Jedro

Upravni organ je dolžan preizkusiti ugovore, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravno zavarovanih interesov stranskega udeleženca, zato tožnik svoj položaj v zvezi z nameravano gradnjo varuje na podlagi relevantnih določb Odloka o PUP in lahko le v tem okviru uveljavlja svoje ugovore.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek prizadete stranke A.A. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ investitorju A.A. (ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka) izdal gradbeno dovoljenje za nadzidavo obstoječih garaž na zemljišču parc. št. 390/9 k.o. ... pod tam navedenimi pogoji. Iz obrazložitve je razvidno, da se po dolgoročnem planu Občini mesta Ljubljana za obdobje 1986 do 2000 za območje Mestne občine Ljubljana (Uradni list SRS, št. 11/86 in Uradni list RS, št. 23/91 do 5/06, v nadaljevanju Dolgoročni plan) predvideni poseg nahaja v območju urejanja ... in v morfološki enoti ... Za to območje veljajo določila Odloka o sprejemu prostorskih ureditvenih pogojev za plansko celoto V1 Rudnik (Uradni list SRS, št. 6/86 in Uradni list RS, št. 40/92 do 85/02, v nadaljevanju Odlok o PUP). V skladu z določili Odloka o PUP so med drugim dopustne tudi nadzidave obstoječih objektov pod pogoji, da je dovoljen vertikalni gabarit P+1 z izkoriščenim podstrešjem (višina kolenčnega zidu 1 m in slemena maksimalno 10 m), v območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov pa mora biti odmik novozgrajenega objekta od sosednjega objekta in od parcelne meje v skladu s sanitarno tehničnimi in požarnimi predpisi. Predvidena nadzidava bo skladna s stanovanjsko namembnostjo območja, vertikalni gabarit po nadzidavi bo P + 1 in tako nižji od maksimalnega dovoljenega, višina slemena bo za 0,80 m nižja od maksimalno dovoljenih 10 m, pri čemer kolenčnega zidu ne bo, nadzidava pa ne bo vplivala na izrabo zemljišča. Odmiki objekta ob parcelnih mej so obstoječi ter se z nadzidavo ne bodo spremenili in so skladni s sanitarno tehničnimi in požarnimi pogoji. To izhaja iz študije „Osončenje bivalnih prostorov v stanovanjskem objektu B.B.“, ki jo je izdelalo podjetje A. d.o.o., in iz „Strokovnega mnenja o vplivu načrtovanega objekta na osončenje sosednjega obstoječega objekta“, ki ga je izdelal C.C. Tožnik nasprotuje nadzidavi, ker trdi, da je oddaljenost od meje le 1 m in bo zato prizadet v osončenju. Iz študije, ki jo je predložil tožnik, izhaja, da je SZ fasada, kjer se nahajata kuhinja in otroška soba, v času zimskega solsticija osvetljena le 45 minut in tako ni osvetljena v skladu z minimalnimi kriteriji, vsebovanimi v priporočilu Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije. Prizadeta stranka je predložila svoje strokovno mnenje, iz katerega izhaja, da v času zimskega solsticija predvidena nadzidava ne bo vplivala na osončenje SZ fasade objekta, ker na to fasado hkrati pade tudi senca, ki jo povzroča že zgrajeni objekt na parceli 392/1 k.o. ... V času pomladnega in jesenskega ekvinokcija naj bi bil doprinos sence zaradi nadzidave minimalen, v času poletnega solsticija pa precejšen, vendar ne v nasprotju s predpisi oziroma priporočili o naravni osvetlitvi stanovanjskih prostorov. Prvostopenjski upravni organ je ugotovil, da bo predvidena nadzidava dejansko vplivala na osončenje SZ fasade objekta, vendar bo njen vpliv glede na trenutno stanje okolice zanemarljiv. Pri presoji vplivov in sanitarno tehničnih pogojev je upošteval, da se odmiki z nadzidavo ne bodo spreminjali, da JV fasada obstoječega objekta, ki ga želi investitor nadzidati, in SZ fasada tožnikovega objekta, stojita ena proti drugi le v delu ter da na JZ fasadi nadzidanega objekta investitor ni predvidel nobenega okna, zato posledično kljub relativni bližini obeh objektov ne bo prizadeta tožnikova zasebnost. Sam potek meje ne vpliva na obstoječe odmike med objektoma, niti na osenčenje objekta in izpolnjevanje sanitarno tehničnih pogojev, zato prvostopenjski organ navedb v zvezi s potekom meje ni upošteval. Drugostopenjski organ v svoji zavrnilni odločbi v zvezi s tožnikovimi ugovori navaja, da gre za nadzidavo obstoječega objekta, tako da so ugovori o legi, odmiku in dopustni intenzivnosti izrabe zemljišča neutemeljeni, kar velja tudi za ugovore v zvezi s pravilnostjo meje. V zadevi