Jedro

Tožnika sta bila z mnenjem Komisije za cepljenje seznanjena šele s prejemom izpodbijane odločbe, zato jima je bilo v postopku onemogočeno, da opozorita na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za zdravje št. 181-78/2010/4 z dne 25. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se cepljenje mld. A.A. proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi in okužbam s hemofilusom influence tip b s cepivom Infanrix, Hib+IPV ali cepivom Pentaxim odloži največ za obdobje enega leta; da se cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam s cepivom MMMRVax Pro ali cepivom Priorix odloži največ za obdobje enega leta. V obrazložitvi povzema predlog tožnikov za opustitev cepljenja njune hčerke. V njem se sklicujejo na zdravstvene težave po prvem kot tudi po drugem cepljenju Di-Te-Per, zaradi česar je bila zato napotena k alergologu. Kožni testi so tedaj potrdili alergijo na gluten in na mleko, celiakijo pa so izključili. Spomladi 2008 so se pojavile dodatne prebavne težave, ki so trajale s krajšimi emisijami več mesecev. Vse to se je pričelo odražati tudi v rasti in razvoju otroka. Ko sta bila starša jeseni 2007 po tretjem Di-Te-Per cepljenju s A.A. ponovno v posvetovalnici, je bila glede na višino in težo uvrščena med spodnjih 10 % deklic njene starosti, čeprav je bila ob rojstvu uvrščena v deveto percentilo glede na velikost in težo za deklice (A.A. se je rodila s 53 cm in 3,88 kg). Marca 2009 je deklica prebolela pljučnico, aprila pa še bronhitis, zaradi česar je jemala bronhodilatatorje. Starša se bojita, da se bodo zaradi draženja imunskega sistema s cepivi začele alergijske težave z dihali, še posebej ker obstaja familiarna predispozicija za to obolenje. Tudi oče A.A. trpi zaradi alergijskega rinitisa in konjunktivitisa. Tožnika nadalje navajata, da je tudi sicer A.A. zelo občutljiva in pogosto bolna. V zimskem času ima večino časa prehlad. Prebolela je še rota virus, zaradi katerega je morala v bolnišnico. Iz obrazložitve je nadalje razvidno, da je bil predlog za opustitev cepljenja posredovan Komisiji za cepljenje (Komisija), da posreduje strokovno mnenje o obstoju morebitnih razlogov za opustitev cepljenja. Ta je v svojem strokovnem mnenju navedla, da iz priložene medicinske dokumentacije izhaja, da je bila deklica obravnavana pri gastroenterologu v starosti 8 mesecev zaradi suma na alergijo na kravje mleko. V zdravstvenem kartonu je tudi zabeleženo, da je bila obravnavana zaradi kožnih sprememb v smislu atopičnega dermatitisa. Ker diagnostika alergoloških težav ni bila v celoti opravljena, oz. dokumentacija o tem ni bila predložena, Komisija predlaga, da se najprej opravi še dodatne alergološke preiskave, do takrat pa se cepljenje lahko odloži, vendar največ za obdobje enega leta. Upoštevajoč strokovno mnenje je tako tožena stranka v skladu z 22.č členom Zakona o nalezljivih boleznih odločila, da se največ za obdobje enega leta odloži cepljenje A.A. proti boleznim navedenih v 1. točki izreka izpodbijane odločbe.

