., ki je bil enako kot tožnik v postopku odpovedi, za navedeno delovno mesto glede na usposobljenost in delovne izkušnje primernejši od tožnika. Pritožbene navedbe, da bi tožena stranka na delovno mesto manager I na področju embedded sistemov lahko zaposlila tožnika in le tako zadostila obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje je tudi upravičeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v odpoved s ponudbo nove F.F. in novo pogodbo o zaposlitvi zanj, saj med strankama ni bilo sporno, na katero delovno mesto je bil F.F. zaposlen, zato takšen dokaz ni bil potreben.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga po 1. odstavku 88. člena ZDR, ker v prvem štirimesečju leta 2011 ni dosegla planiranih poslovnih rezultatov in so bile napovedi za nadaljnje poslovanje zelo slabe, hkrati pa je dokazala tudi prenehanje potrebe po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Na obstoj poslovnega razloga nima odločilnega vpliva dejstvo, da je bil tožnik v kritičnem času predlagan za napredovanje ter da je njegov oddelek v tistem času posloval pozitivno. Tožnik je izpovedal, da je vodstvo podjetja zavrnilo celotno listo predlaganih za napredovanje, ker ni bilo denarja. Tožena stranka je pri podaji redne odpovedi upoštevala vse relevantne zakonske določbe, zlasti 88. člen ZDR. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).