ni sporno, da je nadzidava glede na dopustno etažnost objektov v skladu z določbami Odloka o PUP in ne dosega maksimalno dopustne višine slemena 10 m. V zvezi z ugovorom poslabšanja osončenja tožnikovega objekta se strinja s prvostopenjskim organom, da konkretna nadzidava stanja osončenosti prostorov v objektu tožnika ne poslabšuje sama zase. Poročilo o osončenju bivalnih prostorov, ki ga je predložil tožnik, namreč ne izkazuje izključne in neposredne povezave med konkretno nadzidavo ter stanjem osončenja tožnikovega objekta, pač pa ugotavlja, da na osončenje bivalnih prostorov vpliva tudi lokacija obstoječih objektov, ne pojasni pa, v kolikšni meri so posledica osenčenja tožnikovega objekta obstoječi objekti in v kolikšni meri stanje spreminja oziroma poslabšuje predmetna nadzidava. Na drugi strani strokovno mnenje, ki ga je predložil investitor, v tem pogledu povsem določno navaja in prikazuje medsebojni vpliv obstoječih objektov in predvidene nadzidave v območju z vidika osončenja. Na najbolj kritični dan 21. decembra ni vpliva nadzidave na osenčenje tožnikovega objekta. Ker tožnikovo mnenje ni povsem določno opredelilo, v čem natančno je obstoječe stanje osončenja objekta spremenjeno z nadzidavo, investitorjevo mnenje pa v tem delu ocene to vsebuje, ga je treba upoštevati pri odločitvi. Glede na navedeno tožnik s svojimi ugovori ni mogel uspeti, zato je drugostopenjski organ pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnik se ne strinja z odločitvijo upravnega organa. V tožbi navaja, da je iz gradbenega dovoljenja razvidno, da bo predvideni objekt od njegovega zemljišča oddaljen samo 2 m, iz česar sledi, da je upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja napačno ugotovil dejansko stanje in neutemeljeno zahteval, da izdela študijo osončenja. Iz gradbenega dovoljenja izhaja, da investitor z vplivnim območjem objekta bistveno posega tako na ostala sosednja zemljišča kot tudi na tožnikovo zemljišče v širini vplivnega območja (6,90 m). ZGO-1 v 49.a členu natančno določa območje za določitev strank, pri čemer je izračun definiran s formulo. V gradbenem dovoljenju ni navedeno, da ima obstoječi objekt status večnamenske uporabe, saj se v njej nahajajo tri stanovanjske enote, v katerih so prijavljena tri gospodinjstva in tri pravne osebe. Za obstoječi stanovanjski objekt in garažo, ki je zgrajena samo 1 m od njegovega zemljišča parc. št. 390/10 k.o. ..., investitor tožnika ni pozval k podpisu soglasja h gradnji v tako ozkem odmiku. Zdaj bo nad obstoječimi garažami izvedel še nadzidavo, v katerem se bo nahajala stanovanjska enota. Iz grafične priloge je razviden odmik od parcelnih meja in medsebojni odmik objektov, ki naj bi znašal samo 4,25 m, pri tem pa ni upoštevano, da bo imela nadzidava streho, ki je približno 0,5 m oddaljena od zidu investitorja. Meni, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso bili upoštevani predpisi s področja požarne varnosti ter sanitarno higienski predpisi, zato nadzidavi nasprotuje. V obravnavanem primeru ni bilo spoštovano določilo 4. člena Odloka o PUP, ki med drugim določa, da so nadzidave dopustne, če so izpolnjene svetlobno tehnične zahteve ter opozarja na 9. člen Odloka o PUP, po katerem so nadzidave obstoječih objektov dopustne le v skladu s splošnimi določbami. V nadaljevanju dvomi v izračun preverjanja velikosti razmerja izračuna gradbene parcele in procenta pozidanosti, saj niso usklajeni s pozidanostjo, ki je navedena v 2. točki gradbenega dovoljenja. V zvezi s preverjanjem pravilnosti izrisa parcelne meje med parcelnima številkama 390/9 in 390/10, ki je v dokumentih izkazana različno, prilaga fotokopijo lokacijske dokumentacije gradbene parcele in geodetski načrt obstoječega stanja. Navaja, da je pri pristojnih organih naročil preverjanje parcelne meje. Ker mu je upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja pojasnil, da se ne more pritožiti na nič drugega kot na osončenje, je predložil študijo, iz katere izhaja, da JZ fasada ni osvetljena v skladu z minimalnimi kriteriji. V zvezi s strokovnim mnenjem, ki ga je predložil investitor, ugotavlja, da v zimskem solsticiju v času med 14. in 16. uro ni prikaza, ki je edino pomemben. Sklepno tožnik predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek.