Tožnika se s tako odločitvijo ne strinjata. Ne drži mnenje Komisije, da alergološke preiskave še niso zaključene. Diagnostika alergoloških težav je bila opravljena in potrdila je alergijo na gluten in na mleko. Tudi sicer je bil ugotovitveni postopek izpeljan pomanjkljivo, saj se Komisija ni opredelila do vseh dokaznih dejstev. Kršena je bila določba 7. člena ZUP, saj tožnikoma ni bilo omogočeno, da zavarujeta in uveljavita svoje pravice. Odločba je tudi nelogična in ogrožajoča, saj v primeru, da se ugotovi dodatna preobčutljivost za različne alergene, ne dopušča možnosti, da se cepljenje lahko opusti. V odločbi je namreč navedeno, da se cepljenje lahko odloži največ za leto dni. Glede na se navedeno predlagata, da sodišče odloči v korist otroka ter ugodi tožbi, smiselno predlagata odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB, Ur. list RS, št. 69/95 in naslednji) v členih 22a do 22č ureja postopek in pravice prizadetih oseb v zvezi z ugotavljanjem obstoja upravičenih razlogov za opustitev obveznega cepljenja. Po prvem odstavku 22.b člena pristojno ministrstvo predlog za opustitev cepljenja pošlje Komisiji, ki mora proučiti predlog in če oceni za potrebno, zahtevati dodatno dokumentacijo oz. dodatne zdravstvene preglede (prvi odstavek 22.c člena ZNB) ter opraviti morebitni zahtevani razgovor s starši (drugi odstavek 22.c člena). Po tako opravljenem postopku izdela strokovno mnenje o tem, ali obstajajo razlogi za opustitev cepljenja (tretji odstavek 22.c člena), na podlagi tega pa upravni organ izda odločbo v upravnem postopku o opustitvi oz. neopustitvi cepljenja (prvi odstavek 22.c člena). Na podlagi navedene zakonske ureditve je mogoče reči, da je Komisija strokovni medicinski organ, ki v postopku ugotavljanja razlogov za (ne) opustitev obveznega cepljenja daje svojo strokovno oceno (mnenje). Ta mnenja imajo zato lahko zgolj naravo izvedenskega mnenja, katerega vsebina mora zajemati vse, kar določa 193. člen ZUP (enako stališče je zavzelo v svojem sklepu X Ips 326/2009 z dne 16. 9. 2010 tudi Vrhovno sodišče RS). Zaradi take narave mnenja, kjer se izpodbijana odločba izda kot odločba v upravnem postopku (prvi odstavek 22.c člena ZNB), ZNB pa nima določb o možnosti staršev, da se pred izdajo odločbe seznanijo z vsebino mnenja Komisije in o njej izrečejo, je treba v teh postopkih subsidiarno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. list RS, št. 80/99 in naslednji). Načelo zaslišanja strank iz prvega odstavka 9. člena ZUP zahteva, da ima stranka pred izdajo odločbe možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V kolikor starši pred izdajo odločbe niso seznanjeni z vsebino mnenja Komisije, nimajo možnosti, da bi predstavili nasprotne argumente, ne morejo učinkovito varovati svojih pravic na način, kot ga zagotavlja tretji odstavek 146. člena ZUP, med drugim s tem, da postavljajo vprašanja izvedencem, se seznanijo z uspehom dokazovanja in o tem izrečejo (4. in 5. točka tretjega odstavka 146. člena ZUP). Tako ravnanje v zvezi z izvedenskim mnenjem izrecno zahteva tudi 194. člen ZUP. Kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise, pa sta bila tožnika z mnenjem Komisije seznanjena šele s prejemom izpodbijane odločbe. S tem jima je bilo onemogočeno, da opozorita na morebitne nejasnosti ali pomanjkljivosti mnenja. Na to tožnika v tožbi tudi izrecno opozarjata in navajata, da ima A.A. že nekaj mesecev nahod, poleg tega je pediater ugotovil močno povečano žrelnico, prebolela je pljučnico in alergijski bronhitis, prav tako so se pri predhodnem cepljenju pri deklici pojavile resne zdravstvene težave. Opozarjata tudi na familiarno predispozicijo za bolezni imunskega sistema. Z opisanim ravnanjem je tako tožena stranka po presoji sodišča bistveno kršila pravila postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve.

Po presoji sodišča pa je tožena stranka v obravnavanem primeru kršila tudi 213. čl. ZUP, saj izrek odločbe ni formuliran tako, da bi bili jasno izraženi materialnopravni učinki izpodbijane odločitve. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Po določbi 213. člena ZUP se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Izrek pa mora biti kratek in določen. To po presoji sodišča pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oz. obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v dispozitivu, ki mora biti jasen in določen. Dispozitiv odločbe ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja. In v obravnavanem primeru, ko je tožena stranka v izrek izpodbijane odločbe povzela mnenje Komisije in odločila, da se cepljenje zoper v 1. točki izreka izpodbijane odločbe navedene bolezni lahko odloži največ do enega leta, po presoji sodišča ni mogoče nedvomno razbrati, do kdaj je mladoletna hči tožnikov oproščena obveznega cepljenja. Tudi navedena kršitev 213. člena ZUP je takšne narave, da je vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Zato je glede na vse navedeno sodišče tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijano odločbo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1, Ur. list RS, št. 105/2006 in 62/2010) in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka obravnavati pripombe tožnikov in zahtevati morebitno dopolnitev mnenja, tožnikoma pa bo potrebno zagotoviti, da se izjavita o vsebini mnenja Komisije. Šele na podlagi tako dopolnjenega postopka bo tožena stranka lahko izdala odločbo, s katero bo v dispozitivu natančno, jasno in določno odločila o zahtevku tožnikov.