Prizadeta stranka A.A., ki jo zastopa odvetnica D.D., v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik v tožbi ponavlja ugovore glede osončenja, pri čemer meša pojma osvetlitev in osončenje. K odgovoru prilaga dopolnitev strokovnega mnenja, iz katerega izhaja, da je za zimski solsticij na dan 21. 12. ob 15. uri razvidno, da osončenost fasade D (objekt tožnika) zaradi novo projektirane nadzidave garaže ni zmanjšana. To izhaja že iz osnovnega strokovnega mnenja, v katerem je za zimski solsticij navedeno, da osenčenost tožnikovem objektu po 14. uri povzroča sosednji objekt, ki se nahaja pred objektom garaže, ki je predvidena za nadzidavo. Na območju Republike Slovenija obravnava osončenje standard SIST DIN – 5034-1: 1997, ki v 5. točki med drugim navaja, da naj bi imel v stanovanju vsaj en bivalni prostor osončenje, ki naj bi na sredi okna tega prostora trajalo štiri ure dnevno. Tožnik niti ne zatrjuje oziroma ni predložil nobenih dokazov, na podlagi katerih bi lahko zaključili, da ni izpolnjen pogoj osončenja v skladu z veljavnimi predpisi. Poleg tega pa se objekt garaž, predviden za nadzidavo, nahaja na SZ strani tožnikovega objekta, na katerega predvidena novogradnja že zaradi lege ne more metati sence, saj nanj mečejo senco objekti, ki se nahajajo južno od njegovega objekta. Tožnik v tožbi navaja, da predvidena gradnja ni v skladu s 4. in 9. členom Odloka o PUP. Vendar 4. člen Odloka o PUP med ostalim določa, da so na tem območju nadzidave načeloma dopustne, če so izpolnjene svetlobno tehnične zahteve in če posegi nimajo negativnih vplivov na okolje. Tožnik z ugovori zgolj pavšalno navaja, da ti pogoji niso upoštevani, ni pa navedel konkretnih okoliščin, zaradi katerih ne bi bilo zadoščeno navedenim pogojem. Tožnik ne navaja nobenih pravno relevantnih ugovorov v zvezi z mejo, zato prizadeti stranki ni razumljivo, kaj želi s preverjanjem meje doseči, razen da bo izvedenem geodetskem postopku meja dokončno urejena. Sklepno prizadeta stranka predlaga zavrnitev tožbe.

V pripravljalni vlogi z dne 12. 2. 2010 tožnik ponavlja tožbene ugovore, pri čemer vztraja, da je v projektni dokumentaciji napačno prikazan odmik od linije, ki ne predstavlja dejanske parcelne meje. Parcelna meja je manjša od 2 m in ne poteka po sredini, temveč bližje obstoječim garažam na investitorjevi parceli. Na zemljišču gradnje je le 6 parkirnih mest, kar po predpisih zadostuje za potrebe treh stanovanjskih enot, ne pa tudi poslovnih prostorov. Meni, da tekstualni in grafični del projektne dokumentacije nista usklajena. Če bi se objekt izvedel po predmetnem gradbenem dovoljenju, bi tožnikova družina bivala v temi, kar predstavlja poslabšanje bivalnih pogojev in v posledici pomeni, da ima nadzidava negativne vplive na okolje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni utemeljena.

Pristojni organ je pred izdajo gradbenega dovoljenja med drugim dolžan preveriti, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom in ali so k predvideni gradnji pridobljena vsa predpisana soglasja (1. in 3. točka 1. odstavka 66. člena ZGO-1). Prostorski akt, ki ureja območje predvidene gradnje (... v morfološki enoti ...), je Odlok o PUP, ki med drugim določa, da so v območju obstoječe novejše individualne stanovanjske zazidave možne tudi nadzidave obstoječih stanovanjskih objektov. V območjih brez izrazito enotne gradbene črte obstoječih objektov in enotnega zazidalnega sistema mora biti odmik novozgrajenega objekta od sosednjega objekta in od parcelne meje v skladu s sanitarno tehničnimi in požarnimi predpisi. Novogradnje, prizidave in nadzidave obstoječih objektov so načeloma dopustne, če so izpolnjene svetlobno - tehnične zahteve (členi 4., 9., 10. in 24. člen). Iz citiranih določil je torej razvidno, da Odlok o PUP za predmetno nadzidavo med drugim zahteva izpolnitev svetlobno tehničnih zahtev, ne zahteva pa soglasja mejaša, prav tako pa niso določeni minimalni odmiki od meja med parcelami oziroma od sosednjih objektov, zato v tem pogledu investitorju za predvideno gradnjo ni potrebno pridobiti tožnikovega soglasja.

Tožnik v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko varuje svoje pravice in pravne koristi, ki so vezane na njegovo nepremičnino, zaradi katere je po 62. členu ZGO-1 zvezi z Uredbo o območju za določitev strank v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (Uradni list RS, št. 37/08, v nadaljevanju Uredba) dosegel položaj stranskega udeleženca. Obseg pravic, ki jih stranski udeleženec lahko varuje v postopku, izhaja tudi iz določb 1. in 2. odstavka 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju: ZUP), po katerih vstopi oseba v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi, te pa so neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Stranski udeleženec v postopku sicer lahko opozarja na vse morebitne nepravilnosti, vendar so z vidika njegovih pravnih interesov relevantni le tisti ugovori, s katerimi bo skušal preprečiti poseg v svoj pravno varovani položaj. Upravni organ je tako dolžan preizkusiti ugovore, ki so relevantni z vidika varovanja konkretnih pravno zavarovanih interesov stranskega udeleženca in ki lahko predstavljajo oviro za izdajo gradbenega dovoljenja. Zato tožnik svoj položaj v zvezi z nameravano gradnjo varuje na podlagi relevantnih določb Odloka o PUP in lahko le v tem okviru uveljavlja svoje ugovore.

Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, relevantna določila Odloka o PUP njegovega soglasja za predmetno gradnjo ne predpisujejo, niti ne predpisujejo minimalnih odmikov objekta od meja med parcelami oziroma od sosednjih objektov. V obravnavani zadevi gre za nadzidavo obstoječega objekta, zato tožnik ne more uveljavljati ugovorov o legi, odmiku, dopustni intenzivnosti izrabe zemljišča, kot tudi ne glede pravilnosti poteka meje, kar mu je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ. Tako so nerelevantni tožnikovi obširni ugovori, ki se nanašajo na potek meje in njeno nepravilno označbo v projektni dokumentaciji. Ureditev meje je predmet drugih (geodetskih in sodnih) postopkov, zato je bil upravni organ dolžan upoštevati potek meje, ki izhaja iz zemljiškega katastra oziroma iz predloženega geodetskega načrta, na podlagi katerega so bili izdelani vsi grafični prikazi v projektni dokumentaciji, vključno z odmikom spornega objekta 2 m od parcelne meje oziroma 4,5 m od tožnikovega objekta.

Tožnik lahko torej uspe le z ugovori, s katerimi ščiti svojo nepremičnino oziroma lastninsko pravico ter druge pravice, ki jih iz tega naslova priznavajo predpisi. Z vidika varovanja tožnikovih pravnih interesov so tudi po presoji sodišča v tem primeru relevantni njegovi ugovori v zvezi z osončenjem njegovega objekta, saj Odlok o PUP določa, da morajo biti tudi pri nadzidavi izpolnjene svetlobno tehnične zahteve.

V zvezi z vplivom predvidene nadzidave na osončenje tožnikovega objekta sta bili v postopku pridobljeni dve strokovni mnenji. Strokovno mnenje o osončenju bivalnih prostorov, ki ga je predložil tožnik, tudi po presoji sodišča ne izkazuje povezave med predvideno nadzidavo ter stanjem osončenja tožnikovega objekta, saj je iz tega mnenja razvidno, da na osončenje bivalnih prostorov vpliva tudi lokacija obstoječih objektov. Ni pa iz mnenja razvidno - kar je v zadevi odločilnega pomena -, v kolikšni meri povzročajo obstoječi objekti osenčenje tožnikovega objekta in v kolikšni meri predvidena nadzidava to stanje spreminja oziroma poslabšuje. Na drugi strani pa strokovno mnenje, ki ga je predložil investitor, z vidika osončenja povsem določno prikazuje medsebojni vpliv tako obstoječih objektov (upoštevani sta bili stanovanjski hiši na parc. št. 392/1 in 390/9, obe k.o. ..., v mnenju označeni s črko F in A), kot tudi predvidene nadzidave na tožnikov objekt (v mnenju označen s črko D). Ker tožnikovo strokovno mnenje ne vsebuje ocene, v čem natančno se bo spremenilo oziroma poslabšalo obstoječe stanje osončenja s predvideno nadzidavo, investitorjevo strokovno mnenje pa to oceno vsebuje, je po presoji sodišča upravni organ utemeljeno upošteval investitorjevo strokovno mnenje.

Tako je v mnenju natančno opisan medsebojni vpliv objektov na najbolj kritičen dan, 21. december, iz njega pa je razvidno, da predvidena nadzidava ne vpliva na osončenje fasade tožnikovega objekta v zimskem solsticiju. Izdelana je tudi ocena za pomladni in jesenski ekvinokcij (21. marec/21. september) ter za poletni solsticij (21. junij). Iz mnenja izhaja, da v času zimskega solsticija in nizkih zunanjih temperatur, ko je neposredna sončna svetloba najbolj zaželena, nadzidava ne vpliva na osončenje tožnikovega objekta, v času pomladnega in jesenskega ekvinokcija je doprinos sence od 16. ure dalje minimalen, v času poletnega solsticija in visokih zunanjih temperatur pa je doprinos sence na tožnikov objekt precejšen od 16. ure dalje. Sodišče se glede na navedeno strinja z ugotovitvijo, da bo predvidena nadzidava dejansko vplivala na osončenje tožnikovega objekta, vendar bo njen vpliv zanemarljiv glede na obstoječe stanje okolice. Zato izdano gradbeno dovoljenje ne poslabšuje tožnikovih bivalnih pogojev in tožnik tudi s svojimi ugovori glede osončenosti svojega objekta ne more uspeti.

Sodišče v zvezi z ugovori, da predmetni objekt nima dovolj parkirnih prostorov, ugotavlja, da predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto iz 3. odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 in 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je zavrnilo tudi zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka, saj na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1 v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.